Mlada, komaj 16-letna Eva Boto je verjetno najmlajša predstavnica Slovenije na Evroviziji, kar jih je Slovenija imela. A vseeno, po videnem in po tem, kako je Eva preživela čas vse od finala Eme do danes, je jasno, da temnolasi pevki nobeni čevlji niso preveliki.
Story: Eva, se vam zdi, da ste stopili v velike čevlje, ko ste zmagali na Emi in odšli v Azerbajdžan predstavljat Slovenijo?
Absolutno, saj je veliko slovenskih predstavnikov in predstavnic do zdaj opravilo odlične predstavitve Slovenije na Eurosongu. Je pa res, da imam kar veliko nogo, tako da sem se potrudila, da so bili čevlji čim bolj polni. (smeh)
Story: Kakšne napotke sta vam pred odhodom dala mama in oče, ki že ves čas budno spremljata vašo glasbeno pot?
Predvsem sta mi rekla, naj bom to, kar sem, pa tudi, da me bosta spremljala ves čas in moooočno navijala, čeprav pred zaslonom, nazadnje pa mi je mama še rekla: "Bodi pridna." (smeh) Res sem jima hvaležna za vse, kar sta naredila zame. Brez njiju danes ne bi bila to, kar sem. Zelo mi je bila všeč njuna izjava, da verjameta vame, kar pomeni še večjo podporo.
Story: Pa ste vse te nasvete tudi ubogali?
Nasvete sem res vse ubogala, pa še pridna punčka sem bila. (smeh) Ampak, ja, saj sem se že sama zavedala, kaj moram narediti ter kaj je prav in kaj narobe.
Story: O čem ste razmišljali prvo noč v hotelski sobi v Bakuju?
Priznam, da sem razmišljala o toliko različnih stvareh, da se ne da vsega opisati, res pa je, da sem bila že takoj, ko smo prišli v hotel, malce živčna, saj nisem vedela, kaj naj pričakujem, kaj me čaka.
Story: Glede na vašo mladost nam ni povsem jasno, kako je možno, da delujte tako odraslo in odgovorno. Kakšen je skrivni recept?
Mislim, da sem se marsikaj naučila od Misije Evrovizija dalje, in moram povedati, da sem veliko bolj odgovorna, kot sem bila še pred Misijo, sploh pa zdaj, ko sem prevzela tako veliko odgovornost - predstavljati našo državo na tako velikem tekmovanju. Ker sem si to tako želela, sam sprejela izziv in poskušal biti čim boljša, da bi pa obstajal kak recept ... hm ... ne vem.
Je pa res, da sem kot najstnica morala mogoče malo hitreje 'odrasti' in razmišljati drugače od vrstnikov, predvsem pa prevzeti veliko odgovornost, česar večini najstnikov ni treba. Morala sem se naučiti živeti takšno življenje in ga tudi sprejeti.
Story: Pa sploh kdaj niste verjeli vase, v svoj nastop, svoj glas, skratka ste kdaj podvomili, da ste res prava izbira za Eurosong?
Včasih se mi je zgodilo, da sem se prav vprašala, ali moj glas res toliko prepriča, kot je potrebno, in podobno. Ampak vseeno mislim, da moraš verjeti vase; če nisi prepričan o tem, kar počneš, ti tudi ne more uspeti. Verjamem vase in ne dvomim, to, kar počnem, pa delam z največjim veseljem, z vsem srcem in dušo in res močno upam, da to slišijo in vidijo tudi drugi.
Story: Ves čas ugibamo tudi o vašem fantu. Nekoč ste že rekli, da zanj ni časa. Ste resnično samski in nimate časa za fante? Kaj bi o tem povedale vaše prijateljice?
Na začetku svoje glasbene poti sem se odločila, da bodo nekatere stvari ostale samo moje. Poskušam biti resnično dostopna in prijazna do vseh medijev, a osebnih stvari pri svojih letih ne bom razlagala medijem. Upam, da mi ne boste zamerili, če na takšno vprašanje odgovorim le s tem, da bi se temu odgovoru raje izognila. (smeh)
Story: Pa ste si sploh privoščili kakšen oddih od zmage na Emi do Evrovizije v Bakuju?
Tudi malce oddiha sem si privoščila, sicer ne po Evroviziji, ampak po Emi, ko sem s sošolci odšla na ekskurzijo v London. Moram povedati, da mi je bilo zelo prijetno, saj sem si le lahko malce odpočila možgane in odklopila po celotni zmešnjavi, ki se je dogajala vse od februarja. (smeh)
In veste kaj? Prav zabavno je bilo, saj prej nikakor nisem imela časa, da grem s svojimi prijatelji na žur, saj sem imela veliko obveznosti. V Londonu pa sem si to lahko privoščila, se zares sprostila in na vse drugo res povsem pozabila.
Story: Ste se po Eurosongu s čim nagradili?
Z res dolgim spancem in s čokolado. (smeh) Kar dva tedna v Bakuju namreč nisem jedla nič sladkega, je bilo treba malo paziti na linijo, tako da sem si dala duška takoj po nastopu. (smeh)
Story: Z vami v Bakuju je bila tudi vaša sestra Sanja. Kakšna je bila njena vloga?
Res sem vesela, da je bila tam. Prišla me je podpirat in tudi sama je lahko videla, kako stvari potekajo. Želela sem si, da me spremlja vsaj nekdo iz družine in da je ob meni v areni, saj mi je to dalo to še posebno energijo.
Story: Na letališču, ko ste prišli domov, vas je pričakalo kar veliko ljudi. Kaj vas je ob prihodu domov najbolj presenetilo?
Vse. Veliko jih je prišlo iz mojega kraja, tako da sem občutila tudi podporo krajanov oziroma Šentjanžanov. Kljub napornemu štiriurnemu poletu sem bila polna energije, ko sem jih zagledala, no, sploh takrat, ko sem videla svoje starše!
Story: V sredo po Bakuju ste odšli tudi v šolo. Kako so vas sprejeli sošolci in učitelji?
Celo šolsko uro sem sicer presedela v ravnateljevi pisarni (smeh), ne zaradi tega, ker bi naredila kaj narobe, ampak zaradi tega, da so mi lahko čestitali, občutila sem podporo celotne šole, sošolci pa so me skoraj zadušili s svojimi objemi, sicer pa sem tudi jaz njih, ker smo res zelo povezani in sem jih zelo pogrešala!
Story: Ste po prihodu domov dobili tisto tako želeno mamino župico?
(huronski smeh) Ja, sem!
Story: Kaj pa na splošno, se vam zdi, da vas v šoli, v domačem kraju gledajo kaj drugače, odkar ste Eva Boto z Evrovizije?
Normalno, da opaziš neke razlike, vse od tega, kako te pogledajo, do tega, kako se obnašajo in podobno. Sicer pa jaz kot Eva še vedno ostajam Eva, le z več izkušnjami in z izpolnjenim ciljem ter malo več samozavesti na odru!
Story: Zdi se, da vam eno tekmovanje ni bilo dovolj, saj ste se prijavili tudi na festival MMS. Zakaj in kaj pričakujete, kaj lahko mi pričakujemo od vas, kakšna bo pesem, s katero se boste predstavili?
MMS ne jemljem kot tekmovanje, ampak kot festival, na katerem lahko predstavim tudi novo skladbo in dam ljudem vedeti, da bom še veliko delala na področju glasbe. Pesem boste slišali 7. julija, več pa ob svojem času. (skrivnosten nasmeh)