Katarina Venturini: "Ponosna sem na svojo vztrajnost"

Katarina Venturini (foto: Klemen Lajevec) Klemen Lajevec
Vir: Story
12. 6. 2014

Katarina Venturini se pripravlja na novo sezono plesnih dogodivščin znotraj plesne šole, ki jo vodi. Z veseljem se spominja časov, ko je tudi sama tekmovala, pa čeprav je, kot pravi, tekmovalni ples šport, ta pa je garanje. 

Ker adrenalina ne moreš kar tako utišati, se je z vsemi močmi podala novim izzivom naproti, ki pa so jo do konca utrudili. Trenutno si želi le, da bi se lahko dobro naspala.

Izjemno radi potujete in raziskujete. Katera dežela se bo še znašla na vašem seznamu sanjskih destinacij?

Potujem vse življenje. Najprej sem potovala po Evropi, pozneje pa je bilo potovati v Azijo ali Ameriko mesečna rutina. Pol leta sem bila v tujini. Večina destinacij je bila povezana s plesom, nekaj pa jih je bilo tudi takšnih, kamor sem se odpravila uživat. Morda se vam bo zdelo čudno, vendar se trenutno ne navdušujem nad daljnimi kraji, sanjskimi plažami, tropskim podnebjem ... Vesela sem, da ostanem doma. Zagotovo pa ostaja še neizpolnjena želja to, da enkrat odpeljem moža na Japonsko pogledat češnje v cvetju. Na seznamu sanjskih potovanj je tudi križarjenje okrog Rta Horn, pa tudi na Aljasko bi želela iti ...

Ste kdaj pomislili, da bi živeli v tujini? In če, kje?

Zaradi 'perspektivne' situacije v domovini se zadnje čase poigravam z mislijo, 'kako bi bilo lepše in lažje delati v tujini'. Razmišljala sem o Kanadi ali Avstraliji. Vendar pa moram takoj dodati, da se zavedam, da je 'najlepše tam, kjer nas ni'.

Kaj je za vas pravi zen?

Meni je zen posredovati plesno znanje plesnim začetnikom. V trenutku mi mine učna ura in vsakič znova si rečem, kako sem lahko srečna, da počnem nekaj, kar me tako zelo veseli.

Bi kaj spremenili, če bi imeli moč, ali živite življenje brez obžalovanj?

Popolnoma ničesar ne bi želela spremeniti. Sem človek, ki ne gleda na pretekle dogodke z obžalovanjem. Kar se je zgodilo, se je zgodilo z razlogom, in tudi kar sem jaz sama rekla, storila, sem rekla ali storila s tistimi izkušnjami in znanjem, ki sem jih imela takrat.

Gledate na tekmovalna leta s silno nostalgijo ali so to za vas prijetni spomini na neko obdobje življenja?

Zgolj prijetni spomini. Ples je šport, ta pa je garanje.

Kakšno obdobje je pred vami in kaj vam je trenutno največji izziv?

Kratkoročno je pred mano obdobje, ki je večinoma namenjeno počitku, pridobivanju energije za naslednjo sezono in snovanju novih idej in zamisli v povezavi s plesno šolo.

Kaj je vaša največja in najbolj strastna želja?

Trenutno je zame najbolj strastna želja, da se naspim.

Kakšna je vaša življenjska filozofija?

Jih imam kar nekaj. Bodi to, kar si. Ne delaj drugemu tega, kar ne želiš, da bi drugi delali tebi. Ples je preprost. Če znamo hoditi, bomo znali tudi plesati.

Kdo je vaš največji kritik in zaupnik?

Lahko rečem, da imam različne kritike in zaupnike za različne teme. To pa so mož, starši, sestra in najboljša prijateljica.

Na kaj ste najbolj ponosni in kaj vam vsak dan nariše nasmeh na obraz?

Najbolj sem ponosna na svojo vztrajnost. Nasmeh na obraz mi nariše zavedanje, da imam ob sebi tako čudovite sopotnike, s katerimi gremo skupaj skozi življenje.

S partnerjem ste se leta 2012 poročili v idilični Avstraliji, kamor ste se vrnili po 20 letih. Se je življenje po tem kaj spremenilo? Kako doživljate partnerski odnos po poroki?

Zdi se mi, da se s poroko ni veliko spremenilo. Je pa vseeno drugačen občutek biti poročen, pripadati nekomu v sreči in nesreči ...

Kaj po vašem ohranja zvezo uspešno in česa ste se v življenju naučili skozi ljubezen?

Spoštovanja, brezpogojne ljubezni, odpuščanja in tudi tega, da si lahko ob partnerju to, kar si.

Seveda živite za ples, uspešno vodite plesno šolo in vzgajate nove generacije plesalcev. Na koga ste najbolj ponosni?

Večinoma poučujem odrasle plesne začetnike. Najbolj sem ponosna na tiste, ki se opogumijo, mislim predvsem na moške, in pridejo na plesne vaje sami ali s partnerico. Največje zadovoljstvo pa mi prinese njihovo začudenje, večinoma že po prvi vaji, kako je ples enostaven.

Kje se vidite čez 10 let?

To je pa težko vprašanje. Želim si, da bi bilo tako kot zdaj. Da bi tudi čez 10 let tako z veseljem poučevala ples, da bi bila še naprej tako pozitivna in obdana s pozitivnimi ljudmi.

Napisala: Manja Plešnar

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

StorySTORY 24/2014

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story Story 24/2014

Story Story 24/2014, od 04. 06. 2014

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri