Medtem ko je bila večina Slovenije pokrita s snegom in ledom, je pevka Katarina Mala s fantom uživala v Avstraliji, ki jo je zajel vročinski val. S potovanja se je pevka vrnila polna vtisov, ki jih je z veseljem delila tudi z nami.
Predvidevam, da je bila temperaturna razlika kar velik šok za telo?
Celotna pot je bila šok za telo. Čeprav sva se vmes nekaj dni ustavila v Dubaju, me je v Avstraliji kar nekaj dni nadlegovala časovna razlika in velikokrat sva bila ob 4. zjutraj kot sovi. Zanimivo je, da sva bila med vročinskim valom na južnem delu Avstralije, v Jervis Bayu, kjer nam je bilo prizaneseno. So pa tam vremenske spremembe tako konstantne, da ne veš, kaj bi si mislil. Vse pa je odvisno od sonca, ki je tam izjemno nevarno. Avstralci si kožo ščitijo s faktorjem 50, tako kot mi pri nas s faktorjem 30. Prodajajo ga kar v litrih, v priročnih posodah z ročajem in pumpico.
Čeprav so ozaveščeni glede nevarnosti sonca in ozonske luknje, pa je porjavelost pri ženskah tam še vedno izjemno 'in'. To me je presenetilo, saj sem v vsakem manjšem mestu videla ordinacije, specializirane za kožnega raka. Z zakonom so prepovedali tudi vse solarije, vlada jih od vseh salonov odkupuje in umika s trga. Po drugi strani pa imajo Avstralci velik problem zaradi pomanjkanja vitamina D. Čisti ekstrem, vam povem. Jaz sem se pred soncem večinoma skrivala, saj se zavedam, kako hitro se koža stara, sploh če te opeče. Da o melanomu sploh ne govorim. Zadnja leta sem res postala ambasadorka nasprotovanja 'praženju' na soncu.
Zakaj sta se odločila za potovanje v Avstralijo?
Robert ima tam res dobrega prijatelja, še enega izmed tistih, ki so se odločili za selitev v 'deželo tam spodaj'. Poleg tega sva se odločila letošnjo zimo nalašč skrajšati. In sva jo res. Danes je tukaj že skoraj pomlad. (smeh) Poleg tega pa Avstralijo moraš videti, ko si mlad. Potovati tam namreč sploh ni tako enostavno. Zaradi visokih temperatur, podnebnih sprememb, časovnih razlik in ogromnih razdalj si res hitro utrujen. En dan si v pravem tropskem podnebju, naslednji pa že v čisti puščavi, kjer sploh ne veš, kako bi dovolj hitro nadomeščal izgubljeno tekočino. In seveda to telo utruja.
Deželo tam spodaj sta spoznavala kar nekaj tednov. V tako dolgem dopustu pa se človek že kar malce razvadi, kajne?
Odvisno, kako to jemlješ. Najin urnik je bil kar poln in v bistvu sva skoraj vsak dan imela kaj splanirano, tudi če je bilo to samo ležanje ob bazenu. (smeh) Šalo na stran. Potovala sva 35 dni in verjeli ali ne, to je še vedno premalo. Treba se bo vrniti in obiskati še severni in zahodni del. Prostranost in velikost te države te prevzameta, ko ure in ure letiš z letalom, in ko pogledaš ven, imaš občutek, da se sploh nisi nikamor premaknil. Če sem se glede česarkoli razvadila, sem se glede spanja. Budilke namreč skoraj nisva imela, razen v določenih primerih, ko je bilo treba res zgodaj vstati. Razvadila sem se glede toplote, nošenja japonk in glede res dobre hrane. Če sva si kaj privoščila, sva si res dobro hrano in vino. In ne eno ne drugo ni prav poceni. (smeh)
Veljate za pevko, ki je vseskozi v pogonu, aktivna in delovna. Pa ste se na dopustu lahko popolnoma sprostili in pozabili na vse obveznosti doma?
Komaj. Eno leto sva potrebovala, da sva splanirala to potovanje. V začetku januarja 2013 me je vprašal, ali bi šla z njim v Avstralijo. Prvih nekaj dni sem ves čas gledala e-pošto in bila v kontaktu s Slovenijo, nekje sredi potovanja sem že skoraj vse pozabila, potem pa mi je spet začelo malo trkati na vest. Škoda. Želim si, da ne bi bilo tako. A tako je vedno. (smeh)
Kaj vse sta videla, obiskala, doživela?
Najprej sva se ustavila v Dubaju in tam preživela nekaj dni. Videla sva Sydney, preživela pet dni v Jervis Bayu, kamor sva šla z avtomobilom.
Tam sem se tudi potapljala in videla prekrasne morske pse. Potem sva letela v Cairns in živela v Port Douglasu. Tam sta bila najbolj fascinanten tropski deževni gozd in seveda Veliki greben. Nato sva letela do Ayers Rocka, mogočne svete skale Urulu in Kata Tjute, kjer sva začutila pravo Avstralijo; nato sva letela v Melbourne in tam ostala nekaj dni; sledil je 'road trip' po Great Ocean Roadu do mogočnih 12 Apostolov, kjer z odprtimi očmi opazuješ divjo in neskončno naravo, se čudiš koalam, kengurujem in abnormalni vročini (43 stopinj). Po vrnitvi v Melbourne je bil čas za kupovanje daril in pakiranje. Nato sva letela v Singapur za tri noči, nazaj do Dubaja za eno noč in domov v kislo vreme.
Zagotovo je bila najbolj zanimiva izkušnja potapljanje na Velikem grebenu. Pa vas je bilo kaj strah morskih globin?
Ah, kje pa. Komaj sem čakala potop. Potapljanje v tropskih razmerah je nekaj izjemnega. Nikoli te ne zebe, ni ti treba imeti dvojne obleke, ampak samo čisto tanek neopren, niti se ti ni treba potopiti globlje od 18 m, da kaj vidiš. Zelo podobno, a seveda čisto drugačno izkušnjo sem doživela v Maleziji, na Sipadanu. No, pa Egipt je tudi tak. Na Velikem grebenu je bilo krasno. Polno življenja, krasna vidljivost pa skoraj nobenega potapljača.
Za tisto lokacijo sva bila namreč zunaj sezone, in to je dodalo vsemu skupaj še poseben čar. Veliki greben je edinstven zaradi svoje velikosti in zaradi pomembnosti, ki jo ima v našem ekosistemu, ampak je nemogoče videti vse. Edini problem, ki sem ga imela tam, so bili valovi. Res ogromni valovi do grebena in nazaj. V nekem trenutku sem ugotovila, da so bili čisto vsi ljudje zunaj na palubi z vrečkami v rokah. (smeh)
Ste sicer človek, ki na dopustu raje poležava, ali je v vas več avanturistične narave?
Nikakor ne morem samo poležavati. Sem pa gotovo za to, da se ne bezlja, ampak da se večkrat tudi kje ustavi ter poskuša zadihati kulturo in ambient nekega kraja. Prava mera pri vsem, pa je.
Robert živi v Angliji, zaradi česar je vajina zveza večkrat na preizkušnji. Pa sta se zdaj že navadila na to razdaljo in stalna potovanja?
Ne vem, ali se bova kdaj navadila, ker se res pogrešava. Po tako dolgem času, ko sva bila skupaj že od božiča, mi je bilo izjemno težko. Pogrešala sem njegovo bližino in toplino. Ampak tako, kot je, je in v tem trenutku drugače ne more biti. Vsak ima svoje odgovornosti na svojem koncu, in glede na to, da sva zelo prilagodljiva, bova morala nekaj časa zagotovo še tako shajati. Taka zveza ima zagotovo tudi svoje prednosti. In največja je ta, da se zaveš, kako zelo rad imaš nekoga. Naj se sliši še tako osladno, ampak je resnično in iskreno.
Vrnitev domov je bila najbrž vse prej kot prijetna, še posebej, ko sta vas v Ljubljani pričakala le led in sneg?
Vrnitev je bila šokantna. Vožnja iz Benetk pa ena od bolj žalostnih. To, kar sem videla, je bila najhujša naravna katastrofa, ki sem ji bila kdaj priča. Pa seveda me niso pričakale niti pozitivne novice o stanju v državi. Ah, saj je vedno enako. Po vsakem potovanju se počutim enako. Lani sem izdala pet pesmi, posnela dva videospota, bila gostja v praktično vseh zabavnih šovih, uresničila marsikateri načrt, pa imam tukaj pri nas še vedno občutek, da vse to nič ni vredno. Ampak to me zagotovo ne bo ustavilo. Gremo naprej!
Kaj ste najprej naredili ob prihodu domov?
Takoj sem si obula copate iz merino volne. (smeh)
Predvidevam, da boste zdaj znova zavihali rokave in se polni vtisov lotili novega projekta?
Veliko imam v načrtu, fokus pa je na izdaji plošče, novih snemanjih in sodelovanjih. Brez skrbi, čisto vse boste izvedeli ob pravem času. (smeh)
Napisala: A. K.
Fotografije: osebni arhiv
