Za svoj najnovejši roman, Orkester za poljube, 20. po vrsti, Feri Lainšček pove, da se bo na prvi pogled morda zdel komu celo enostaven, pa čeprav je zgrajen iz več plasti in se v njem skriva marsikaj.
"Tisti, ki se mu ne uspe uglasiti z romanom in mano kot avtorjem, lahko verjetno tekst doživi zelo površno in se mu navsezadnje lahko zdi tudi lahkoten. Tako deluje večina mojih romanov, ki zaradi tega doživljajo zelo različna branja. Mislim pa, da se vsak roman z novim branjem znova rodi in se nujno rojeva na različne načine. Magija med delom in bralcem je namreč nekaj zelo posebnega."
Čeprav se potrebe po taki kemiji med bralcem in delom zaveda, med pisanjem nima v mislih bralca, temveč se ukvarja z junakom in s samim sabo. Taka magija namreč res deluje le, če je delo napisano na intenziven način, če se bralec nato lahko uglasi z vsebino in postopkom ter če je pripravljen tak napor sprejeti. Pripravljen mora biti na to, da bo z junakom ali junakinjo sam prehodil krizne situacije, se na neki način z njimi soočal in jih tudi podoživljal. "Drugo so branja po zunanjih krožnicah, ki so zame kot avtorja sicer prav tako dobrodošla, ampak to niso tista branja, ki bi me zanimala."
Vse bolj površna kritika
Tudi glede kritike, ki spremlja umetnost v našem prostoru, ima svoje mnenje. Meni, da postaja vse bolj površna, recimo v primerjavi z literarno kritiko v drugih kulturnih prostorih, ki jih spoznava ob prevodih svoji del in ki so skorajda praviloma veliko bolj poglobljene.
"Ohranja se še smisel za metaforo in razumevanje simbolne govorice. To pa je bistveni del tiste literature, ki ji gre zares in je mišljena resno. Pri nas je pač tudi na tem področju nastopilo obdobje banalizacije in trivializacije, ko se tako dojemanje zelo zmanjšuje. Takšno je moje opažanje, ki se mi žal iz leta v leto vse bolj potrjuje. Tega si sicer ne znam razlagati, ampak upam in želim, da gre le za interval in da se bodo reči na tem področju kmalu ponovno poglobile. Drugače bo za Slovence literatura začela izgubljati svoj pravi smisel."
Strinja se, da so tudi pri avtorju nihanja, da je pri 20 romanih kakšen ponesrečen in kakšen manj intenziven, kar za roman Orkester za poljube zagotovo ne drži.
"Že v romanu v verzih Sprehajališča za vračanja sem se ukvarjal z enako tematiko in tudi namenoma uporabil ista imena, s tem, da je roman v verzih zapisan veliko bolj zaprto, s pesniško govorico, tokrat pa poskuša biti prozno odprt in dostopen tudi kot zgodba. Na koncu je pravzaprav izpadel kar nekako življenjski, čeprav dolgo nisem vedel, kako se bo vse skupaj izšlo. Tokrat res nisem poznal konca. Vedel sem sicer, v katero smer grem, kaj želim povedati, kako se bo razpletlo, pa dejansko nisem vedel. Tudi zadnji usodni dogodki so se pač zvrstili, kot so se očitno morali zgoditi, zato je roman tak, kot je."
Mrtvec s harmoniko
Čeprav gre v romanu za veliko ljubezensko zgodbo med tremi, od katerih je eden mrtev, je v delu opazna težnja po lepem, svetlem in čistem in seveda tudi po tako imenovanem srečnem koncu. Vseskozi se recimo pojavlja pokojni mož, ki junakinjo z igranjem na harmoniko spominja na nekaj lepega. Po drugi strani pa je ta mrtvec s harmoniko arhetipski lik, ki ga velikokrat srečujemo v ljudski literaturi.
"Gre za arhetipsko situacijo, ki se dogaja vsem nam kot posameznikom, pa navsezadnje tudi kot skupnosti, saj se nam – kakorkoli obrnemo – mrtvi še vedno vračajo. Če malo aktualiziram, tudi Slovenci v tem smislu tovorimo s sabo še veliko nerazčiščenega in imamo zato težave z zgodovino."
V romanu se izkaže, da tudi med glavnima junakoma, Terezo in njenim pokojnim možem Pavlekom, ni bilo vse povsem razčiščeno. "Ampak bilo bi romantično ali iluzorno pričakovati, da bi tudi zares bilo, saj je med ljudmi, živimi in mrtvimi, velikokrattako. Seveda si prizadevamo za to, da bi se nekako spravili, zato pa obstajajo obredja slovesa, poslavljanja in žalovanja."
Vzporednica z letom 1929
"Roman sem namerno postavil v leto 1929, ki je z zlomom newyorške borze nekakšen mejnik svetovne krize, začete na bolečinah prve svetovne vojne, v zmedenem in razsutem svetu, ki se ni znal znova sestaviti. Ta primerjava z zdajšnjo recesijo je vsekakor nadvse zgovorna. Prav tako primerjava družbenih razmerij, ki so vladala takrat, in družbenih razmerij, ki se znova vzpostavljajo pri nas. Če razumeš čas tega romana, družbene odnose in družbene razmere tistega obdobja, če jih spoznaš, jih uvidiš, se jih zaveš, potem lahko zelo razumeš, kaj se dogaja danes.
Šli smo skozi obdobje, ko nam je bila taka preteklost prodana kot ideal. Zamenjali so nam teze, nam pod krinko demokracije podtaknili potrošniško družbo in vladavino kapitala. Zdaj smo v fazi spoznavanja, v obdobju, ko začenjamo razumeti, kaj se nam je pravzaprav zgodilo, in počasi se seveda rojeva tudi upor proti temu. Tudi slovenske vstaje so nekje na podzavestni ravni del tega procesa, to ni neka mala vojna med levimi in desnimi ali med naprednimi in nazadnjaškimi, ampak del notranjega upora, ki se sam sebe še ne zaveda na ta način, prihaja pa na površje in postaja vse bolj dejaven."
Zelo močno vlogo v romanu ima pokojni mož
"Na neki način gre v tem romanu tudi za razmišljanje o ljubezni do mrtvih. Običajno mislimo, da ljubimo le žive, potem v nekem trenutku ugotovimo, da ljubimo tudi mrtve. In pri ljubezni do mrtvih se to seveda dogaja tako, da mrtvi nujno ostanejo v nekem času, takšni, kot jih nosimo v spominu in zavedanju, mi sami pa se seveda spreminjamo in se od njih tudi odmikamo. Ljubezen do mrtvih je nasploh zanimiv fenomen. Že obredje pokopavanja, ki ga je civilizacija uvedla, je del te zgodbe.
A to seveda ni vse. Glavna junakinja je v tej ljubezni do mrtvega ravno na točki, ko bo ta bolečina morala začeti prehajati v spomin. Možu je še vedno neobičajno zavezana, saj je edini, ki ga je v življenju imela, toda čas prinaša in terja svoje. Dovolil sem si romaneskno situacijo, ko ta mrtvec še ni zares odšel. Seveda poznam veliko ljudi, ki vse življenje živijo z ljubeznijo do mrtvih in se tudi nikoli ne odrešijo te, gre pa vendarle za to, da bi jo sčasoma spremenili v drugačen, manj bolehen, predvsem pa seveda manj boleč odnos."
Suzana Golubov za revijo Nova