Žirantka X Factorja Jadranka Juras je znana po svojem lepem glasu in tudi po skrbi za živali. Odločna Jadranka ima zanimiva stališča tudi do številnih drugih stvari - tokrat nam je med drugim zaupala, da ne namerava roditi, ampak bi raje otroka posvojila.
Story: Na televiziji ste že nekoč vodili oddajo Videospotnice. Kako se vaše delo v X Factorju razlikuje od tistega takrat?
Zanimivo je, da sva s Petrom Polesom takrat oba začela delati na televiziji in srečati se po toliko časa in spet delati skupaj je nekaj najboljšega. Razlika je predvsem, da za X Factor dela in diha celotna ekipa. To so izjemno sposobni mladi ljudje, s katerimi je pravo zadovoljstvo delati. Tudi Videospotnice je bilo zabavno ustvarjati, vendar je ekipa bistveno manj verjela in stala ob strani voditeljem, kot stoji ekipa Pop TV za svojimi žiranti.
Story: Ste zadovoljni z ekipo?
Zelo.
Story: Med kandidati je bil tudi vaš učenec. Bo imel kaj protekcije?
Med kandidati ni bil samo en moj učenec. In nihče nima nobene protekcije. Pravzaprav imajo protekcijo zdaj že prav vsi, ker so mi vsi kandidati, ki so šli z nami naprej, zelo pri srcu, in ni mi lahko, ko jih izločamo. Pravzaprav sem si ob tem delu oddaje prvič rekla, kaj mi je tega bilo treba. Močno me je prizadelo, ko smo v nadaljevanju oddaje nekatere poslali domov.
Story: Na televizijah je bilo že kar nekaj oddaj, v katerih so iskali takšne ali drugačne nadarjene pevce. Se vam ne zdi, da naše glasbeno prizorišče preprosto ni dovolj veliko za vse te talente?
Zdi se mi predvsem to, da je prostora za nadarjene, delovne in poštene ljudi vedno dovolj.
Story: Tovrstnim oddajam glasbeniki očitajo, da ustvarjajo nove zvezde, ki so hitro pozabljene, po drugi strani pa glasbeniki z daljšo kariero nimajo več kje predstaviti svojega dela. Kaj menite o tem?
Menim, da za to, da glasbeniki z daljšo kariero nimajo več kje predstaviti svojega dela, niso krive tovrstne oddaje, ampak predvsem radijske postaje, ki vrtijo vedno iste izvajalce, ki imajo pogosto bolj malo za povedati, veliko več pa vizualnega za pokazati. Oddaje tega tipa so dobre, ker imajo mladi več možnosti, da jih kdo opazi, in imajo dobro izhodiščno točko. V takšnih oddajah se redko zgodi ali pa nikoli, da bi zmagal človek, ki ima več za pokazati vizualno kot pevsko. Navadno gre res za izjemne pevce. V tem hitrem svetu, svetu potrošnje in umetnega blišča, ki ga je v pop vodah ogromno, pa imajo vsi kratek rok. Le redki obstanejo.
Story: Poročili ste se že pred časom, trebuščka pa še ni ... Pred časom ste rekli, da ne nameravate imeti otrok. Še menite tako?
Da. Na prvem mestu mi je petje, in to zelo konkretno klasično petje. Pa tudi sicer želim postati prej kompletna oseba, najti svoj mir, preden imam otroka. Imeti otroka je zelo velika odgovornost, ker mu moraš zagotoviti notranji mir, zadovoljstvo in ljubezen.
Story: Kaj pa pravijo vaši in moževi starši? So se že sprijaznili, da po vajini strani ne bo vnukov ...
To vprašanje bi morali postaviti njim.
Story: Pa vas hormoni nič ne dajejo, nimate nič materinskega nagona?
V življenju poskušam živeti manj nagonsko in bolj čustveno inteligentno. Če si želim biti mama - seveda si želim, ampak nisem obremenjena s tem, da bi morala roditi svojega otroka. Zame so vsi otroci sveta 'moji' oziroma naši in bolj se nagibam v smer, da bi posvojila otroke, bila rejnica, skratka, pomagala tistim, ki so že na svetu in nimajo staršev, kot pa da bi rojevala nove.
Story: Se ne bojite, da bi v starosti to odločitev obžalovali?
Ne vem. Tako daleč v prihodnost ne gledam. Vem pa, da bi obžalovala predvsem, če bi svoje frustracije in notranji nemir prenesla na otroka, ki bi se potem vse življenje vrtel v težavah, ki bi v bistvu izvirale iz njegovih staršev.
Story: Se vam ne zdi, da bi morda prav vaš otrok z vašimi super geni naredil kaj pomembnega za svet?
Moji geni niso nič bolj super od genov drugih ljudi in prepričana sem, da bodo mlajše generacije naredile velik korak v smer boljšega sveta za vse Zemljane.
Story: Pravkar je na referendumu padel družinski zakonik. Se vam zdi, da homoseksualci res ne bi smeli posvojiti otrok?
Ne. Zame je družina vsaka družina, kjer se partnerja med seboj spoštujeta, se znata pogovarjati in se imata rada. To so zgledi in vrednote, ki jih otroci potrebujejo, ne potrebujejo pa mame in očeta, ki se po možnosti ne preneseta in sta drug drugemu v breme. Če bi bila idealna družina le tista, sestavljena iz mamice in očka, potem bi moral biti ta svet poln veselih, srečnih in zadovoljnih ljudi, pa se zdi, da je ravno takih ljudi najmanj. Torej?
Story: Kaj pa menite o nadomestnih materah? Se vam zdi, da je to dobra rešitev za tiste, ki si otroka neizmerno želijo, pa nimajo naravne možnosti ali se vam zdi, da gre za izkoriščanje revnih žensk?
Tako bom rekla - na tem svetu so otroci brez staršev in pari, ki otrok ne morejo imeti. In menim, da bi morali takšni ljudje dati možnost otrokom, ki staršev nimajo.
Story: Zelo se borite za pravice živali. Razmišljate kdaj o tem, da so na primer v Indiji ženske, ki jih zlorabljajo, da so pravi živi inkubator, ali pa ljudje, ki morajo za preživetje prodajati svoje organe - se vam ne zdi, da je ljudem lahko celo huje kot pa živalim?
Ne, mislim, da ni nič hujšega od tega, da je nekdo rojen v svet z namenom, da ga ubijejo. Mislim, da dejstvo, da smo samo v avgustu 2011 samo v Sloveniji zaklali tri milijone živih čutečih bitij, pove ogromno. Izvajamo totalen holokavst nad čutečimi bitji; dokler bomo v odnosu do najšibkejših taki, se tudi odnos do sočloveka ne bo spremenil. Ne bo šlo obratno, ker prav v odnosu do najšibkejših se pokaže, kakšni smo kot civilizacija v resnici. Kako lahko potem pričakujemo drugačen odnos do ljudi, predvsem do tistih, ki jih ne poznamo? Pomembno pa se mi zdi poudariti, da skrb za živali ne izključuje skrbi za sočloveka. Toplo priporočam v branje knjigo Večna Treblinka avtorja Charlesa Pattersona, ki je pred meseci izšla v slovenskem jeziku pri založbi Sanje. Ljudje se premalo zavedamo, kako močno je nasilje nad živalmi povezano z nasiljem nad ljudmi. Knjiga šokira in odpre oči!
Story: Ali niso ljudje, ki živijo v slumih, v ravno tako groznem položaju kot živali?
Človek je ustvaril umetni prepad med seboj in živaljo ter človekov odnos do drugih po načelu 'močnejšemu je vse dovoljeno'. Zasužnjevanje in izkoriščanje živali sta najprej vplivali na človekov odnos do ujetih živali, potem pa tudi na odnos do ljudi. Človek si je z nadvlado nad živalmi ustvaril razumsko podlago, na kateri temeljijo številni družbeni in politični dogovori. Ko se je izkoriščanje živali razširilo in postalo sestavni del naravnega reda, se je začel podoben odnos uveljavljati tudi pri obravnavanju drugih ljudi. Nasilje nad živalmi je povzročilo nasilje nad ljudmi. Kljub vsemu pa je pomembno, da imamo vsi možnost zmanjšati trpljenje med živimi čutečimi bitji, pa zaradi lastnega ugodja, okusa, zabave, praktičnosti ... tega nismo pripravljeni storiti in spremembe pričakujemo zgolj od drugih.
Story: Sama imam rada živali, skrbim zanje ... Ampak med nedavnim protestom proti nošenju krzna nisem mogla simpatizirati s protestniki, saj so se mi zdeli preveč agresivni, preveč radikalni. Se vam zdi, da je to nujno? Ali ne bi imeli z malo bolj umirjenim ravnanjem še več podpornikov?
Ne vem, kako se vam lahko pozivanje ljudi k neubijanju zdi agresivno in radikalno? So protestniki koga prebutali, komu odvzeli življenje, koga polili z barvo, ga kakorkoli ogrožali? Ne bi rekla. Mar ni ravno imeti nekoga zaprtega v majhni kletki, mu odtujevati socializacijo, naravne potrebe in ga na koncu brutalno umoriti nekaj, kar je v resnici zelo agresivno in radikalno?! Podpornikov je veliko in vsak dan jih je več. Samo še na ulice si bo treba upati stopiti. Pa predvsem bomo morali prenehati biti dvolični. Če zahtevamo pravice zase, jih omogočimo tudi drugim.
Story: Ste gledali prispevke na televiziji o zaščitnici golobov - najemnici iz pekla, ki je zaradi številnih golobov, ki jih je imela v stanovanju, uničila najemniška stanovanja. Je to dober primer ljubitelja živali? Je prav, da zaradi zaščite ubogih živalic uničuje nekdo tujo lastnino?
Mislim, da vprašanje ni na mestu - so ljudje, ki zagovarjajo pravice živali in zanje skrbijo odgovorno in vestno, in so ljudje, ki imajo težke psihične motnje, zaradi katerih trpijo tako ljudje kot seveda živali. Sicer pa se mi zdi bistveno večja težava ta, da so ravno živali, torej živa čuteča bitja, pravno gledano lastnina.
Story: Imate raje ljudi ali živali?
Tu ni vprašanje imeti raje rumeno ali rdečo barvo. Zame ima vsako živo čuteče bitje pravico do lastnega življenja in odsotnosti trpljenja.
Story: Se z možem kdaj spreta zaradi vašega odnosa do živali?
Ne, ker me razume in podpira.
Story: Kaj bi danes našli v vašem hladilniku?
Veliko zelenjave, tofu, ovseno smetano, veliko marmelad, zelenjavnih paštet, sojine jogurte, miso, vegansko majonezo, vloženo zelenjavo, mož pa ima še sir in mleko.
Story: Ali posteljo postiljate vsako jutro?
Ja, ker jo potem zasede moja mačka Ančka.
Story: Koliko kozmetike imate v kopalnici - toliko, da je že kaos, ali prisegate na minimalizem na tem področju?
Ni nobenega kaosa, ker nisem obsedena s kozmetiko.
Story: Ali vam pri nakupu oblačil več pomeni cena ali to, da so preprosta za vzdrževanje?
Zelo redko kupujem oblačila, ker se mi res ne da hoditi po trgovinah in kupovati. Če pa že, pa poskušam kupovati obleke, ki prihajajo iz EU in so predvsem udobne.
Story: Se spomnite, kdaj ste nazadnje jokali?
Na X-Factorju, ko smo morali nekatere tekmovalce poslati domov.
Story: Se kriza kaj pozna na vašem računu?
Ker nisem obremenjena z denarjem, se kriza niti ne pozna. Ne živim razkošno, živim normalno in moje potrebe so normalne.
Story: Verjamete v lepšo prihodnost?
Seveda, sicer bi mi bilo vseeno za vse.
Story: Kaj je prva stvar, ki jo naredite zjutraj?
Pobožam Kajo in ji rečem dobro jutro (moj mož vedno spi dlje od mene). Potem nahranim mačke, pometem stanovanje, počistim mačje WC-je in spijem dve limoni z mlačno vodo. Medtem pa gresta mož in Kaja na sprehod.
Story: Imate raje novice na papirju ali vas je osvojil internet?
Izjemno redko berem novice. Nimam časopisa in ne gledam televizije oziroma zelo zelo redko.
Story: Brez česa se ne odpravite od doma?
Brez ključa, ker ne bi rada čakala pred vrati ob vrnitvi domov.
Story: Ste ostali kdaj brez bencina ali imate rezervoar vedno vsaj do polovice poln?
Nisem še ostala brez bencina, sem se pa že vozila na hlape.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del