Da se Katja Šulc, ki jo večina med vami pozna po vlogi voditeljice oddaje Knjiga mene briga, danes intenzivno ukvarja z glasbo, je usodno kriva Mehika, ki jo je obiskala pred 14 leti. Po spletu okoliščin se je v nekem baru znašla na odru s tamkajšnjim bendom s pesmijo You don't love me izvajalke Dawn Penn. In nekaj se je premaknilo, tako na odru kot med poslušalci.
Od takrat glasbo raziskuje in preizkuša v različnih oblikah, doma in na tujem. Med drugim je leto dni preživela tudi na akademiji New School v New Yorku. Leta 2008 je uglasbila poezijo Mile Kačič, hkrati pa z ekipo RDYO DJs za ploščo Sladica snemala avtorsko skladbo Twisted delight, ki je pravkar izšla na njenem novem albumu z istim imenom.
Story: Med prebiranjem ocen prvenca je mojo pozornost pritegnil naslov Vračanje dostojanstva ženskemu popu. Tudi sicer album večinoma spremljajo pohvale. Ali to pomeni tudi veliko povpraševanja po nastopih?
Odzivi so res lepi, in to me zelo veseli. Glede koncertov je še prezgodaj za odgovor, pred kratkim smo album predpremierno predstavili v Sarajevu v okviru festivala Sarajevska zima in pa premierno v gledališču Glej, za prihodnje koncerte se še dogovarjamo.
Story: Rdeča nit besedil je ljubezen - priljubljena tematika, ki je danes raziskana na tisoč in en način. Kako ste se je lotili in kakšna je vaša opredelitev ljubezni?
Nisem se je načrtno lotila in tudi ljubezenske tematike nikakor nisem načrtovala. Tako se je zgodilo na pesniških delavnicah, najlažje mi je bilo izpisovati čustvena stanja. Besedila zajemajo različne plati ljubezni in ljubezenskih stanj, ki so se mi zgodila. Vmes so želje, domišljija, hrepenenja in vse, kar spada zraven. Eno izmed opredelitev ponuja naslov, da je ljubezen ta twisted oziroma sprevržen užitek. Ker je rožnata in žalobna hkrati, še vedno pa velika radost.
Story: V gledališču Glej je vam in DJ Pieru na odru družbo delal trobentač Igor Matković. Zakaj samo dva spremljevalca?
Kar nekaj časa sva bila s Pierom sama, skupaj sva začela ta projekt, nato je prišla ideja, da bi se nama pridružil še en solist, Igorja sva povabila zraven, ker je tudi sicer zelo naklonjen prepletanju analognega in digitalnega in uporabi različnih igrač na odru. Rada imam trojice, prostora za raziskovanje pa je še veliko.
Story: Na predstavitvi ste pomembno noto dali tudi zelo dodelanemu vizualnemu elementu, na katerega veliko glasbenikov na koncertih pozablja. Kako pomemben je?
Vizualna plat je zame zelo pomembna na vseh področjih, ne samo na odru, tudi v videospotu, pri naslovnici albuma ... V Gleju smo imeli priložnost izrabiti gledališki moment, sceno smo lahko obogatili z različnimi dodatki. Pri tem nas je usmerjal scenograf Matej Filipčič, za vizualnost pa je poskrbela moja sestra. Vsekakor je vizualen del dodatno pripomogel, da je celotna atmosfera delovala bolj čarobno.
Story: Poleg uglasbene poezije in urbane elektronske pop glasbe vam diši tudi šanson. Leta 2011 ste s skladbo Na poti domov avtorja Nina de Glerie zmagali na Festivalu slovenskega šansona. Je bil to enkraten izlet ali vas bomo v tem žanru še lahko slišali?
Ta zgodba se je razvila zelo spontano, jaz sem pomislila na Nina, on name, imel je pesem zame in smo šli na festival. Bila je tako lepa in enkratna izkušnja, da ne vem, ali bi jo šla ponavljat. Sicer pa s šansoni še vedno koncertiram v akustičnem kvartetu, kjer šanson prepletam z džezom.
Story: Letos ste se poslovili od vloge voditeljice oddaje Knjiga mene briga. Kakšno je bilo to slovo?
Pravzaprav uradnega obvestila o slovesu še nismo dobili. Pravijo, da naj bi vodstvo še vedno poskušalo nadaljevati to oddajo. Lahko rečem, da je za mano lepih, darežljivih 11 let vodenja oddaje, ob kateri smo vsi ustvarjalci nekako zrasli. Kaj bo v prihodnosti, ne vem, se mi pa zdi, da je ideja oddaje večna in da bi lahko še delovala. Le posodobiti bi jo bilo treba.
Story: Katere tri knjige, s katerimi ste se srečali ob vodenju oddaje, vam ta hip najprej padejo na pamet?
Najprej mi pade na pamet avtobiografija Patti Smith Pač mulca, ena od tistih, ki mi je bila zelo blizu. Ne vem, zakaj se mi poraja tudi knjiga Sporočilo vode avtorja Masaruja Emotoja. In tretja ... recimo Cavazza Vesne Milek, ker sta mi oba zelo ljuba.
Story: V enem izmed intervjujev ste rekli, da je vaša želja iti z glasbo lahkih nog po svetu naokrog. Kako daleč bi šli?
Okoli sveta, močno pa me že dalj časa vleče na Japonsko. Ker je tako drugačna.
Story: Katero bi bilo glavno sporočilo, ki bi ga po svetu širili s svojo glasbo?
Moja želja je, da se zgodi ta magični klik na koncertu, ko glasba ljudi prestavi v neko stanje, v katero se sicer sami od sebe ne bi premaknili, da s koncerta odidejo mehkejši, z nasmeškom, strastjo, v nekem povzdignjenem stanju.
Špela Sila za revijo Story
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
