Zasedba Big Foot Mama po več kot 20 letih na slovenski glasbeni sceni ostaja ena izmed najbolj priljubljenih rokovskih skupin, fantje pa v svojem delu še vedno neizmerno uživajo. Pevec skupine Grega Skočir, ki je pred kratkim postal očka, nam je priznal, da so se v zadnjih letih malo umirili, več kot dekleta pa jim danes pomeni glasba.
Story: Nov album je bil nekako že kar težko pričakovan, kajne?
17. maja smo izdali sedmi studijski album in nekako smo bili že res nestrpni, saj smo bili prej navajeni na vsaki dve leti posneti novo ploščo, zdaj pa je od zadnje minilo že pet let. Razlog je tudi v tem, da je svet založništva v zadnjih letih padel pod neko povprečno raven, zato nismo čutili nikakršnega pritiska, da bi morali hiteti z novim izdelkom, in smo samo čakali na pravi trenutek. Lani smo nekako spet postali 'lačni' novih stvari, začeli smo ustvarjati nov material in končni izdelek je tu.
Story: Kako pa je bilo po petih letih znova preživljati dolge ure v studiu?
Ustvarjali smo vse poletje, jesen in zimo, torej več kot pol leta, januarja pa smo se zaprli v studio. Snemanje je bilo zelo zanimivo, saj smo si po dolgem času ob sebi spet zaželeli našega prvega producenta Žareta Paka, ki je bil zaslužen za uspeh naših prvih štirih albumov. Mislim, da se tokrat ne bi mogli odločiti bolje, saj je bil prav on tisti, ki nas je ves čas spodbujal in 'šponal' do te mere, da je glasba zdaj veliko bolj zrela, kot je bilo prvotno zastavljeno. Vseeno pa to ne pomeni, da ta plošča ne sledi določenim okvirom, značilnim za Big Foot Mamo.
Story: Del plošče je nastal tudi zunaj naših meja ...
Žaretova želja je bila, da skladbe posnamemo v tujini, zato smo šli s trebuhom za kruhom v Berlin, kar je bila za nas popolnoma nova izkušnja. Marsikdo bi si mislil, da smo to storili zato, ker smo že uveljavljen bend in si to lahko privoščimo, vendar pa je, iskreno povedano, tam vse ceneje, vsaj kar zadeva glasbeno področje. Tam smo preživeli 12 dni, deset od tega je bilo delovnih, in moram priznati, da smo res trdo delali. Dneva ni bilo konec, dokler nismo končali, kar smo si zastavili za tisti dan. To pomeni, da je ostalo zelo malo časa, da bi hodili naokoli in ga 'biksali'.
Story: Zdaj ste malo starejši kot nazadnje, ko ste snemali - se to kaj pozna pri kondiciji in rokerskem življenju?
Če imaš dober material in dobre razmere za delo, potem ni nikakršne težave. Je pa snemanje - poleg živih nastopov, seveda - moja najljubša stvar, bolj kot intervjuji. (smeh) Snemanja albuma smo se lotili tako, kot bi se pripravljali na olimpijske igre, v Berlin smo se odpravili pobrat zlato medaljo, ali si jo zaslužimo, pa bo ocenilo občinstvo. Za nas sta bila nova tako lokacija kot tudi način dela, saj smo snemali na analognih napravah, ki ne dopuščajo napak - v nasprotnem primeru mora celoten bend ponoviti svoj del. Glasba pa je zaradi tega veliko bolj energična in zanimiva, upam si trditi, da gre za kar velik presežek za našo skupino v zadnjih desetih letih.
Story: Album ima naslov Izhod. Ima to kakšen globlji pomen?
Vsakdo si lahko pomen naslova razlaga po svoje. Sam sem si ga predstavljal predvsem v smislu izhoda iz vsega tega, v čemer smo bili zaprti v zadnjem letu ustvarjanja, dela, razmišljanja. Dobesedno smo izšli iz nečesa, kar smo želeli dati ven iz sebe in na plato. Bilo je tudi nekaj kritik na račun tega, da je plošča zelo temna in da besedila niso nič preveč 'rožičasta', ampak ne moremo vedno pisati le o lepih stvareh, če navdih jemlješ iz vsakdanjega življenja in stvari, ki se dogajajo okoli tebe.
Story: Tako kot ste se na drugačen način lotili ustvarjanja tega albuma, je bila za vas nekaj novega tudi prva predstavitev širšemu občinstvu, ki ni bila tako divja kot sicer, kajne?
Res je. Prva promocija je bila v teatru, kjer smo novo ploščo prvič odigrali v živo, in to ob sedeči publiki, česar nismo navajeni. Želeli smo, da bi bila vseh 40 minut osredotočena samo na glasbo in nič drugega. Na začetku, ko sem prišel na
oder, mi je bilo sicer malo čudno, da so ljudje pred mano sedeli, ampak sem se hitro navadil. Nekako smo si celotno dogajanje predstavljali, kot da gre za javno vajo, in ne toliko za koncert, tudi zato, ker smo imeli nekaj 'plonk' listkov, da nismo pozabili besedila.
Story: Pred dvema letoma ste praznovali 20-letnico delovanja, kar je izjemno zavidljiv jubilej. V čem je skrivnost vašega uspeha?
Če si priden in si želiš, je vse možno. Seveda pa v skupini, v kateri je pet različnih ljudi z različnimi značaji, nastanejo tudi nesoglasja, a se vedno, ko pridemo do glasbe in ustvarjanja, zgladijo sama od sebe. V takem primeru delujemo kot ekipa, ki skupaj steče na igrišče in zabije gol.
Story: Pa so v teh dveh desetletjih vaši poslušalci ostali isti ali opažate spremembe?
Gotovo je med njimi odstotek tistih, ki nas spremljajo že od samega začetka, vendar pa je v našem interesu, da nas na koncertih poslušajo tudi mlajše generacije. Nekateri izmed njih sploh še niso bili rojeni, ko smo začeli nastopati, in nas spoznavajo na novo prek svojih starejših bratov in sester, pa tudi svojih staršev, ki so bili mogoče med našimi oboževalci.
Postali so bolj zreli
Pravijo, da dekleta ljubijo barabe in rokerje, zato nas je zanimalo, ali jih po koncertih še tako obkrožajo kot v mlajših letih. "S tem se danes niti ne obremenjujemo več, ko smo bili mlajši, je bilo seveda naše zanimanje veliko večje. Razmišljamo samo še o koncertih in o tem, kako bomo nastopili. So pa gotovo tudi ženske oboževalke za nas zelo pomembne, vendar bolj v smislu, da nas spremljajo, spoštujejo in nas imajo rade. Je pa to daleč od tiste evforije, ki je vladala pred 15, desetimi leti," pove Grega.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del