Jaša Jamnik: “Raje sem kar režiser!’’

Špas teater se lahko pohvali s hit uspešnico Broadwaya Pazi, mail! Gre za računalniško situacijsko komedijo, kje se ponesrečena ljubezenska afera rešuje prek petih računalnikov, v odlični interpretaciji najboljših slovenskih komikov, ki jo režira odličen slovenski režiser Jaša Jamnik. Deluje kot samostojni ustvarjalec na področju kulture in je avtor približno 35 režij v profesionalnih gledališčih.

Lea: Pazi, mail! je naslov komedije, ki bo kmalu polnila sedeže v Špas teatru in naokoli po Sloveniji. Ste zadovoljni z dosedanjim potekom dogajanja ob režiranju velike uspešnice z Broadwaya?

Jaša: Pazi, mail! je že zaradi nenavadnega formata uprizoritveno zelo zahtevna igra za vse ustvarjalce. Vložili smo ogromno kreativne energije in nestrpno čakamo premiero. Seveda upamo, da se nam bo trud poplačal z dobrim odzivom občinstva.

Lea: Izkušena, odlična igralska zasedba je gotovo del recepta za uspeh. Kako je potekal izbor igralcev za predstavo Pazi, mail!?

Jaša: Iskali smo izkušene igralce, izvrstne komike, odlične govorce, duhovite ljudi in kreativne sodelavce – vse v eni osebi. Dobili smo vseh pet. Če bi izbirali še enkrat, bi izbrali iste.

Lea: V uri in pol dolgi komediji obljubljate, da se bomo gledalci pošteno nasmejali. Kako pa je bilo na vajah? Smeha polna skleda? Pri čem ste se najbolj zabavali?

Jaša: Natančno, predano, poglobljeno delo, ki želi najti ustrezen gledališki jezik za specifično igro. Od začetka do konca. Ker gre za izvorno ameriško igro, smo jo morali dodobra prirediti slovenskim razmeram. Mislim, da smo jo tudi ustrezno nadgradili. Seveda ob obilici smeha in sproščenem vzdušju na vajah. V drugačnih razmerah se dobre komedije sploh ne da narediti.

Lea: Kaj vam v vsakdanjem življenju pomeni e-mail, kot sodobno sredstvo komuniciranja? Ga imate bolj kot nujno zlo ali ga z veseljem uporabljate?

Jaša: Računalnik uporabljam redno, vendar predvsem za pisanje tekstov, pošiljanje pošte in brskanje po internetu. Česa drugega ne obvladam in tudi ne potrebujem. Računalnik je zelo praktična stvar, a mi ne pomeni nič več od tega.

Lea: Za vami je veliko predstav in prejeli ste zavidljive nagrade. Je delo, ki ga opravljate, del kariere, o kateri ste razmišljali ali sanjali kot otrok ali najstnik? Živite svoje sanje?

Jaša: Svoje delo vidim predvsem kot lep poklic, ki ga še vedno z veseljem opravljam. Predvsem zato, ker je dinamičen in pester. Je pa kljub vsemu samo poklic. V življenju so stvari, ki so mi ljubše in pomembnejše. Nikoli nisem imel kakšnih jasno začrtanih kariernih ciljev. Najprijetnejše in najuspešnejše stvari na moji dosedanji poklicni poti so prišle kar same od sebe, tudi nagrade, ki sicer niso smisel ali najvišja nagrada za ustvarjanje.

Lea: Igralci pravijo, da je vaša prednost ta, da se kot režiser znate postaviti tudi v vlogo igralca in jih tako lažje razumete. Pa se vam kdaj zgodi, da bi najraje šli sami na oder in zadevo odigrali po svoje?

Jaša: Takšno izjavo vzamem kot kompliment. Res je, poskušam razumeti in čutiti igralca. To je neskončno težek in kompleksen poklic, ključen v gledališki umetnosti. Vedno bolj cenim in občudujem predvsem igralčevo izjemno sposobnost koncentracije. Načelno nikoli ne 'foršpilam', če kdaj kaj pokažem, so to malenkosti, zaradi hitrejše ali nazornejše komunikacije.

Lea: Širše občinstvo vas pozna s televizijskih zaslonov in nanizanke Naša mala klinika. V kateri vlogi se bolje počutite, v vlogi režiserja ali igralca, in katera je večji izziv?

Jaša: Všeč mi je, da lahko počnem različne stvari v različnih medijih, sem pa predvsem in formalno režiser. Igranje me sicer zelo veseli, včasih bolj kot režija, imam pa seveda igralskih izkušenj bistveno manj, sem nekako 'priučen'.

Lea: Menda znate vedno pomiriti vse okoli sebe, nikoli ne izgubite živcev ... Od kod jemljete to umirjenost?

Jaša: Režiser mora biti amortizer v ustvarjalni ekipi, mora vnašati harmonijo, mora uglasiti vse sodelujoče. In mora znati v pravem trenutku ponoreti! To zadnje pri študiju te predstave ni bilo potrebno, imeli smo se krasno.

Lea: V Špas teatru ste nekajkrat režirali. Kako je sodelovati s šefico Urško Alič?

Jaša: Kar redno sodelujeva že nekaj let. Zdaj se že zelo dobro poznava in točno veva, kaj lahko pričakujeva drug od drugega. Njene organizacijske in marketinške sposobnosti so izjemne, je pogumna, velikopotezna in Špas teater je prepoznavna blagovna znamka.

Lea: Svoje znanje ste dopolnjevali tudi v Londonu. V kakšnem spominu vam je ostala ta izkušnja in ali ste kdaj razmišljali, da bi ostali in živeli zunaj naših meja?

Jaša: Angleško gledališče ima v središču tekst in igralca, režiser ima veliko manj avtorskega prostora. Čeprav sem režiser, mi je takšno gledališče najbližje in London je bil zame odlična izkušnja. Nisem pa nikoli resno razmišljal, da bi za stalno zamenjal gledališko okolje. To so zahtevne in tvegane poteze z zelo negotovim izidom.

Lea: S komedijami nedvomno vsaj za nekaj ur osrečujete množice. Kaj pa vas, v življenju stran od odrov, osrečuje in napolni z energijo?

Jaša: Zelo stereotipno: družina, domače živali, vrt, potovanja, kuhanje, branje, glasba ...

Lea: Kje in v kakšni vlogi vas bomo lahko spremljali v prihodnje? Se gibljete po začrtanih poteh ali kakor zapiha veter?

Jaša: Sem v dogovorih oziroma pripravah za nekaj prijetnih projektov, pa jih raje še ne bi izdal. Najbolj pomembno mi je, da imam prijetne sodelavce – pomembneje mi je, s kom delam, ne kaj delam.