Franci Planinšek: »Redno si vbrizgavam botoks«

Story: Zakaj ste po vašem mnenju zanimivi ljudem?

To se vedno sprašujem. Ponavadi si me ljudje zapomnijo zaradi izrazito bele barve kože. Vedno sem bil izrazito bled in bel, drugačen od drugih. Na vasi belih otrok ni bilo ravno veliko. Oče je imel celo temne lase, skoraj črne, mama je bila kostanjeva, jaz pa povsem bel.

Story: Ste bili od malih nog drugačni?

Ja, medtem ko so drugi igrali nogomet, sem jaz pobiral metuljčke in žuželke po poljih.

Story: Kakšne izkušnje imate z drugačnostjo?

Gojim jo. Če nimaš nič drugega, je drugačnost vedno tisto, kar ti daje pečat, sicer moraš narediti nekaj drugega. Zdi se mi, da vsak od nas krepi drugačnost, poskuša biti drugačen.

Story: Poskuša biti ali je v resnici drugačen?

Vsak je drugačen, res pa je, da se veliko ljudi poskuša uniformirati, še posebej, če gledate estetsko kirurgijo. 'Trendmejkerji' so tisti, ki so svojo drugačnost sposobni tudi nositi in so z njo sposobni živeti, obenem pa tudi spreminjajo stvari. Sicer v mestu dobimo uniformirane ustnice, ličnice ali dojke in tako naše telo postane nekakšna mestna, urbana uniforma.

Drugačnost je, kadar je jaz nekoga zelo močan, lahko živi z drugačnostjo in to drugačnost potem tudi nosi, s tem pa lansira neki trend in spremeni estetski normativ tam, kjer prebiva. Sicer vsi postanemo lutke in uniformirani.

Story: Kako pa je z drugačnostjo osebnosti?

Vsak živi v nekem socialnem okolju, ki ga kali. Hočeš nočeš postaneš odsev socialnega okolja, v katerem si se rodil in ga nosiš s sabo, kot print. Sam prihajam iz vaškega okolja, lahko živim kjerkoli, se prilagodim, lahko grem tudi na sprejem h grofici. Sicer gojim svojo kmečko preprostost.

Tako bi moj oče, ki je močno vplival name in pustil močan pečat, bil vesel, če bi videl, da se mi je po vsem zmrdovanju in spakovanju glede slovenske folklorne muzike na moji 50-letnici zdelo vrhunsko dobro, ko so fantje s fitnesa prišli s frajtonarico. To se mi je zdel omaž očetu. Pri 50 letih sem postal kot oče, ki mu je bilo to všeč.

Navsezadnje se je na vasi poslušala frajtonarica, ki je slovenski inštrument in je nekaj zelo lepega. Vrhunsko se mi je zdelo, da Miha Dragoš, maneken, ki je uspešen v tujini in je mister Slovenije, igra frajtonarico. To je bil prebitek vsega in eno od največjih presenečenj, ki sem ga doživel na svoji 50-letnici.

Story: Kako pa je z vašo samozavestjo?

Malo je odigrana, malo pa je prava. Ko delaš v kirurgiji in si vedno znova pred preizkušnjami ter se moraš pravilno odločati, se počasi res nalezeš tega, da si nekaj dosegel. Ko smo delali velike mikrokirurške operacije, in to vso noč, sem po dežurstvu imel občutek, da bi se lahko usedel na kolo in se vozil po mestu, ker sem bil kot v opoju.

Spomnim se otročka, ki je skoraj umrl in smo ga pri nas na oddelku reanimirali. Ko se je isti otrok pripeljal na plastičnem traktorju s starši pozdravit zdravnika, sem imel občutek, da bom šel na kolo, in čeprav sem bil utrujen, bi šel lahko neskončno daleč.

To je edini razlog, zaradi katerega ne odidem s kliničnega centra. Eden od razlogov je tudi to, da je estetska kirurgija lahko psihično naporna, imaš pa drugačne nagrade, ki jih ne dobiš v finančni obliki.

Story: Kakšne nagrade?

Kadar zraven delaš tudi socialno delo, imaš operativne posege na ljudeh, ki so povsem na robu in jim ne gre zgolj za estetiko, ampak za 'popravilo' funkcionalne motnje. Takrat je nagrada hvaležni izraz na pacientovem obrazu. Najhvaležnejši so pacienti z opeklinami, ker izgubijo vse in so veseli za vsako stvar, ki jim jo narediš. Nikoli ne rečejo: 'To mi ni všeč, tega ne bi imel tako.' Za vsako minuto dela, ki jim jo nakloniš, so neizmerno hvaležni, ta hvaležnost kar žari iz njih. Vsi se polnimo s tem.

Story: Zakaj ste hvaležni sebi?

Bili so trenutki, ko sem bil na robu in sem imel občutek, da vse skupaj nima smisla. Ko sem bil tako na robu, da bi lahko vrgel puško v koruzo, mi je vedno pomagala ena stvar. Oče, ki je bil borec do konca, me je vedno učil, da ne smem nikoli odstopiti, ko sem sredi bitke, temveč šele, ko zmagam. Torej moraš najprej zmagati in šele potem lahko odstopiš.

Ko se ozrem nazaj, je bila estetska kirurgija v kliničnem centru takrat, ko sem začenjal, na začetku v primerjavi s tem, kar je danes. V nekem trenutku sem želel to delati, v kliničnem centru pa ni bilo pravega posluha in bilo je še kup drugih nesoglasij. Imel sem občutek, da po študiju, odrekanju mladosti ne smem kar tako obupati - študiral sem namreč dosledno in natančno, sicer bi bil potencialni morilec pacientov. Ni se mi zdelo etično, da se nečesa ne bi naučil, in nikoli nisem plonkal.

Prišel sem k očetu, ki mi je dejal: 'Če imaš občutek, da moraš to narediti, ti bom pomagal, ker sem na tvoji strani.' Objel me je in dodal: 'Dal ti bom, karkoli potrebuješ.' Z dediščino, ki bi jo dobil pozneje, sem šel v Brazilijo, zibelko estetske kirurgije, in se izobraževal na lastno pest oziroma s sredstvi slovenskega kmeta, ki jih je prislužil s krompirjem ali koruzo.

Samovšečno lahko rečem, da sem pomembno vplival na razvoj slovenske estetske kirurgije! Tudi vsi specializanti, ki so na estetski kirurgiji bili pri meni, lahko v slehernem trenutku naredijo specialistični izpit, ker znajo operirati. Moji študentje morajo delati, medtem ko jih vodim, in biti sposobni delati sami. Ko naredijo specialistični izpit, morajo biti sposobni narediti vse operativne posege, za katere menim, da jih potrebujejo. Potrebujejo svoj odmerek izkušenj.

Ne čepim ves čas z njimi, sem pa na začetku z njimi prijazen in jim dajem ego ter napuh. Moji študentje vedo, da so najboljši, kar jim tudi vedno povem. Na sestankih vedno povem, pri čem so bili uspešni, kaj so naredili, in se s tem kitim. Nekateri se kitijo s čim drugim, jaz pa se s svojimi specializanti, na katere sem izrazito ponosen.

Vsi od njih bi se lahko v tujino prodali za velike denarje in vsi od njih obvladajo estetsko kirurgijo. Hodijo mi pomagat in so seznanjeni z vsemi trendi in novostmi, ki jih poznam sam. Zagotovo sem ponosen na specializante in 12-letnega sina Jakoba.

Story: Imata s sinom moške razgovore?

To teče. On pove mami, da se pogovarjava drugače in imava moške razgovore. Sin dobi od mene vse informacije, ne potrebuje niti enega priročnika, ker je ata priročnik na dveh nogah.

Story: Ste zadovoljni s sabo?

Bil sem drugačen od drugih. Ko gledam slike, vidim, kako vedno štrlim. Tudi če sem v množici, stojim malenkost drugače kot drugi ali nekako bolščim. Namesto da bi se ta drugačnost zmanjšala, se je pri meni potencirala. Namesto da bi se človek prilagodil, se nisem spremenil. Mnogo lažje se mi zdi, da se okolica prilagodi enemu človeku, kot da se jaz prilagodim okolici. Na fakulteti sem bil izrazito asocialen, malo sem govoril, tudi kot otrok. Mama me je celo peljala k zdravniku, imela je občutek, da je nekaj narobe z mano, ker ne govorim. Zdravnik je zaključil, da očitno nimam ničesar povedati. Zdaj sem izrazito zgovoren v primerjavi s prej.

Story: Se v svoji koži dobro počutite?

Uršo sem spoznal takrat, ko sem si popravil nos. In takrat sem se izrazito spremenil. Odprl sem se navzven in bil izrazito sproščen, čvekav. Urša mi je bila pisana na kožo, lepo sva se imela. Bila je izrazita ljubav.

Story: Je bila Urša za vas popolna?

Bila je res perfektna, na njej nikoli nisem popravil niti ene stvari.

Story: Kaj se je zgodilo z vajino ljubeznijo?

Nikoli me ni bilo doma, takrat je bila estetska kirurgija pri nas v povojih. Ko sem prišel iz Brazilije, sem imel največji zagon in takrat moraš delati noč in dan. Če je bilo treba, sem v bolnišnici tudi prespal. Tako sem šel na izobraževanje v Belgijo za dva meseca, in ko sem prišel nazaj, me je na radiu dočakala vest: Razpad družine Planinšek-Draž. Tekmovali so, kdo bo več napisal o meni ali Urški, vse skupaj je šlo prek meja dobrega okusa, iz tega je bilo še in še svinjarije. Še dobro, da sva imela malega otroka.

Story: Mar vam niso ves čas pripisovali tudi odnosov z moškimi?

Ves čas. Ni pomembno, kdo ima koga rad, bistvo je, da se ljudje ne tepejo. Pomembno je, da nikoli, kadar sem v neki zvezi, ne skačem čez plot, ker nimam te potrebe. To se mi strahotno gnusi. Po karakterju sem izrazit sterilnež. Zdi se mi nehigienično mešati sokove. V resnici sem pretirano sterilen.

Da bi bila strast tako močna, da ne bi prej stopil do tuša, ne pride v poštev, najprej je žajfanje do konca. Niti na masažo ne grem, ker se me morajo dotikati, če pa že grem, je pogoj, da imam oblečeno majico. Ni mi prijetno, če se me dotikajo s kožo na kožo. Kadar se me nekdo dotika z golo kožo, pomeni, da ga bom dal dol.

Story: Torej imate zelo jasna pravila v odnosu do bližnjih?

Največja žalitev se mi zdi nezvestoba. To se mi zdi nož v srce.

Story: Je človek dolžan poračunati s sabo?

Ko si enkrat star 50 let, se zavedaš svoje minljivosti, vidiš, da so neke spremembe, ki jih prej ni bilo, tudi če si plastični kirurg, in si pomagaš. Ugotoviš, da tisto, kar so nam svoje čase razlagali starši, drži: Ko si star, veš, kako je, ko si mlad. Ko si mlad, pa ne veš, kako je, ko si star. Zdaj sem v fazi, ko začenjam spoznavati, kako je, ko si star, ali kako je, ko nisi več mlad.

Story: Je to boleče?

Meni je prijetno. Recimo, da se človek rodi, živi, se razcveti, zadiši, naredi plodove ali ne, odvrže liste in potem počasi skopni in ga ni več, potem kvečjemu služi zato, da zrastejo druge rastline, druge lepe rože. Se pravi, da moraš za sabo nekaj pustiti. Za sabo moraš pustiti čisto prst, ko stopiš pred obličje vsemogočnega.

Živel sem v okolju, ki je bilo prežeto z etičnimi normativi katolicizma: se pravi delati dobro, poskušati oditi čist in ne puščati bolečine za sabo. Ko bom enkrat počistil za sabo, mi je bistveno, da vem, da lahko mirno zaprem oči, in vem, da nimam nerazčiščenih stvari. To moraš početi sproti, v pravem času, treba je znati tudi reči oprosti ali ni mi žal. Ljudem etična moralna drža zmanjka. Zaradi tega nikoli ne klonem, to me dela močnega.

Vem, da za sabo ne puščam trupel in ničesar takega, za kar bi mi lahko rekli, da ni bilo etično dobro. Ko sem svoje čase odhajal s kliničnega centra, ni bilo tako prijetno, je bilo kar peklensko. Bilo je obdobje, ko sem imel občutek, da je treba drevo, ki je premočno, posekati, ker je moteče, da me želijo pred javnostjo kompromitirati. Izkazalo se je, da je vse skupaj larifari. Poskušali so me spraviti na oddelek za gospodarski kriminal, kjer sem bil med slovenskimi tajkuni. Bil pa sem javni uslužbenec v javnem sektorju in sem zanje delal operacije nosu za 90 evrov, operacije dojk za 120 evrov, vse drugo pa je bil čisti dobiček kliničnega centra.

Če realno pogledamo, je uprava kliničnega centra tisti čas naredila gospodarsko škodo javni ustanovi. Namesto da bi krepila nekaj, kar je prinašalo sveži kapital, je to obglavila. Pravzaprav sem odšel iz užaljenosti. Kadar moraš vzeti advokata, da te zaščiti pred kolegi iz hiše ali pred upravo, je to nemoralno in ni v redu, da delam za to isto hišo. Če ljudje tvojega dela ne znajo ceniti, pač tega ne bodo več dobili.

Odšel sem v Rožno dolino in jasno, če bi se tam zgodilo isto, bi naredil popolnoma enako. Zdaj v kliničnem centru delam le rekonstrukcijsko kirurgijo. Takrat sem naredil skoraj 70 odstotkov vse estetske dejavnosti kliničnega centra sam, in kadar ti odide 70 odstotkov neke dejavnosti s tem, ko si obglavil enega človeka, je žalostno. Takrat jih je večina šlo delat zasebno in začeti je moralo kliti iz zrna; zelo dolgo traja, da neko področje zraste na novo.

Story: Saj ste prej razložili, da človek potrebuje  50 let, da se spravi sam s sabo.

Mogoče malo manj. Vsako leto sem bolj umirjen in nekako sem našel svoj mir, v bistvu ljudem, ki me motijo, tudi ne pustim blizu. Ne vem, zakaj bi imel čir  na želodcu, če ga lahko ima nekdo drug. Edina stvar, ki me lahko sprovocira, je, da se spravijo na mojega otroka ali na Uršo.

Story: Ste še vedno zaščitniški?

To nikoli ne mine. Urša je izrazito poštena, fejst punca. Resnično ima razvite etične norme, zaradi katerih sem jo imel rad.

Story: Precej se držite etičnih norm. Vas nič ne nese v objestnost?

Na koncu tudi če imaš neskončno količino vsega, ne moreš konzumirati več, kot poješ in popiješ. Edina moja šibka točka je, da rad kupim lepo stvar, če govorim o oblačilni kulturi. Tudi tu me je Urša marsičesa naučila: da je včasih mogoče kombinirati stvari, ki potem skupaj delujejo fino, in za to ni treba zapraviti morja denarja. Moraš pa včasih biti predrzen, da najdeš kaj novega.

Story: Niste razsipni?

Jem v bolnišnici in zvečer, ko pridem domov, se ne nažiram z dragocenimi hranili, nisem gurman, niti ne pijem alkohola.

Story: Ne uživate nobenih opojnih sredstev?

Tega ne potrebujem, sem dovolj fajn že sam po sebi.

Story: Kako vam to uspeva?

Blagoslovljen sem s svojo službo, ki je hkrati moj hobi. Vsak dan se od jutra do večera ukvarjam le s svojim hobijem, s svojo najljubšo postransko aktivnostjo, s kirurgijo, vmes pa moram pač še živeti. Najtežja dejavnost je, da se moram kljub vsemu urediti in moram v kaki občini stopiti v vrsto. Tu bi pa res potreboval pomoč.

Story: Zakaj ste si dali popraviti nos?

Ker nisem bil zadovoljen s tistim, kar je bilo. Vem, da sem se potem počutil mnogo bolje.

Story: Si boste popravili še kaj več?

Ne.

Story: Mar si nič ne vbrizgavate?

Ja, botoks.

Story: Se tako bojite gub?

Guba je zmečkanina nekega materiala, raje sem polikan. Vsak ima neko fasado, nekaj moraš gojiti. Ne morem reči, da so gube pretirano lepe ... niso. So del življenja, ni pa treba, da se vidijo.

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del