Emir Hadžihafizbegović si je kljub natrpanemu urniku, ki ga je imel ob premieri filma Čefurji raus, vzel čas in iskreno spregovoril o svojih številnih vlogah, današnjem gledališču in ribolovu.
Ste pred filmom že slišali za besedo čefur?
Seveda, kako ne! Velikokrat sem bil v Sloveniji, tudi pred vojno, in snemal filme. Leta 1986 je bil to film Podnajemniki z Igorjem Šmidom in seveda sem spoznal takratni fužinski svet. Zdaj pa sem pred delovnim procesom prebral Goranovo knjigo, tako da sem lahko miselno pripravljen vstopil v ta lik.
Pa vam je bil lik že takoj simpatičen ali ste se morali potruditi, da ga ponotranjite?
To je moj 42. igrani film, igral sem že številne vloge; od manjših, pri katerih je šlo za samo en snemalni dan, do tistih zahtevnejših, ki so zahtevale 60 snemalnih dni. Da se razumeva - veliko vlog sem tudi zavrnil. Menim, da ne obstajajo male in velike vloge, obstajajo le dobre ali slabe.
In kako vam vedno uspe narediti dobre?
Obstaja neke vrste matrica, ki jo uporabljam, ko se posvečam vlogi. Karakterne vsebine določim liku tako, da mu postavljam različna vprašanja: katera barva mu je všeč, kakšno glasbo posluša, za koga navija, kako se izraža, kdo so bili njegovi starši, katero hrano rad je, ali vozi avto, ali je kam potoval, kateri šport ima rad ... Nekaterim je to nepotrebno, meni pa zelo pomembno - kdor je gledal film, mu lahko odgovorim na vsa ta vprašanja.
Kaj pa je posebnega pri Radovanovem liku?
Radovan mi je blizu, ker sem tudi jaz oče sina in hčerke. Sin jih ima 20, hčerka 19 in nekje zadaj je bilo pri gradnji vloge vsekakor v zavesti tudi to. Kako odraščata, podobne situacije, družinske zgodbe, boj za otroka, da mu boš priskrbel potrebne stvari za obstoj, da se bo dobro počutil v okolju ... Vse to mi je zagotovo pomagalo.
Kakšno sporočilo pa nosi vaš lik?
Tokrat je pravzaprav precej univerzalno, umetnost ima namreč dve poglavitni nalogi: da nagovarja ljudi in da odpira problematike. Ta film je izpolnil obe. Kot kažejo odzivi po premieri, pa bi si upal trditi, da s svojim sporočilom celo popravlja ljudi.
Kakšen je Goran Vojnović kot režiser?
Zelo prilagodljiv. Mislim, da se umetnost začne tam, kjer se neha nečimrnost. In on zna zelo dobro ukrotiti ego in nima nobene potrebe manipulirati z igralci, tako kot to počnejo nekateri drugi režiserji. Mislim, da je to najbolj manipulatorski poklic na svetu. Režiser ima namreč veliko moč: lahko razpusti snemalno ekipo, lahko zamenja statista, lahko naredi tako rekoč karkoli. Odvisno je samo, ali je po značaju dober ali slab - Goran je dobronamerni manipulator.
*Mimogrede pristopi neki gospod, ki Emirju stisne roko, se predstavi, in pove, da sta se spoznala prek nekega skupnega prijatelja nekje v Dubaju ...
Tu ste zelo priljubljeni, saj to veste, kajne?
Delam svoj posel tako kot vi, tako kot tale natakar tule, meni je moj poklic le nekaj, kar mi pomaga, da se determiniram kot človek. Ko sem bil profesor igre, sem spraševal študente, kaj je glavni razlog, da so se odločili za ta študij. Ugotovil sem, da poleg tega, da izpolni potrebo biti v središču pozornosti in da preneseš neko sporočilo občinstvu, igra pomaga, da se nekako umakneš od tega destruktivnega sveta, od te zrušene iluzije in vsega tega pritiska. Lahko pobegneš v carsko Rusijo ali renesančno komedijo ali v antično Grčijo. Igra je privilegij, je prostor, kjer se lahko galvaniziraš, zares napolniš baterije, da si potem sploh lahko pripravljen za ta stresni realni svet. Zadnje čase res veliko delam v Sloveniji, na Hrvaškem, zdaj trenutno sem ravno iz Makedonije. Imam super družino - to je moja trdnjava, kamor grem in kamor se vrnem, ne pustim pa, da se je kdorkoli dotika. Tam imam svoj mir. Pa pri ribolovu.
Ribolovu?
Ja. Voda je zraven, to mi ogromno pomeni. Moj kotiček je 15 kilometrov pred Mostarjem, ko se vrnem s snemanj, se preoblečem in grem takoj na to vikendico. Tam se usedem zraven vode, saj je hiška le pet metrov od najlepše reke na svetu - Neretve. Samo gledam v vodo, ki mi odnaša negativno energijo. He, Siddharta je govoril, a? (smeh)
Ni rečeno, kaj ste pa po horoskopu?
Lev.
No, vidite! Vi ste ognjeno znamenje in voda vas balansira ...
Res? Ja, morda pa bo nekaj na tem. Kaj si pa ti, tudi ogenj?
Res je. Oven.
Kaj je to, neki april, a? Moja hčerka je tudi oven.
Čestitam! Posvetiva se še malo vam - imate poleg ribolova še kak hobi?
Sem filmofil. Obožujem filme in jih zelo rad gledam. Rad imam še mali nogomet in zbiram drese. Vse, nogometne, košarkarske, imam veliko prijateljev, ki mi omogočijo, da dobim tudi drese tujih športnikov.
Kaj pa bi bili, če ne bi bili igralec?
Hotel sem vpisati novinarstvo in poročati o športu, bil bi torej športni novinar. Potem pa sem zamudil prijavo in za silo vpisal igro in - 'eto ti'. Pravijo, da če hočeš nasmejati Boga, postavi pred njega svoje plane.
Ana Marija Mitić
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj
