Erik Ferfolja: "Fantje se niso strinjali z izborom"

Erik Ferfolja (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
30. 4. 2013

Aprila se je znova začelo tekmovanje za mistra Slovenije, na katerega se je prijavilo več kot 40 predstavnikov moškega spola. 12. junija bo eden izmed lepotcev v ljubljanskem Cirkusu okronan z laskavo lento, ki ga bo novembra popeljala na svetovno tekmovanje Mister International v daljno Indonezijo.

V štirih sezonah se je že izkazalo, da je naziv izjemno unovčljiv, saj to z uspešnim delom v tujini dokazujejo manekeni in modeli matične agencije iz organizacije Mister Slovenije. Pogovarjali smo se z organizatorjem in vodjo lepotnega izbora, Erikom Ferfoljo.

Story: Kdaj se je vaš trud začel tako poznati, da ste se poleg tega, da organizirate tekmovanje, odločili odpreti tudi svojo agencijo?

To se je zgodilo zelo spontano, saj se je z leti vse več naročnikov začelo zanimati za naše fante, ki pa so bili ves čas zasedeni z delom. Naročniki so čakali v vrsti, moških modelov pa je kar primanjkovalo. Povpraševanje na trgu je bilo tako močno, da sem se odločil odpreti še lastno agencijo, v katero niso vključeni zgolj mistri, temveč tudi drugi fantje, ki se kalijo v tem poslu.

Story: Kateri mister je bil prvi, ki se je povzpel in pospešil vaš ugled v svetu mode?

Mister težko karkoli naredi sam, saj vse gradimo skupaj. Močnejši sem sam, bolj mi lahko mister pomaga s svojo karizmo, značajem in udejstvovanjem. Že prvi mister Peter Klinc je bil vrhunski, vendar je bilo takrat še vse v povojih, tako da se Peter ni imel priložnosti razviti v top model. Takrat mu nismo mogli zagotoviti tega, kar lahko ponudimo modelom in mistrom danes. Naslednje leto sta bila mistra Bojan Iljanič in Marko Janko, ki sta prav tako odlična fanta in modela. Bojan je nato na svetovnem izboru res uspešno zastopal naše barve in se povzpel do najvišje stopničke in s tem opozoril nase in na nas. Takrat sta bili za nami že dve leti intenzivnega dela in približno smo že vedeli, kako se stvari streže, da prepričamo.

Story: So ti fantje, ki so bili uspešni na začetku, zdaj že prestari ali še vedno najdejo manekensko delo?

Prvi je bil Peter, ki ni več prav mlad, a še vedno veliko dela. Vsi še vedno delajo, vsi, ki si to želijo.

Story: V Sloveniji je meja malce zamaknjena, saj naročniki najemajo modele, ki so stari tudi več kot 30 let. Kaj pa v tujini?

Tudi v tujini je tako. Veliko dela je za tako za mlajše kot starejše, vendar si moraš imidž ustvariti že zelo mlad in v tem času dobiti dobre reference, ki jih lahko unovčiš tudi pozneje. Eden izmed najbolj zaželenih in najbolj plačanih manekenov na svetu je 33-letni David Gandy, znan kot obraz znamke D & G.

Story: S čim se fantje spopadajo, ko gredo skozi sito modnega posla? Kaj jim je najtežje in katere stvari so težke tudi vam kot organizatorju?

S težavami se veliko ubadamo. Imamo celo paleto ali četico fantov, ki so izjemno fotogenični, a žal prenizki. Lahko imajo odlične gibalne sposobnosti in vse, ampak če nisi visok 185 centimetrov, te trg preprosto ne sprejema in nemogoče je karkoli narediti. Lahko imaš srečo - nekateri oblikovalci ali naročniki se v nekoga 'zaljubijo' in ga želijo imeti kljub vsemu. Tega je res zelo malo, načeloma moraš ustrezati vsem merilom. Najtežje je, ker smo v Sloveniji, kjer trg ni razvit, kjer kultura lepote in mode skoraj ne obstaja. Smo ena velika provinca in dejansko je treba vložiti veliko energije v to, da nekoga prepričaš. Fantje so obdani z družbo in družino, vsem tem pa je svet mode povsem tuj. Moja naloga je, da fanta, pri katerem vidim neizmeren potencial, prepričam in mu poskušam vliti motivacijo, da se sam začne ukvarjati s tem poslom in razmišljati o tem. Večinoma gre za fante, ki prihajajo z obrobja.

Story: Moško tekmovanje za lepotni naziv je pri nas razmeroma novo in povsem drugače sprejeto kot žensko. Je bilo kateremu izmed uspešnih modelov oziroma mistrov na začetku novo vlogo težko sprejeti?

Mister mora prestati veliko preizkušenj, preden ga izberemo. Ko enkrat postane mister, ga na to pot vpeljemo. Zagotovo je najbolj presenetil Miha Dragoš, takrat preprost fant iz Kočevja, študent fakultete za šport, ki v omari ni imel drugega kot trenirke. Bil je v svojem svetu, ki ni imel niti malo zveze z manekenstvom. Po drugi strani pa je bil izredno pripravljen nekaj narediti in nam je kar zaupal. Ko smo mu rekli, da ima velik potencial, je poslušal. Bil je zelo vodljiv in je hitro usvojil vse, kar smo mu ponudili. Imamo nekaj modelov, ki niso bili mistri, so modeli, ki bodo morda nekoč še uspešni. Vsi naši modeli so začetniki in za nobenega ne moremo reči, da je že zelo uspešen. Tudi Žan Cvet, ki je že leto in pol v tujini, je še vedno začetnik. Ne moremo ga primerjati z začetnikom v Sloveniji, ki v tujino še ni šel, ampak načeloma je za svetovno kariero šele začetnik.

Story: Je bilo fante na začetku težje iskati, se zdaj bolj prijavljajo sami?

Do zdaj se je vsako leto prijavilo enako število, okoli 40 fantov, ampak vsako leto bolj primerni. Do lani nismo imeli agencije, zdaj pa, priznam, tudi jaz gledam, da je fant tržen. Mister mora biti dober model in hkrati izpolnjevati norme mistra, ker se lepotni svet malo razlikuje od modnega. Fantje na lepotnih izborih so bolj fizično grajeni in niso toliko androgeni in suhi, kot zahteva modni svet. Zdaj vedno gledam, da bomo dobili fanta, ki bo sicer imel karizmo, značaj in vse te predispozicije, ki so zahtevane za mistra, po drugi strani pa mora biti telesno pripravljen kot model.

Story: Telesna zgradba manekena je najbrž popolnoma drugačne od zgradbe mistra ...

Tako je. Čeprav smo videli, da je bil Žan Cvet na svetovnem izboru osmi in Miha Dragoš prvi spremljevalec, tako da je v končni fazi še vedno pomemben celoten paket. Prepričaš tudi s karizmo in pristopom. Na svetovnem izboru je še toliko bolj konkretno in jasno, da so določene okoliščine prirejene prav zato, da te postavijo na preizkušnjo, in če si kos vsemu temu, potem tudi fizična zgradba modela ni toliko pomembna in hitro pade v drugi plan.

Story: Ali obstajajo rivalstva med kandidati, kakšne neprijetnosti, je kdo užaljen ali nedorasel?

Seveda, to so namreč večinoma mladi fantje, stari od 18 do 25 let. Gre za mladostnike, adolescente, ki še nimajo razvite osebnosti, ki so šele na poti do tega, da postanejo izoblikovani fantje. To je povsem normalno, tega se zavedamo in nikomur nič ne zamerimo. Bili smo že priča številnim nevšečnostim, fantje se recimo niso strinjali z izborom in so nas potem malce tudi ustrahovali in nas obtoževali, trdili, da so nas drugi fantje podkupili ... Ampak to jemljemo v zakup. Naša strokovna komisija se podpiše na ocenjevalne liste, seštejemo ocene in tako je.

Story: Imajo kateri previsoko mnenje o sebi glede na zahteve?

Tudi takšni se najdejo, vsekakor. Spremenili smo pristop in zdaj jih poskušamo sproti ozaveščati o tem, kaj iščemo. Vsakemu posebej poskušamo tudi razložiti, katere prednosti in slabosti ima in kaj bi bilo dobro popraviti, če se le da, seveda. Včasih pa se kakšnih stvari preprosto ne da popraviti. Tako je tudi v modnem svetu; kruto in realno, rečejo samo: "Naslednji."

Story: Koliko od prijavljenih je na koncu izbranih?

Vsako leto je malce drugače.

Story: Je težko najti 20 res kakovostnih?

Je, vendar je bilo letos najlažje.

Story: Koliko fantov imate trenutno v tujini in kako se povezujete s tujimi agencijami?

Začel sem tako, da sem se prek tekmovanj povezal z agenti, ki imajo poznanstva, in posredovali so mi stike od agencij. Sledilo je povezovanje z agencijami, s katerimi je dobro delati, saj imajo kilometrino in ugled ter so dalj časa povezane s svetovnim trgom. Načrtovati je treba tako, da fantje potujejo in da so v pravem trenutku na pravem mestu, na trgu, kjer imajo lahko največ od tega. Zdaj so na različnih koncih, Žan je v Kuala Lumpurju v Indoneziji, kamor gre zdaj tudi Gašper Tratnik, Matjaž Kumelj je še vedno v Bangkoku in se vrača, ker gremo na svetovni izbor, Tadej Žalig je v Tajvanu in bo tam še ostal, Marko Šobot je v Hongkongu, Sandi Kaltak pa je bil do zdaj na Kitajskem in razmišljamo, kam bo šel naprej.

Story: Azijski trg trenutno torej prevladuje?

Vsak ima svojo filozofijo in ni rečeno, da je moja pravilna, nekateri mi recimo očitajo, češ kaj počnem, ampak jaz se držim svojega. Evropski in ameriški trg sta sicer najbolj referenčna, ampak zelo trd oreh za vse začetnike, saj je dela manj, modelov pa ogromno. Večinoma gre za mlade študente brez denarja, ki morajo imeti finančno zaledje, da lahko preživijo v obdobju, preden jim uspe.

Ugotovil sem, da imam premalo modelov, ki si lahko to privoščijo, torej se že na začetku osredotočam na trge, ki nam takoj lahko ponudijo delo. Azijski trg ponuja ogromno dela, ki je sicer manj referenčno in posledično tudi manj plačano, ampak za fante, ki šele začenjajo, je pomembno, da začnejo takoj delati in si nabirati kilometrino in da lahko preživijo. Ko bo to kolesje v teku in bo vsak fant posebej imel garancijo, se pravi predstavitveno mapo samih editorialov, katalogov, ga bodo sprejeli tudi na evropskem trgu, saj bo morda padel iz 15. v tretjo, drugo ali celo prvo vrsto in s tem dobil večjo možnost za odmevne in referenčne kampanje.

Manja Plešnar za revijo Story

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

StorySTORY 18/2013

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story Story 18/2013

Story Story 18/2013, od 24. 04. 2013