Gibonni: "Želim si narediti dom za ostarele rokerje"

Gibonni (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Story
8. 2. 2014

Gibonni je eden od velikih glasbenikov, ki se v Sloveniji vedno izjemno dobro počutijo. Ob izdaji albuma LIVE nas je prijazno sprejel na klepet v udobnem kotičku na sedežu založbe Dallas. 

Minute druženja z njim so strogo odmerjene. Novinarji ga zaslišujejo že od jutra, ravnokar je končal telefonski intervju in lahko vstopim. Gibonni naju s fotografom pričaka na rdečem kavču, s svojo značilno rahlo razmršeno pričesko in prižgano cigareto. Široko se zasmeji in me povabi, da prisedem, nato pa zav­zdihne in se nasloni nazaj.

Kako ste?

Super, veselim se. Veste, moj posel je pač glasba - igram, prirejam koncerte ... Živim od občutkov. Lahko se primerjam s kuharjem: če bi skuhal super kosilo in ga pojedel sam, mi nihče ne bi verjel, da je super. Če pa ga pripravim za vse nas in vas povabim, da ste temu priča, si bomo delili to mojstrovino in skupaj ugotovili, da sem dobro skuhal. In tu je ta radost.

Kaj pa naj­raje jeste?

Uh, trenutno komaj čakam kebab.

Kebab?

Da. Tisti, ki si ga je izmislil, je res genialec. To je izvrstno! Veš za posledice, ki pridejo po zaužitju.

Kakšne pa so te?

Super! Ostaneš zdrav! (smeh) Ne, resno ... Meni je to zelo pomembno. Če imam koncert, si ne morem privoščiti prebavnih motenj. In ko sem na primer v Münchnu, ne morem po hrano kar nekam; rad sem prepričan, da se ne bom zastrupil. Pri kebabu pa vem, da ne morem zgrešiti.

Pa še kako drugače skrbite za svoje zdravje? Trenutno traja neka obsedenost s skrbjo za lastno telo ...

Ne! To me ne zanima. (smeh) Mene zdravi glasba. Fitnesi in vse drugo - to je samo moda. Jaz živim tako nenormalno, da tega res ne potrebujem. Med koncerti sem na odru po tri ure. Zdaj pa si predstavljajte, da ste na avtobusu, da se vozite tri ure in vse te tri ure pojete in plešete. Seveda bi se dobro narekreirali.

Brez skrbi. Vi pa poleg tega še dajete občinstvu ogromno energije!

Točno to. Tina Turner, Mick Jagger, Iggy Pop - oni so vsi mladi. To so takšni ljudje - glede na leta si lahko star, ampak si mlad. Morda tudi sebe vidim na ta način. Ne občutim take starostne utrujenosti.

Kako pa se vidite v starosti?

Želim si narediti dom za ostarele rokerje. Da se tam zberemo vsi. Ko jim zakoni propadejo, ko jih vse žene, ljubice in otroci zapustijo ter finančno oberejo do kosti, naj vsi lepo pridejo do mene.

Zanimiva ideja. Kako pa bi bile urejene sobe?

Zelo skromno. Male sobe in velik pub. Tako ali tako ne bi veliko časa preživeli v sobah, bolj bi se družili v skupnem prostoru, igrali, se zabavali. Tam bi igrali.

No, trenutno pa imate nov album.

O, to so novi problemi (smeh). Meni je album super, kaj bodo mediji naredili iz tega, pa bomo videli.

Kako to mislite?

Vsi glasbeniki, ki jih spoštujem, so po večini delali albume. Danes to ni več v modi, v poplavi družabnih omrežij je lažje poiskati instant rešitev, vendar se jaz ne dam. (smeh) Štejem se za album artista in vem, da imam prav. Na YouTubu sem našel posnetek iz Argentine, kjer so skupaj na odru Bruce Springsteen, Peter Gabriel in Sting pred 250 tisoč ljudmi - to ima 15.000 ogledov. Potem pa opaziš video, kjer pade mačka stari ženici na glavo, in takoj 12 milijonov ogledov! (smeh) Rekel bi, da socialna omrežja pač niso za resne glasbenike.

Vendar so tukaj in nekateri jih prav dobro izrabljajo v reklamne namene ...

Ja, res je. In to globoko spoštujem. Lady Gaga si pač da na glavo nekaj čisto nenormalnega in s tem gradi svojo medijsko podobo. Kdo ve, kaj vse bo še morala imeti na glavi čez nekaj let! (smeh) Danes je težje biti Bruce Springsteen kot pa Rihanna. Najboljših pesmi z njegovega albuma sploh ni možno najti na YouTubu.

Pač nima velikih prsi in ni gol ...

Točno! (smeh) Žal pa tudi mediji razgrabijo le še škandale, ne zanimajo jih ravno dobri album artisti. Me pa veseli, ko pridem na koncert in vidim, da je prišlo toliko ljudi, ki me razumejo in podpirajo. Jaz vem, da imam prav. Ker glasba je ... kot soundtrack življenja.

In vi ste pri tem vsakič boljši.

Mora biti tako. Zame je glasba ljubezen, tega ne delam iz nekih kalkulacij. Svoje pesmi še vedno pišem na kitari in klavirju, ne pa na 'digitron'. (smeh) Pesmi pišem tako, da imajo neki smisel, da se koga dotaknejo.

O čem pa najraje pišete?

Vsekakor se interesi menjajo. Ko sem bil še zelo mlad, sem se veliko obremenjeval s tem, zakaj me draga ne ljubi. Zdaj obstajajo tudi drugačne pesmi, na primer Toleranca, ki se ukvarja s tem, zakaj so nekateri sovražno usmerjeni proti drugim. Ko sem imel 20 let, mi kaj takega ni padlo na misel. V življenju imaš veliko srečo, če se najdeš. Jaz sem se.

Kako?

Da se zavedam, da je telo ovitek moje duše. In če ne skrbim zanj, ga morda jutri več ne bo. In kje bo potem moja duša? Lahko bi rekel, da sem bil med odraščanjem v slabi družbi, ampak imel sem glasbo, ki mi je dala smisel in me potegnila v ustvarjanje, v to, da sem se našel in da sem tam, kjer moram biti.

Napisala: Ana Marija Mitić

Značke: Gibonni glasba
Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

StorySTORY 06/2014

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story Story 06/2014

Story Story 06/2014, od 29. 01. 2014

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri