Z Jonasom Žnidaršičem sedeva v prostor novega stand-up kluba in sentimentalno se razgleda, saj je tu še vedno isto pohištvo kot takrat, ko je imel tam svoj biljard klub. Na obrazu ima svoj prepoznavni šarmantni pogled in predse postavi energijsko pijačo in čokolatine, v katerih je kavni liker.
Koliko kofeina pa potrebujete?
Danes ga nisem še nič. Kar se pa ostalih substanc tiče, nisem dober potrošnik. Ker je bil moj oče alkoholik, tudi nisem razvil neke ljubezni do pijače.
Se niste nikoli napili?
Oh, seveda! V gimnaziji, zanalašč in zaradi važnosti ter zaradi punc. Tako da poznam te občutke. Ampak nikoli me alkohol ni prepričal. Niti cigarete.
Torej živite kar zdravo življenje?
Ne vem, ali je to ne res vem kako zelo zdravo. Bolj je to danes vprašanje etike. Kakšen zgled daješ otrokom.
Kaj pa pravita vaši hčerki na vaš zgled?
Oh, da sem najboljši oče, kar jih je kdaj bilo. (smeh) Že ko sta bili majhni, sem ocenil situacijo, kdaj je pravi čas, da ju prepričam o tem, da sem najboljši oče na svetu. In mi je uspelo. Verjameta, da ni boljšega človeka na svetu, kot sem jaz, tudi če bi prišel iz Amerike. (smeh)
Začeli ste se spogledovati s čari stand-up komedije, kdaj vas je zamamilo?
Moji začetki segajo še na Radio Študent, saj sem moral pripravljati zabavne inserte. In to duhovičenje mi je kar uspevalo. To so bili prvi užitki v pripovedovanju štosov. Potem pa, ko smo začenjali z oddajo Brez zapor - Brez zavor, sem si želel, da bi bila to neka slovenska produkcijska novost. Želel sem, da je v studiu publika in da je že ogreta, da je vzdušje že pripravljeno, ko se oddaja začne.
Kako pa je bilo to videti?
Imeli smo bend, ki je igral, potem sem prišel jaz in imel 10 minut stand-upa. Čisto preprosto. Temu se sicer ni reklo stand-up, ampak ogrevanje. Je pa tam bilo vedno 200-300 ljudi, ki jih je bilo treba zabavati in razgreti. In to sem počel vse do oddaje Lepo je biti milijonar.
In kdaj ste postali še stand-up komik?
Tudi pri nas se je razvila nova scena in meni je bilo všeč. V tem sem videl poslovno priložnost.
Kako to mislite?
Hja, edini si na odru - edini si plačan. (smeh) V teatru je tako: čim so trije na odru, se ti honorar deli na tri dele. Jaz pa sem raje sam. Povezal sem se s Teškim in mu rekel, da bi želel poskusiti. Že takrat pa sem se zavedal, da je to težka stvar. Stand-up je res najtežja forma; ni Shakespeara, ni Hamleta za odigrati - v primerjavi s tem, kako je težko biti sam na odru. Ni efektov, ni dimnih zaves, ni menjave kulis ...
No, ampak očitno vam gre dobro od rok!
Tudi Teški je pri mojih željah po nastopu zavohal poslovno priložnost in me na plakate dal kot glavno zvezdo večera. Jaz pa začetnik, in to brez programa! (smeh) No, zdaj so od tega minila že tri, štiri leta in nabral sem si toliko izkušenj, da grem z njim v resno stand-up produkcijo. On je glavni organizator, jaz samo pomagam.
No, prostor pa vam je očitno dobro poznan ...
Pred 10 leti smo imeli tu biljard. Blazno lepa biljardna hala je bila, gnetlo se je mladine in jaz sem v teh pisarnah preživel ogromno časa. Tudi prespal sem kdaj, kadar je doma trda predla.
Šalo na stran, zdaj ima stand-up scena svoj prostor in dogajalo naj bi se dvakrat na teden?
Mi seveda to vidimo kot neko stopnico, ki je bila nujno potrebna, da se dobra in kakovostna scena sploh lahko razvije. Ne obljubljamo, da bo vedno vrhunsko dobro, ampak vsaj komiki in publika se bodo lahko kalili, izboljševali in skupaj seveda uživali. Če bomo vedno malo na robu, bo tu tudi prostor za izboljšave.
Vam je kateri komik še posebej pri srcu?
Ne bi o imenih. Omeniti je treba Pižamo, ker je naredil velik šov. In tu je tudi Lado Bizovičar. Čeprav se imenuje Slovenska muska in je predstavljena kot monokomedija, Špas teater, ne vem kaj. To je v bistvu stand-up, je neki slovenski dober standard. Da se seveda še bolje, da se pa videti tudi veliko dosti slabšega.
Ste kdaj videli res zanič nastop?
Seveda! So trenutki, ko sem ali v publiki ali zadaj za zaveso in mi je kar nerodno, ko vidim, kako komik propada. Čutiš, kako je njemu nerodno, potem je še publiki nerodno, meni pa še najbolj, zanj.
Pa ste se tudi vi kdaj znašli v taki zagati?
Ja, imel sem tudi strašno ponesrečene nastope. Ampak se znam pobrati. Nikoli še nisem pobegnil z odra. Nekako požrem, sebe v mislih na gobec usekam, pogoltnem in grem naprej kot traktor. Prebijem in dokončam nastop.
Napisala: Ana Marija Mitić
