Jasna Kuljaj se zadnje čase bolj malo pojavlja v medijih, kar pa ne pomeni, da ne počne nič zanimivega. Ravno nasprotno se na njenem dnevnem redu znajde kar nekaj zadolžitev, od televizije, cvička, vožnje po Sloveniji do snemanja oglasov. Na vse to pa je vsaj malce pozabila na hrvaški obali, kjer je uživala s prijateljico.
Poleg vseh službenih aktivnosti pripravljate tudi magisterij. Zakaj ste se odločili nadaljevati študij?
Po uspešnem zaključku študija novinarstva sem začutila željo in potrebo, da nadaljujem, vendar sem namesto novinarstva izbrala raje odnose z javnostjo, saj to, kar počnem zadnja leta, ni več novinarstvo, ampak bolj področje odnosov z javnostjo. Govorim o vodenju prireditev, zato so me bolj začeli zanimati ti vidiki. To jesen nameravam pljuniti v roke, končati še nekaj izpitov in napisati magistrsko nalogo, ki bo najverjetneje povezana z organizacijo dogodkov.
Ste nepremičninska agentka, pomagate pri družinskem podjetju in vodite prireditve po vsej Sloveniji. Marsikdo bi bil izčrpan le od ene službe, kako uspeva vam?
Tri službe gor ali dol, meni je najpomembnejše, da sem sama svoj šef. V treh različnih službah imaš lahko teoretično nad sabo tri različne šefe, a s tem, ko so trije v igri, hkrati nimaš pravzaprav nobenega (smeh) oz. od nikogar nisi celostno odvisen, in to je tisto, kar mi daje neizmerno energijo in ljubezen do vsega, s čimer se ukvarjam. Če se ukvarjaš z več različnimi dejavnostmi, si torej svoboden, saj če gre katera od njih v franže, ti je nekako popolnoma vseeno, nisi v krču in se lahko pravzaprav malo 'igraš', vsekakor pa ti ni dolgčas. Morda je to posledica obžalovanja, da nisem šla nikoli poskusit opraviti sprejemnih izpitov na AGRFT in bi lahko tako službeno vsak dan igrala drugačno vlogo. Tako pa različne vloge opravljam kar v realnosti. (smeh) Je kar zabavno, ko se prelevim iz voditeljice v prodajalko cvička ali nepremičnin, potem pa si nadenem lasuljo in na kakšnem dogodku imitiram še Heleno Blagne. Ne, res, ta menjava vlog res omogoča pestro življenje.
Domači cviček dostavljate tudi na dom. Pa so ljudje kaj začudeni, ko pred vrati zagledajo vas?
Doma imamo nekakšen nenapisan dogovor, da fizično obiskujem zgolj tiste gostinske lokale, ki jih sama pridobim oz. kjer so se gostinci obrnili neposredno name. Torej ne izvajam dostave kar vsepovprek, ampak predvsem tam, kjer imam pravzaprav vzpostavljen že bolj prijateljski stik in dostava nikoli ni le dostava, ampak se včasih sprevrže v pravo kulinarično ali še kakšno drugačno doživetje. (smeh)
Kljub vsemu pa ste pred kratkim našli nekaj prostih dni za uživanje na morju. S prijateljico sta izbrali hrvaško obalo, kjer niste ostali neopaženi. Fanta sta pustili doma?
Da lahko gre človek nekam za polnih pet dni, se mu mora vse poklopiti, in če imaš s. p. kot jaz, greš na morje tistih pet dni, ko izračunaš, da boš s tem svojemu poslu prizadejal najmanjši možni minus oz. izpad dohodka. Posledica tega pa je, da greš na morje s tisto osebo, ki se ji enako poklopi ravno v tistih dneh kot tebi. Ja, je malce drugače kot pri ljudeh, ki imajo življenje drugače urejeno in že na začetku leta vedo, kam, kdaj in s kom bodo šli na dopust. S fantom tudi skočim na morje, vendar o tem nikogar kaj dosti ne obveščam. (smeh) No, razen mamo in dedka.
Si moški sploh upajo pristopiti, glede na vaš zvezdniški status?
Mislim, da je večini, čeprav me poznajo zgolj s TV-ekranov, uspelo 'prebrati' mojo odprto in prijazno naravo, zato je strah pri pristopanju odveč, saj stvari vedno izpeljem tako, da nikomur ni žal, da je pristopil. Zakaj pa smo na svetu, če ne zato, da med ljudi širimo toplino? Pri meni jo človek vedno dobi, a če čutim, da je v določenem trenutku nisem sposobna dati, se raje umaknem in se napolnim na svojih skritih virih energije.
Kakšna taktika osvajanja pa pri vas najbolj uspe?
Pravzaprav nisem ena od tistih žensk, ki vsakega moškega, ki pristopi, obdolžijo z osvajalcem. Moški včasih želijo samo komunikacijo, ne pomeni, da te osvajajo in imajo kakšne globlje namene. Tudi na kavico grem, no, če je pa kakšen prišel z rožo, sem ga pa že znala nahruliti, da je iz kave naredil zmenek in da takole se pa nisva zmenila. (smeh)
Kakšna zanimiva morska dogodivščina? Menda ste se preizkusili v vodnih športih?
Če kaj delim na Facebooku, še ne pomeni, da sem sama tudi dejansko preizkusila. (smeh) Adrenalinski šport ni nekaj, kar delam, če imam samo nekaj dni časa, takrat mi res največ pomenijo brisača, knjiga in senca. To je bila bolj usluga prijatelju, klenemu Dalmatincu, da mu naredim malo reklame. Mene pa ni prepričal, da bi se udeležila kakšne adrenalinske variante.
Čeprav ste trenutno dejavni na različnih področjih, dela televizijske voditeljice niste opustili. Kako gledate na to, da ste kljub mladim letom v tem poslu tako rekoč že izkušena veteranka?
Včasih se počutim kot 45-letna gospa, ujeta v telesu 32-letnice. Kljub temu poskušam ohraniti v sebi točno to, kar sem v sebi imela, preden sem šla v ves ta cirkus, ki lahko v tebi, ko ga dobro spoznaš, prebudi nevaren cinizem in otopelost. Marsikdo me vpraša, zakaj ne predajam svojega znanja in izkušenj mlajšim rodovom, ki bi šli radi po podobni poti. Odgovorim, da je za to še čas, saj tega, kar sem doživela, in vsega, kar sem se iz tega naučila, ti ne more vzeti nihče in sama se bom odločila, kdaj je čas, da predam te stvari naprej in komu. In za koliko. (smeh)
Preizkusili ste se že v vodenju zabavnih oddaj, resničnostnega šova, naslednji logičen korak bi bila informativna oddaja. Bi sprejeli takšno ponudbo?
Informativne oddaje so bile v mojem načrtu v bistvu na začetku moje novinarske poti. Tudi študentsko prakso sem v tretjem letniku fakultete opravila v redakciji Odmevov. Potem pa sta me moj duh in temperament morala odpihniti drugam, saj bi verjetno v tovrstnih redakcijah precej trpela in nič krivi kolegi bi trpeli z mano. (smeh) No, ampak tako je bilo takrat, zdaj ko je moj duh precej izživet in umirjen, mislim, da pisarna oddaje Obzorje duha sploh ni več tako nerealen prizor, da ne rečem cilj. (smeh)
Veliko medijskega prahu je dvignila tožba proti RTV, povezana z vašo redno zaposlitvijo. Po dveh letih se menda obrača v vaš prid?
Že po enem letu se je obrnila v moj prid, saj je prvostopenjsko sodišče v precej doglednem in do državljanov prijaznem roku odločilo meni v prid. Ker pa mora o zadevi odločiti še drugostopenjsko sodišče, se je vse skupaj podaljšalo in jeseni bosta minili že dve leti od vložitve tožbe. Vendar je tudi to za nekaj dobro, saj sem, če ne drugega, sebi dokazala, da sem kot mačka, ki vedno pade na noge in preživi. Še močnejša, še bolj mirna ... To spoznanje je vredno več, kot ohranjanje statusa quo in rednih ustaljenih prihodkov. A smo ali nismo?! (udari z roko po mizi in se zasmeji)
Napisala: A. K.
