V eni izmed začetnih oddaj je Josip Lapanovič izstopal – pokazal se je kot nerodnež in zmedenec, a sam pravi, da je vse prej kot to.
Ustvarjalci oddaje Gostilna išče šefa so Josipa predstavili takole: "Dvaintridesetletni Josip Lapanovič iz Šentjerneja je filozof, boem in hedonist. K prijavi za sodelovanje v šovu Gostilna išče šefa ga je spodbudil njegov osemletni sin. Kuhanje je od nekdaj del njegovega življenja in v njem neizmerno uživa. Pravi, da svoje jedi vedno začini z ljubeznijo in vanje vloži delček sebe."
V oddaji ste bili prikazani kot nekoliko neroden kuhar, dejali pa ste, da kuhanje ni vaša prioriteta. Zakaj ste se torej prijavili v šov?
Kot najbrž že veste, me je v šov prijavila punca, ki me je očitno videla v tem, jaz pa sem se enostavno prepustil toku. V kuhanju vsekakor uživam, je pa popolnoma drugače kuhati za nekoga, ki ga imaš rad, ali pa za šefa kuhinje, čigar mnenje odloča o tem, ali boš prišel v šov ali ne. Svojega spodrsljaja se ne sramujem in se strinjam, da bi tudi iz nepopolnega seznama sestavin moral sestaviti jed, vendar je bilo to v danih okoliščinah mnogo težje, kot si morda predstavljate. Zamislite si, da že začnete kuhati jed, za katero ste prepričani, da imate vse, in kaj hitro ugotovite, da vam manjka glavna sestavina, potem je sledila le še anarhija instinktov.
Imate kuharsko izobrazbo, kako ste potem nadaljevali, študirali ste tudi filozofijo?
Učenje ni zgolj formalno šolanje, temveč je vseživljenjski proces, na vsakem koraku se nekaj novega naučimo, nekaj novega izvemo. Glede na to, da sem vsestranski človek, ki ga marsikaj zanima, sem se poglabljal v različna področja, ki me zanimajo. Zakaj bi se omejil zgolj na kuhanje le zato, ker je to moja izobrazba, ko pa okrog nas čaka še toliko zanimivih stvari, da jih odkrijemo in se poglobimo vanje?
Pisali ste tudi blog in zaradi tega imeli precejšnje težave. Nam lahko kaj več poveste o tem?
Pisal sem blog o ameriški vladi, kar me je pripeljalo do petletnega izgona. Toliko o svobodi govora in demokraciji.
Uporabljate veliko tujk, kako to?
Veliko tujk? Mar ste kdaj prisluhnili mimoidočim, ko se sprehajate po Ljubljani? Dandanes je v jeziku že toliko nekih vdorov različnih besed, toliko anomalij. Vendar izvor uporabe tujk pri meni izvira od drugod, sem namreč lingvist. Govorim šest jezikov, v šovu pa sem čisto spontano uporabil angleščino, ki jo je večina gledalcev, sklepam, vseeno razumela.
S čim se zdaj preživljate?
Imam službo, ki je v fazi tranzicije. Ni nekaj, kar bi rad počel, a se stvari premikajo na bolje. Predvsem hranim denar, saj želim prepotovati svet, počasi pa sem začel uresničevati tudi svojo željo, da napišem knjigo. Menim, da bo najboljši avtor tisti, ki se sramuje postati pisatelj. Nekaj, kar je povedano na kratko, je lahko sad in žetev marsikaterega dolgega premišljevanja. In tudi, kot veste, ne znam nič povedati na kratko. V vseh teh malih oziroma izustenih besedah vidim nekaj emocionalnega, češ da postavljam bralcem na mizo tako nedorasle in nezrele jedi. Vse te misli, če jih že ne morem prezrcaliti na krožnik, jih bom vsaj na papir. Umetniki ničesar ne vidijo tako, kakor je, temveč polneje, preprosteje, močneje; poleg tega jim morata biti lastni nekakšni mladost in pomlad, nekakšen habitualni opoj v življenju.
Imate tudi osemletnega sina, ki naj bi vas spodbudil k prijavi v šov.
Res je, imam osemletnega sina, ki je zakuhal, da sem pristal v šovu. Ko se je pred osmimi leti rodil, mi je obrnil svet na glavo, vendar sem presrečen, da je tako, in ne bi ničesar spreminjal. Od takrat je postal bistvo mojega življenja in se trudim, da bi mu omogočil vse, česar jaz nisem imel.
Pravite, da ne nameravate ostati v Sloveniji, da ne bi radi delali za 1000 evrov, medtem ko ima pomivalec posode na Švedskem 3000 evrov. Kam bi odšli in kaj bi počeli, bi vzeli, sina, družino s sabo?
Vedno sem iskal nove poti in sem potreboval precej časa, da sem se naučil živeti v Sloveniji. Moj duh ne mara več hoditi po shojenih podplatih. Kot že veste, sem imel distolično pot na Švedsko, kjer sem tudi nekaj časa delal, in zdaj je napočil čas, da se vrnem nazaj. Glede na to, da je moj sin zame najpomembnejši, bo vsekakor odšel z menoj.
Kako boste izkoristili slavo?
Nekaj ponudb sem res dobil, vendar moram o vsem skupaj še dobro premisliti, a očitno se bom podal v vode, ki so mi bile do zdaj tuje. Več o tem boste izvedeli, ko napoči čas za to. Nisem pa si mislil, da je moč medijev tako velika, da se takšne stvari dogajajo le po enem avdicijskem dnevu, preživetem v šovu, bi bil pa norec, če tega ne bi izkoristil. Nisem ena izmed tistih cip, ki se prodajo za pet minut slave zaradi pohotnega pohlepa in žolčne nevoščljivosti.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču