Podobni so drugim fantovskim zasedbam iz vrst mladih narodno-zabavnih muzikantov, a obenem drugačni. Svoji ali, če hočete, gadovski. Njihova posebnost je eden od ključev za uspeh. Brez dvoma pa so, posebni ali drugačni gor ali dol, v zadnjem času eno najbolj znanih imen v tej glasbeni zvrsti. Z nami je poklepetal Anže Zavrl.
Na neki način izstopate. Se strinjate s tem in v čem po vašem mnenju še posebno?
Po inštrumentih smo narodno-zabavna skupina, v izvajanju in avtorstvu pa vedno ne sledimo žanru, saj se v glasbi nočemo omejevati in nam je tudi pri izvajanju laže, če vsak doda tisto, kar čuti. Energija v glasbi postane drugačna. Igramo narodno s pridihom zabavnega, a radi zapojemo tudi tradicionalno podoknico z ljudskim fantovskim petjem.
Narodno-zabavne ansamble si dejansko predstavljamo drugače. Je to ena od vaših prednosti?
Fantovskih zasedb v narodno-zabavnem svetu je veliko, in to zelo kakovostnih. V zadnjih letih se je ta glasba opazno razširila med poslušalci, zato je tudi več tistih, ki jo izvajajo. Vse narodnozabavne izvajalce spoštujemo, vendar smo se našli v drugačni podobi. Ponosni smo, da je ljudem všeč naša glasba, ki jo ustvarjamo vsi trije, in če nas to loči od drugih ansamblov v pozitivnem smislu, še toliko bolje. Tako imenovani klasiki zagotovo nismo. Ob besedi narodno-zabavni ansambel večina pred oči takoj dobi narodno nošo, nagelj in 'marelo' in mi pri tem že v osnovi izstopamo. V začetku smo jih nosili in spoštujemo tovrstno izročilo, vendar smo se sami zaradi boljšega počutja na odru odločili, da bomo narodne noše opustili. Anže, denimo, se namreč kar precej znoji in hkrati smo lahko vsi bolj dinamični v kavbojkah in majici, pa tudi nasploh je to veliko preprosteje.
Se motim, da v nasprotju s številnimi drugimi skupinami pri vas nihče tudi izrazito ne izstopa, ampak ste v skupini glede tega bolj ali manj enakovredni?
Demokratičnost v skupini ima velik pomen. Vsak ima svojo zadolžitev, če je to demokracija. (smeh) Pride do spora, nesoglasij, vendar nas vedno rešita pogovor in razumevanje zadolžitev posameznega člana. Tako vsi delamo in odločamo, ne le eden.
Trenutno spadate med najbolj priljubljene ansamble, a ste presenetljivo malo v medijih. Kako to?
Mogoče zaradi tega, ker želimo, da nas ljudje prepoznajo po glasbi, in ne po zgodbah, ki bi nas delale popularne. Vsi trije smo preprosti, vendar se radi prepričamo, da ljudem lahko zaupamo. Glasba pa je tista stvar, ki jo lahko razdajaš in razdajaš, nihče ti je ne more vzeti. V medijih vsake toliko časa izdamo kakšno osebno zadevo, tako da tudi te stvari so. Mogoče nas boste pa prav vi prepričali, da izdamo kaj več. (smeh) Hkrati pa na manj pojavljanja v medijih vplivajo tudi nastopi in vaje, ki jih v zadnjem obdobju ne manjka. Na tem področju želimo biti stoodstotni.
O vas tako tudi ne vemo veliko. Vam to ustreza?
Po eni strani nam. Kot rečeno, želimo si, da bi nas poznali predvsem po glasbi.
Kdo in kakšni so Gadi, ko niso na odru? Kaj fantje počnete zasebno?
David, ki že vpeljuje prve očetovske prijeme mali Steli, prihaja iz Brežic. Ko ni na odru, živi predvsem za družino in sprehode. Primož je iz Ivančne Gorice in je pristaš reka Najprej štalca, potem pa kravca in zato se vneto pripravlja na gradnjo novega doma. Anže pa je doma v Vinjah, kjer uživa v vaški kmečki idili in z novimi zamislimi obuja bodoče kmečko življenje.
Narodno-zabavna glasba je po nepisanem pravilu namenjena predvsem starejšim, tudi večina izvajalcev je denimo starejša od vas. Je eden vaših namenov in ciljev približati to glasbeno zvrst tudi mlajšemu občinstvu?
Fenomen narodno-zabavne glasbe se je v zadnjem obdobju resnično razširil med mladimi. To je rezultat dela vseh izvajalcev, ki jo prinašajo mednje. Dejstvo, da je čedalje več mladih izvajalcev, med njimi tudi mi, pa je gotovo pripomoglo k zvišanju mlajše populacije, ki posluša narodno-zabavno glasbo
Kakšno je vaše občinstvo nasploh?
V večini mladina. Lepo je videti na veselici polno mladih, ki zapojejo čedalje več ljudskih pesmi. V naših osnovnošolskih letih je bilo priznanje, da igraš harmoniko, malo nerodno, zdaj pa je to eden najbolj priljubljenih inštrumentov. Prav je tako. Veseli nas, da se tudi vse več mladih odloča učiti diatonično harmoniko. Med enim letošnjih nastopov se je Anže pogovarjal z neko mamico in njenim sinom. Med pogovorom ga je deček povprašal, ali igramo staro Slakovo vižo, ki mu je najljubša. Priznamo, da je nismo poznali kljub našemu spremljanju narodno-zabavne glasbe že od otroških let. Takrat, na primer, smo se zavedli, kako pomembna postaja ta glasba pri mladih. Sami si nikoli nismo izbirali ciljnega občinstva, veseli smo odzivov vseh poslušalcev, od najmlajših do najstarejših.
Se kdaj srečujete s težavami zaradi poslušalk?
Če ne iščeš težav, jih ne najdeš. (smeh) Za zdaj še ni bilo nobenih takšnih stvari, smo pa veseli, da se poslušalci želijo fotografirati z nami, pogovarjati ...
Ste se že znašli v neprijetni situaciji zaradi prepoznavnosti in priljubljenosti?
Za zdaj še ne, prej smo dobili dobre stvari in odzive. Anže, denimo, vedno dobi kakšen rogljiček več v pekarni, s tem se vedno rad pohvali. (smeh)
Anže je v zvezi s Tino, sestro Dejana Vunjaka. Pri njihovi založbi Mandarina, kjer ste izdali svežo zgoščenko, vajeti prevzema prav Dejan. Kako je sodelovati, če rečemo karikirano, z bodočim svakom?
Za sodelovanje z založbo smo se odločili predvsem zaradi njene dosedanje uspešnosti na področju glasbenega založništva. Prepričamo smo, da je izdaja albuma začetek uspešnega sodelovanja. Bodoči svak (smeh) pa ima za odlično mentorico mamo Danico, pri kateri dobiva nasvete za prevzem podjetja. S svojim razmišljanjem in novimi idejami je že zdaj izredno prepričljiv, tako da se veselimo tudi nadaljnjega sodelovanja z njim na poslovno-glasbenem področju.
Tudi na narodno-zabavni glasbeni sceni se pozna kriza. Kakšno je trenutno stanje glede nastopov, plačil ...
Pri nas se zelo malo odvija načrtno, tako se je tudi zasedenost z nastopi večala skupaj z našim ustvarjanjem. Uživamo v glasbi in na odrih, zato so vse tiste stvari, ki glasbi dajejo negativen priokus, hitro pozabljene, ko stopimo na oder.
