Med drugim je mladega igralca Klemena Janežiča tudi razmišljanje, da je za pot v raj treba kaj narediti in se ne zgodi, da ti nekaj kar pade z neba, pripeljalo do snemanja filma Pot v raj, navsezadnje tudi do angažmaja v ljubljanski Drami, saj se je po končanem študiju igre lotil marsikaterega izziva.
Kako si razlagate, da so vas povabili v ansambel Drame SNG Ljubljana?
Ko smo končali akademijo, smo vedeli, da bodo s službo težave. Po končanem študiju nisem bil izbirčen. Delal sem v lutkovnem gledališču, Gleju, v Mini teatru, projekte, kot je Robinzon. Vse sem delal z vso predanostjo, ker sem bil vesel, da imam priložnost za delo. Ves čas sem imel dva, tri projekte, ker sem delal vse, kar me je zanimalo. Nekega dne pa me je poklical Peter Sotošek, takratni direktor Drame.
Ne manj ne več, direktor Drame.
Spomnim se, da je bil kot kakšen kader iz filma. Ravno sem si v kuhinji počasi pripravljal zajtrk. Povedal mi je, da je makedonski režiser Aleksandar Popovski tukaj in bi me rad spoznal. V desetih minutah sem bil v Drami. Dogovorili smo se in pozneje sem v Drami delal Misterij buffo z enkratno ekipo. Po enem mesecu me je znova poklical direktor, mislil sem že, da je kaj narobe, pa mi je ponudil službo. Teh občutkov ne znam opisati.
Kako ste med študijem gledali na ljubljansko Dramo?
Osebno se mi je zdela nedosegljiva, že ko sem gledal igralce v predstavah Drame, se mi je zdelo, da tega, kar zmorejo oni, ne bi zmogel. Nekatere vloge so se mi zdele takšne, da uh. Dobil sem to priložnost, kar se mi je zdelo neverjetno. Drama ima ansambel, ki ga nosijo res dobri igralci, predvsem pa ima to vrlino, da je v smislu medčloveških odnosov neverjetno zdrav. Mene so kot prišleka, novega člana po nekaj letih, sprejeli brezkompromisno z vseh vetrov. Recimo, pri Kaliguli sem delal kot koreograf in igralec, kjer je bilo 12 igralcev, in do mene so imeli vsi res dober odnos. Vsak projekt v Drami mi je v veselje, ker so ekipe zelo dobre.
Ko enkrat okusiš igro, igraš do konca življenja?
Lahko bi rekli tako, igra je nekaj, kar te potegne, čeprav ni za vsakogar. Res je tudi, da je vzpodbudno delati v tako dobrem ansamblu. Z vaje ne greš domov, da bi na vse pozabil, ampak se ti tekst prikrade nazaj in razmišljaš, kako bi lahko še kaj naredil, kar ti postane užitek.
So vam bile tudi zvezde naklonjene?
Absolutno. Sicer sem iz Stične in starša nimata nič skupnega z gledališčem. Imamo pa v Stični kulturni dom, kjer se ves čas nekaj dogaja, tam sem tudi prvič spoznal gledališče.
Ste človek, ki ne čaka, da se nekaj zgodi, temveč deluje?
Če me nekaj zanima, sem pripravljen za to marsikaj narediti.
Potem ne moremo reči, da se vam dogaja kar samo?
Niti ne, za film Pot v raj ni nič padlo samo, spisali smo ga sami v dnevni sobi in ga snemali brez denarja, zanj smo garali. Film je bil plod trdega dela in ni bilo mišljeno, da iz njega nastane karkoli v teh razsežnostih. Z Ajdo sva prišla letos z morja in izvedela, je bo naš film odprl FSF in da bo na rednem program v kinematografih. Ko smo gledali delovno verzijo, si tega nismo predstavljali, ker nismo vedeli, kaj imamo. Res pa je, da smo trdo delali.
Je pot v raj, če se navežem na film, tlakovana s trdim delom?
Ne vem. Menim, da je za pot v raj treba kaj narediti. Ne zgodi se, da ti kar nekaj pade z neba, nikoli nisem tako razmišljal. Tudi za vsako stvar, ki sem jo delal, lahko povem, kako je do nje prišlo. Niti se ne počutim, da sem že kaj dosegel, in to se mi zdi dobro. Med študijem igre sem, recimo, šel na delavnico butoha na Švedsko. Tako upam, da bom za podiplomski študij delal butoh pri Tanji Zgonc, profesorici za ples in gib na akademiji, ki me je seznanila z butohom. Ta mi je v tretjem letniku igre pomagal do razumevanja našega početja, igre. Tudi prej sem že plesal, recimo latinsko ameriške plese, tudi treniral različne športe, tako da me telo uboga. Vendar je treba ohranjati stik z njim, zaradi česa nastopi trdo delo.
Kaj se je z vami dogajalo med študijem drugega letnika?
Nisem znal povezati svojega telesa in notranjega doživljanja. To so pomembne krize, ki te prisilijo, da sam najdeš svoj sistem, kako se spopasti z vlogo.
Greste radi v vlogo od znotraj navzven?
Različne poti so in pristopi. Recimo, pri predstavi Hinkemann, ki jo uprizarjamo v Mali Drami, je vse moralo iti od znotraj navzven, ker bi sicer hitro zapadel v kričanje in besnenje brez prave verjetnosti.
Kako ste prebrodili krizo v drugem letniku?
V drugem letniku sem že mislil, da akademija ni zame. Imel sem mentorja Borisa Ostana in Matjaža Zupančiča, ki sta bila tam, če bi ju potreboval, in me pustila, da sam pridem do zaključka. Po drugem letniku sem si med poletjem rekel, da grem še poskušat v tretji letnik, kjer sem se srečal z butohom in ga prenesel na igro ter takrat tudi prvič začel uživati na odru. Ves trud je dobil smisel.
Vi očitno niste nekdo, ki kar čaka, kaj bo, ali le?
Trenutno te v svetu, kakršen je, čakanje ne pripelje ravno kam daleč. Recimo, Hinkemann je moja dosedanja največja vloga, paradna. Verjamem v to, da če ne bi trdo delal, je ne bi zmogel. Za vlogo imam svoj ritual: pridem dve uri pred predstavo, Joži v internem bifeju že ve, da potrebujem banano, led, limono, med. Nato grem v garderobo, kjer se oblečem v kostum. Tako sem že eno uro prej v Mali Drami, kjer se ogrejem govorno in telesno, malo umirim, spijem galon vode, ker vem, da se bom spotil, pojem frutabelo, da se mi proti koncu predstave ne potresejo noge. Vedno znova grem v ta ritual, vsaj za zdaj si ga še ne upam preskočiti. Morda sčasoma.
Se za igralca izziv začne šele, ko je na odru pred gledalci?
Ni, da se naučiš tekst in kar govoriš. Pomembno je tudi, da si upaš, kar je veliko. Največkrat te spravi v krč: "Zdaj sem na velikem odru z ljudmi, ki sem jih pred kratkim samo občudoval, gledal. Samo zato nočem koga zmotiti." Ne! Moraš motiti, zato si tam. Tudi režiserji so, vsaj tisti, s katerimi sem do zdaj delal, naklonjeni temu, da se na vajah čim več preizkuša. Gledališče je živa materija, ki se ves čas spreminja.
Človek zlepa ni v raju?
Ne, pa tudi če enkrat prideš v raj, kam boš šel naprej? Samo še navzdol. Pravzaprav je bolje, da si stalno na poti v raj, in zdi se mi, da je ta pot bolj pomembna kot cilj, ker če enkrat dosežeš cilj, kaj po tem? Pri mojem poklicu se mi zdi dobro, da nikoli povsem ne prideš do raja.
Napisala: Suzana Golubov
