Katarina Čas: "Z Leom sva največ govorila o kajenju"

Na neki način je fenomen, da sta se vam v nekem obdobju življenja zgodila tako nor preobrat in preboj v Hollywood. Mislim, da je marsikoga presenetilo v pozitivnem smislu. Se kdaj uščipnete in vprašate, kaj se dogaja?

Se, ja ... Že film The Guard je prišel tako nenapovedano, imela sem avdicijo in kar nenadoma sem snemala film na Irskem. Veselila sem se že tega, da grem na Irsko snemat, nakar dobim od casting direktorice več podatkov in razlago, da gre za neodvisen film, pri katerem sodeluje nekaj odličnih imen, med drugim Don Cheadle in Brendan Gleeson. Kasneje sem se izredno dobro ujela še z režiserjem in njegovo ženo, slednji pa me je poklical med montiranjem in povedal, da bo film odprl festival Sundance v ZDA. Na Sundanceu je film kupil Sony Classics, kar je pomenilo, da je film dobil svetovno distribucijo. Skratka, ničesar od tega nisem pričakovala, kaj šele snemanja, ki so sledila ...

Kako je sploh prišlo do prvega kontakta s tujino?

Ko sem snemala slovensko nadaljevanko Strasti, mi je Barbara Predin, s katero sva se pogovarjali o pomanjkanju priložnosti za filmsko igro, svetovala, da se udeležim kakšnega igralskega tečaja. V Sloveniji se na tem področju ni kaj dosti dogajalo, na AGRFT pa se mi ni zdelo smiselno iti pri tridesetih, ko sem zaključila študij ekonomije. Barbara mi je omenila, da v Slovenijo prihaja ameriška casting direktorica, ki bo imela delavnico na temo filmskih avdicij. Odločila sem se obiskati njen tečaj, kjer smo na koncu vsi pustili svoje kontakte. Čez mesec dni smo po elektronski pošti dobili povabilo za avdicijo za nov film Terrencea Malicka. In odletela sem v London. To je bila najbolj naporna avdicija, ki sem jo kdaj prestala. Šlo je za eno uro improvizacije v angleščini in na koncu še tekst v stari angleščini. Kljub temu sem imela dober občutek in pozneje izvedela, da sem prišla med top deset. Vloge na koncu sicer nisem dobila, si me je pa zapomnil casting direktor, in ko so za film The Guard iskali Hrvatico, me je priporočil. Dobila sem vabilo na avdicijo in jo tokrat tudi uspešno opravila ter dobila vlogo Gabriele.

Kakšna je bila vaša reakcija?

Bila sem šokirana in desetkrat prebrala e-mail, če drži, kar berem ... če res piše, da je vloga moja ... Nato je sledila mešanica občutkov, bolj težko opišem ... Potem sem poklicala mamo, nič mi ni bilo jasno. Nato sem se vsa prestrašena podala na Irsko, kar mi je pomagalo pri vlogi plahe Gabriele. (smeh)

Po The Guardu ste odšli v Zagreb za več kot tri mesece, kjer ste snemali serijo Pod sretnom zvijezdom, kajne?

Ja, kmalu po snemanju filma The Guard so me povabili v Zagreb. Odločila sem se, da sprejmem vlogo, predvsem zaradi kilometrine in discipline. Snemalni dnevi so potekali od šeste ure zjutraj do šeste zvečer in v eni sami sceni se pri telenoveli zgodi vse, od joka in žalosti do sreče, kar ti pomaga pri treningu. To je bila odlična vaja, pa še hrvaščino sem izpilila v treh mesecih ...

No, ampak tako The Guard kot hrvaška nadaljevanka sta se zgodila, preden ste sploh imeli agenta ...

Vedela sem, da si bom morala najti agenta, saj povabila na avdicijo ne prihajajo na e-mail vsak dan, in pozneje me je poklical prvi casting agent, ki me je mučil na avdiciji za Terrencea Malicka. Izkazalo se je, da je v tem času postal agent, in sporočil mi je, da bi me z veseljem zastopal. Agentov sicer ne manjka, ponudbo agencije pa sem sprejela, ker sem želela, da me zastopa nekdo, ki verjame vame. Ko imaš enkrat agenta, se začne pravo delo. Dobila sem vlogo v komediji A Touch of Cloth 2 za Sky One, nakar je že sledila avdicija za Scorseseja. Povsem sproščeno in brez pričakovanj, da bi me lahko Scorsese sploh izbral, sem posnela nekaj avdicijskih kadrov. Na avdicijo sem hitro pozabila, mesec dni kasneje pa me kliče londonski agent Robin, da so klicali iz New Yorka. Rekel mi je, naj se še ne veselim, a nas je nekaj v ožjem izboru. Že to se mi je zdelo veliko in vsa pričakovanja sem spustila, nakar me teden dni kasneje pokliče ponovno in reče: "Scorsese wants you."

Kako ste se počutili po tem klicu?

Ko sem prejela klic, je bilo to tako nadrealno, enostavno nisem dojela in sledile so vse možne emocije. V enem trenutku sem skakala, v drugem jokala, potem sta prišla občutek odgovornosti in strah. Ampak že to, da bom delala s Scorsesejem in Leonardom, je bilo dovolj in mega. Znova sem si rekla, da bom, pa tudi če se tukaj neha, srečna.

Kaj vas brzda, da ste ostali tako prizemljeni?

Morda moja leta in tudi to, da sem vse skupaj jemala kot službo, strogo profesionalno. Pri dvajsetih bi najbrž na to gledala drugače kot danes. Ko z njimi delaš, se zavedaš, da so samo ljudje, je pa res, da ko pa prideš domov in pomisliš, da si z njimi igral v filmu, postaneš otroško navdušen. Od vseh ljudi, s katerimi sem delala, se niti eden ni obnašal zvezdniško. Je pa res, da so to najboljše produkcije in da, ko si enkrat izbran, postaneš del ekipe in se do tebe vsi obnašajo zelo spoštljivo.

Kakšne so prednosti tega, da si del A-liste ekipe ustvarjalcev?

Hm, prednost je predvsem ta, da imaš možnost delati s takimi ljudmi ... Če pa grem na trivialnosti, pa npr. to, da te na snemanju čaka tvoja lastna garderobna prikolica. Že pri filmu The Guard, kjer ni šlo za hollywoodski, temveč indie (neodvisen) film, so mi jo namenili. Mislila sem si: "Noro!!", navzven pa sem se pretvarjala, da je to nekaj povsem običajnega tudi pri nas. (smeh) Čeprav je seveda povsem logično, da ima vsak igralec svojo garderobo. Zgodi se, da si vmes brez dela npr. štiri ure in moraš čakati. Takrat je najbolje, da se zatečeš v svoj prostor, kjer lahko v miru preletiš scenarij in vadiš naslednjo sceno ali pa počivaš in ješ.

Ko si enkrat v Scorsesejevem filmu, pravijo, da si potem v Hollywoodu. Je to res?

Prav gotovo ne škodi, da sem v filmu.

Koliko minut filma je vaših?

V filmu imam štiri scene.

V napovedniku filma ste pravzaprav glavna atrakcija, ko napol goli in polepljeni z denarjem stojite pred Leonardom DiCaprijem ...

Biti del napovednika je seveda še ena nepričakovana velika stvar, ki se mi je zgodila s tem filmom. Prijatelji iz ZDA me pokličejo, da so gledali napovednik in pogovor o njem v Lettermanu ali drugih oddajah. Deklica, ki igra Pacinovo vnukinjo v filmu Imagine, ki sem ga snemala pred časom, mi recitira pogovor iz napovednika. Moja newyorška menedžerka pa je preprosto navdušena in pravi: "Man, this is some great exposure!" Tudi sama sem bila presenečena, ko sem ga gledala na velikem platnu v kinu nekje v Kaliforniji.

Kakšen je Scorsese?

Res je filmski genij, ki ima ves film že postavljen v glavi. Izjemno fokusiran, pozoren na vse detajle. Poleg vsega pa je odprt tudi za improvizacijo igralcev. Z igralcem Jonom Bernthalom, ki v filmu igra mojega moža, sva sceno malce priredila in ji nekaj dodala, to pokazala Scorseseju, ki je bil nad predlogom navdušen, tako da je obveljala najina verzija.

Vam je tudi Leonardo DiCaprio dal kakšen napotek? Kakšna je bila vajina komunikacija?

Z Leom sva največ govorila o kajenju, o tem, kako je prenehal kaditi, in si pomaga z elektronskimi cigaretami. (smeh) Ampak ko ga imaš tako pred seboj, se ti ne zdi nič nenavaden ali da bi imel občutek, da boš skoraj omedlel. Tudi on je samo človek. Sicer pa je bilo snemati z njim zelo zabavno.

Ste s kom izmed njih še v navezi?

Sem, z Margot in Jonom, ki je igral mojega moža. Margot sem že napovedala, da bo po tem filmu postala velika zvezda.

Vi ste blagoslovljeni z videzom dvajsetletnice, ampak kaj ni Hollywood zahteven, kar se tiče starosti? Ste kaj obremenjeni s svojimi leti?

Igram Chantall, ki naj bi bila v dvajsetih letih. Vedeli so, da sem starejša, saj sem vsem povedala, koliko sem stara. Ko bom nekoč postarana, bom pa leta najbrž začela skrivati. (smeh)

Bi lahko živeli v Los Angelesu?

Jaz se počutim doma tam, kjer lahko delam.

Kaj pa družina, pes ... bi se vsi preselili k vam?

Da, ampak dokler ni problem in lahko delam na tak način, da sem malo tu in malo tam, je to super. Vsi pljuvamo po Sloveniji, ampak ko si veliko naokoli, vidiš, kako lepo se je vrniti domov, kako odlično se je sprehajati s svojim psom po PST-ju in zaviti v domač lokal na kavo. Do ničesar nisem prišla z 'minglanjem', lobiranjem ali druženjem, kar je glavni razlog, da toliko igralcev živi tam.

Vam je bilo težko obdržati vse podatke o snemanju filma? Kako ste zdržali?

Ni bilo težko. Sicer pa sem stvari delila z najbližjimi. Kar se mi dogaja, doživljam tako intimno in moje, da sem želela vse zadržati zase, čim dlje ... Najbolj bi mi bilo všeč, če bi zdaj šli v kino in po ogledu rekli: "Čaki, a ni bila to Katarina?" (smeh) Ampak to ni mogoče, ker ste novinarji tako vztrajni. (smeh)

Kako Lado gleda na vašo kariero? Je težko moškemu igralcu in njegovemu egu sprejeti uspeh ženske?

Sploh ne. On je moj prvi navijač. V veliko pomoč mi je, pa naj bo kot glavni recenzent ali kot psihoterapevt. (smeh)

Če se vrneva nazaj k filmu, je že zdaj znano, da je bil nominiran za dve nagradi zlati globus in da bo najverjetneje tudi v igri za oskarja, in sicer v kategoriji najboljši film. Boste šli na oskarje?

Ne vem, bom vprašala. (smeh)

Ko smo pri lepih stvareh ... Si jih lahko zdaj, ko ste prejeli honorar za film, privoščite kaj več?

S Scorsesejem bi delala tudi zastonj.

Še nekaj: od kod telo, ki je brez grama maščobe in nespremenjeno od dvajsetega leta?

Pretiravaš. (smeh) Plesala sem jazz balet, zdaj pa od miganja le sprehajam svojega psa.

In tudi pojeste lahko več kot moški, kajne?

Veliko pojem, da. (smeh)

Manja Plešnar

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del