Sebastian Cavazza v predstavi Sedem let skomin igra Richarda Shermana, moškega, ki ga je zagrabila kriza srednjih let. Igralec je spregovoril o tem, da se je njegova soigralka Ajda Smrekar odlično izkazala, zakaj je težko narediti dobro komedijo in ali tudi sam že občuti krizo srednjih let.
Večkrat slišimo, da je dobro komedijo težko narediti. Je lažje ljudi spraviti v jok kot v smeh?
Dobro komedijo je težko narediti. Čeprav imaš dober material, se še vedno lahko zgodi, da ga ne izkoristiš do konca. Lahko se ujameš tudi v pasti banalnosti, kar pa seveda velja tudi za vse druge žanre, ne samo komedijo. Mislim, da ne gre toliko za to, ali je lažje ljudi nasmejati ali spraviti v jok, temveč da gre vedno samo za vprašanje, ali ti je gledalce uspelo zapeljati v zgodbo. Tam pa se več ne ukvarjajo s tem, kaj je lažje, težje, smešno ali žalostno, temveč samo sledijo toku zgodbe, ki so ji priča.
Kaj je pravzaprav bistvo dobre komedije?
Da nam na lahkoten način razpre paleto vprašanj, ki si jih sicer morda ne bi zastavili.
Ali med predstavo že vnaprej veste, kateri prizori bodo sprožili salve smeha? Ste tako osredotočeni na igro, da tega sploh ne zaznate?
No, seveda vedno lahko že iz predloge pričakuješ, kje bo odziv publike bolj intenziven, ker struktura naracije že sama po sebi narekuje t. i. punch line. Ga pa lahko z napačno sintakso ali lapsusom uspešno povoziš in odziva ne boš dobil. Ravno pri zadnji predpremieri Sedem let skomin, se pravi dan pred premiero, se mi je to dogajalo. Skoraj celotno predstavo sem se lovil, ker mi je zaradi treme zdrsnilo že na začetku proge. (smeh) Občinstvo je pri komediji sploh zelo pomemben partner. In se vedno prepusti komičnemu, le če ga ne podcenjuješ. Občinstvo, lahko rečem, se ne spreminja, zaznam pa vsako spremembo oziroma čutim lahko, kdaj jih imam in kdaj ne, in to je pri komediji spet zelo pomembno. In čeprav si kot igralec osredotočen na igro, moraš hkrati dihati s publiko.
Katere komedije pa so vam najbolj pri srcu, predvsem kot gledalcu? Je kakšen prizor iz filma, serije, ki je za vas legendaren?
Uf, teh komedij je kar nekaj in niso vezane izključno samo na film ali na serijo. Je kar nekaj ustvarjalcev, ki jih občudujem na odru. Je pa res, da so vsi ti odrski projekti, ki jih občudujem, vedno avtorski in jim ni treba slepo slediti predlogi, ki je včasih lahko zelo zaprašena.
Ste med študiranjem vloge naleteli na kakšno podrobnost, ob kateri ste pomislili, da mogoče tudi vi vstopate v srednja leta?
Takoj, ko mi je na prvi koreografski vaji zmanjkalo sape, sem na to pomislil ... (smeh)
Imate med prijatelji koga, ki ga je resno zagrabila ta 'kriza', in ste se lahko zgledovali po njem?
Seveda jih imam. Kar nekaj. Bi se tudi z veseljem po kom zgledoval, ko bi imel enkrat ali dvakrat večjo garažo in dvakrat višjo plačo ... (smeh)
Kriza srednjih let naj bi bila posledica zavedanja, da je mladosti konec in da se začenja druga polovica življenja. Ali sploh razmišljate kdaj tako daleč?
Živim tukaj in zdaj, nočem razmišljati, kaj bo, če bo in kako. Je pa res, da morda v teh letih narediš nekakšen povzetek za nazaj in se bolj trdno odločiš, čemu boš vnaprej sledil. Morda se ti celo uspe vrniti nazaj k sebi. Ko bom star koliko? Kaj sploh to pomeni - biti star? Si mlad in si star ... kaj to pomeni? Se rodiš in potem umreš, vmes pa živiš, če si seveda to dovoliš. Vse ostalo je trivia.
Čeprav je film Sedem let skomin poskrbel za legendaren prizor z Marilyn Monroe in dvignjeno obleko, ne velja za zelo uspešnega, so pa toliko bolj uspešne predstave. Se vi spomnite, kdaj ste prvič videli ta film?
Nekaj dni pred začetkom tega študija.
Vaša soigralka Ajda Smrekar, za katero je bila to prva večja vloga, vas je zelo pohvalila kot igralskega partnerja. Med drugim pravi, da ste bili dobra opora. Vam je izziv delati z mladimi igralci, ki šele dobivajo prve večje vloge?
Z mladimi ustvarjalci je vedno lepo delati, ne samo z igralci. Ker prinašajo svežino, ustvarjalni prepih. Seveda si te izkušnje začnemo nabirati že na Akademiji, ker si je nekako treba zaslužiti za najemnino ali kakšno obaro, so pa časi drugačni, kot so bili, ko sem jaz prišel z Akademije. Takrat si si lahko izmišljeval, kje in s kom boš delal, danes pa si lahko srečen, če sploh dobiš kakšno vlogo. In je potem to tudi velika odgovornost, ki ji je bila Ajda zelo dobro kos. Ajda je zelo nadarjena, prikupna in bistra mlada igralka. Izkušnje, ki sem jih imel jaz, niso bile vse prijetne, vsekakor pa so mi pomagale, da sem vzljubil ta posel in da poskušam mladim zato toliko bolj stati ob strani.
Kako pa se je Ajda izkazala kot soigralka?
Odlično! Jo boste pa kar morali priti pogledat! (smeh)
Vabljeni tudi k branju intervjuja z Ajdo Smrekar, preberete si ga lahko TUKAJ.
Andreja Freyer
