Gašper Tič: "Nataša ni moja, Nataša je svoja"

Za vami je zelo uspešen in odmeven nastop na Borštnikovem srečanju, to je menda vsakemu igralcu velik izziv?

Bila je pomembna izkušnja, prav gotovo. Julija me je poklicala Alja Predan, direktorica festivala, in mi ponudila vodenje zaključne prireditve. Sprejel sem ga kot častno in resno nalogo in v razmišljanjih, kaj bi naredil za uvod v podelitev, sem se odločil, da bom poskusil narediti to v stilu svojega pisanja prigodnic.

Po čemer ste bojda prav poznani ...

Da, med bližnjimi in mojo gledališko družino. Prva je bila namenjena moji sestri ob poroki pa potem staršem ob 60-letnicah, prvo v gledališču je dobila prav Predanova ob svojem odhodu. Takšno zelo razposajeno, hecno, vulgarno, zgolj za interno uporabo. (smeh)

Imate ogromno nagrad, med njimi celo Sterijevo, ampak nikoli niste dobili Borštnikove. Kaj to pomeni?

Srečo, da sem se sploh znašel na Borštniku, sem imel v dvajsetih letih in 60 vlogah, le trikrat. V tistem trenutku pač tistim ljudem, ki so bili tisti trenutek v žiriji, nisem bil tisti trenutek tako všeč, da bi mi v tistem trenutku dali nagrado. To pomeni zgolj to. Včasih sem mislil, da ima to kaj opraviti z menoj. Nagrade so hecna reč; včasih gredo v prave roke, včasih tudi ne, so tudi izjemni igralci brez nagrad in takšni z viškom.

Kje pa ste črpali navdih za Odo gledališču?

Skoraj vsak, ki se ukvarja z gledališčem, razmišlja o obravnavanih temah, o situaciji, o kulturni politiki, o vseh nas v gledališču. In sem povedal. Iskal sem formo, ki bi bila festivalu in priložnosti primerna. Dva meseca sem se ukvarjal s tem, se zabaval, 'trpel', se samoizpraševal in vse, kar spada zraven. Na koncu se je rodilo več, kot sem pričakoval, še posebej, ker se mi je uspelo rešiti pričakovanj. Čutil sem zgolj potrebo povedati, kar mislim.

Tisti, ki to radi povejo, včasih dobijo po glavi ...

Ja, ampak je treba to vzeti v zakup. Sem pa z leti spoznal, da ima edini smisel resnico, svojo seveda, povedati na način, s katerim tistega, ki naj bi jo slišal, ne prizadeneš. S humorjem lahko dosežeš, da v komunikaciji ne vlada ogroženost in te lahko nekdo sploh sliši. Pri tem se moraš seveda znati šaliti tudi in predvsem na svoj račun.

No, vam se je obrestovalo.

Veliko zanimanja je bilo, da. Že takoj po prireditvi me je presenetilo okoli 35 sporočil na telefonu in ogromno čestitk v živo z različnih koncev, od različnih ljudi. In še zdaj se vsak dan zgodi kaj lepega v zvezi s tem. Odo gledališču so objavili na spletu, kmalu naj bi jo nekatere ugledne kulturniške revije. A imel sem pred­vsem neki drugi, osebni cilj. Nastopiti pred kolegi in stroko je poseben 'hec'. Želel sem razčistiti z nekimi svojimi željami, strahovi in pričakovanji in na koncu sem povedal to, kar sem pripravil. Sproščeno, mirno, kot jaz, kot Gašper. V trenutku, ko sem bil na odru, sem začutil, da imam dobre možnosti, da bom v stiku s sabo.

In očitno je uspelo?

Najbrž se ti največ lepih stvari dejansko zgodi, ko ti obvladuješ ego, ne on tebe. Želja po uspehu, ugajanju, ki ima iste korenine kot strah pred porazom, nas hromi pri ustvarjalnosti. S tem še vedno razčiščujem, po vseh teh letih profesionalnega igranja.

Kaj pa vas najbolj ohromi?

Najhuje je, če se ustrašiš strahu. Strah je v osnovi zdrav del nas; če ga ne bi imeli, se ne bi recimo ustavili na robu prepada. Treba ga je spoznati, najti njegov izvor in ga sprejeti.

Kaj pa, če se ga bojimo?

Strah je del igre, ne smemo pa se ustrašiti strahu. Isto je na primer s tremo.

Saj res, kako pa to zdelujete?

Skupaj preživiva nekaj ur, nato pa strahu rečem: 'Prijatelj moj, hvala, da mi pomagaš, ampak na oder bom šel pa brez tebe. Počakaj v garderobi, potem greva pa najbrž skupaj domov.' (smeh)

Ne, čisto zares, treba se je soočiti, poiskati izvor itd.; recimo, odrasel sem v obdobju močnih avtoritet, to je program v glavi. Ampak pri štiridesetih se pa nekako že spodobi, da zamenjaš program in avtoritete padejo. Glede na to, da trema nastopi v večji meri pred 'pomembnejšimi' dogodki, se vprašam, zakaj so nam pomembnejši, in se zamislim; na 'manj pomembnih' so v dvorani namreč ljudje, ki so vstopnico plačali!

Kaj pa štiridesetica? Vas je kaj stiskalo pri tem?

Iz dneva v dan se mi zdi lepše. Strahu pred leti za zdaj nimam, začutil pa sem spremembe.

Kako?

Po dogajanju in dogodkih v življenju ter določenih krizah sem občutil, da je to najbrž štiridesetka. Zdaj sem jo končno zagledal kot leta, ko lahko postaneš svoje središče, se še bolje spoznaš in uživaš v stiku s sabo. V teatru imamo štos, da zdaj hodim sam s seboj in imam čudovito razmerje! (smeh)

Imate pa že skoraj 20 let razmerje še z nekom, in to je vaša Nataša. Čestitke, to je danes že redkost!

Hvala. S tem vprašanjem sicer zahajava na področje zasebnosti, ki se tiče samo bližnjih, a naj bo - kot prvi in zadnji odgovor tistim, ki so s članki o ločenem življenju grenili poletje, ne nama, ampak najinim bližnjim, ob tem pa očitno niti pomislili na svoje. Verjamem namreč, da s svojimi dejanji vplivamo na svojo karmo in življenje potomcev. Zato tudi najine reakcije niso bile potrebne. Rekli ste 'vaša Nataša' ... Nataša ni moja, Nataša je svoja. Je oseba, ki mi je najbližje in me najbolj pozna. Z njo sem doživel najlepše in najtežje osebne trenutke zadnjih 20 let. Vedno sva bila iskrena in tako sva še danes dobra prijatelja, čeprav bi si nekateri rumeni novinarji želeli drugače. Imava čudovita otroka, radi živimo v družinski skupnosti. Torej ni resnica, da živimo ločeno, ampak če že koga res tako zanima in skrbi, da, imava ločeni spalnici. Priporočamo! (smeh)

Torej je vaš odnos do novinarjev ...

Dobre novinarje spoštujem in cenim. Ljudje, ki s svojimi tračarskimi članki samovoljno posegajo v zasebnost drugih - obstajajo namreč akterji, ki si članke naročajo - sicer si rečejo novinarji, v resnici pa so ljudje, ki nepovabljeni hodijo v tuje spalnice, kuhinje po meri, stranišča ... Kaj bi naredili sami s takšnimi gosti?

Nič lepega, priznam.

Vsak naj živi, kot mu ustreza, če ne škodi drugim. Sam poskušam ne soditi in sem si tudi blizu izključno z ljudmi, ki tega ne počnejo. Človek se zelo rad ukvarja z drugimi, namesto s seboj. Trditev, da mora javna osebnost z javnostjo deliti svojo zasebnost, je populistična škodoželjna nebuloza. Uspeh v svojem poklicu, ki je pač javnega značaja, sem dosegel zaradi svojega dela, ne spolovila. Čeprav ga imam v priimku. (smeh) Torej moram prenašati članke o svojem delu. Reviji, ki je poleti posegala v zasebnost, pač ne dam več intervjuja. Isto bi storil z vami v prihodnje, če bi na primer kakšno izjavo iz tega intervjuja uporabili za sočen naslov, kot je navada. To štejem kot svojo pravico in dolžnost.

Kakšen bi bil vaš idealen dan?

Jaz sem nočni tip, zelo rad hodim pozno spat, tudi možgani mi najbolj delajo zvečer. Če ne bi imel obveznosti, bi spal od 3. do 10. zjutraj. Zjutraj potrebujem čaj z mlekom. Nimam pa problemov s počasnim vstajanjem, tudi med spancem. Dan bi bil vsekakor sončen in sproščen.

O čem pa sanjarite?

Ravno zdaj sem v obdobju, ko nočem preveč. Veliko sem sanjaril in veliko sem tudi uresničil. Ampak ko iščeš srečo v sebi, se od sanjarjenja v določeni meri posloviš. Strinjam se z rekom, da 'uspeh pomeni doseči, kar želiš, sreča pa biti zadovoljen s tem, kar imaš.' Sreča in ljubezen te ne čakata za nobenim uspehom in zunanjo potrditvijo, verjemite.

Ampak sanjariti je tako lepo!

Čudovito je, ampak še lepše je živeti v trenutku. Sem pa veliko sanjaril in rad sem sanjaril. O vseh teh stvareh. Kot otrok na primer o slavi, bogastvu ... Nisem razumel ljudi, ki so pravili, da ne bi zamenjali življenja s princem Williamom. Jaz pa takrat bi! Zdaj pa res ne. Že samo, če primerjam najini lasišči! (smeh). Moje idealno življenje je torej trenutno precej podobno življenju Gašperja, kakršno je. Končno se vzljubljam, zavedam in postajam hvaležen.

Največja zmaga?

Da sem vsak dan manj prestrašen.

Pa prihajajoči izzivi?

Naučil sem si vzeti toliko, kot zmorem. Toliko, da se še lahko dobro počutim in da ni stiske. Če si naložim preveč, se z mojo mero odgovornosti hitro znajdem v vozlu, ki me lahko blokira in psihično uničuje. Potrebujem prosti čas in ga imam pravico imeti in ga bom imel. V MGL-ju sem po premieri predstave Adam in Eva začel nov študij teksta Fiziki v Kobalovi režiji. Spomladi imam še tretjo premiero. Na Waldorfski šoli obnavljamo zelo uspešno predstavo zaključnega letnika srednješolcev Zaenkrat smo se izmazali, ki bo odigrana spet trikrat konec novembra. Firbcologi se redno predvajajo in žanjejo lepe odzive. In še je projektov ...

Kaj pa najraje počnete v prostem času?

Preživljam ga z otrokoma, družim se s prijatelji, potujem, lahko tudi sam ležim ves dan, pa nimam slabe vesti, kakor še pred nekaj leti. Saj se v možganih in v srcu čisto dovolj dogaja, četudi ne navzven.

MIMA

Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec