Šefinja državnega Protokola RS, Primorka Ksenija Benedetti, velja za zelo sončno in pozitivno osebo, ki večino svoje življenjske energije že leta usmerja v družino ter zelo pomembno državno delo, saj je v prvi vrsti odgovorna za predstavljanje naše dežele na sončni strani Alp v očeh svetovne javnosti.
Poletje leta 2012 je bilo zanjo velika prelomnica na življenjski poti, saj se je po 17 letih uradno ločila od svojega moža Sandra.
Ob velikem šoku prijateljev in znancev ter poslovnih ljudi je prva dama državnega Protokola avgusta 2012 ekskluzivno za revijo Story razkrila nekaj o družinski zasebnosti, ki je bila na željo zakoncev v razhajanju vedno skrita očem širše javnosti in medijev, ter se v objemu sončnega poletnega večera prepustila besednim mislim oziroma razmišljanju o svoji nadaljnji življenjski poti.
Ob novici, da je ponovno zaljubljena, tokrat naj bi njeno srce osvojil nihče drug kot Boris Cavazza, intervju še enkrat objavljamo v celoti.
Story: Letošnje poletje je bilo precej delovno, tako da za kakšen daljši oddih najverjetneje ni bilo časa. Vam je uspelo skočiti na dopust?
Počitnice sem preživela na jadranju po hrvaških otokih, Korčula, Vis, Lastovo, Hvar, teden dni pa sem bila v Brkinih, od koder so bili doma moji stari starši in kjer so rojeni moji starši. Tam je tak poseben mir, privoščila sem si veliko branja, pisanja, slikanja, tudi razmišljanja, tu in tam so me s prijetnimi obiski presenetili prijatelji.
Story: Vaše poletje pa je zaznamoval dogodek, ki epilog doživlja ravno v teh avgustovskih dneh – ločitev od moža Sandra po 17 letih zakona ...
"Res je. Ampak zdaj razmišljam o prihodnosti in trdno verjamem, da bo življenje prineslo še veliko pozitivnih presenečenj."
Story: Zanima nas, ker ste omenili, da se sporazumno ločujete in ostajate v prijateljskih odnosih, kako ste sprejeli to življenjsko odločitev?
"Upam, da razumete, da o tem ne želim govoriti javno. Beseda sporazumna ločitev je dovolj jasna. Z možem bova gotovo ostala v prijateljskih odnosih, kar je ta trenutek najpomembnejše. Skupaj sva preživela zelo veliko lepih trenutkov in let."
Story: Kako se spopadate s tem? Kako se sicer spopadate z življenjskimi preizkušnjami?
"Večinoma vidim kozarec pol poln, in ne pol prazen. Ne ve se, zakaj so nekateri dogodki v življenju, ki so na prvi pogled videti slabi, sčasoma dobri za nekaj drugega. Vseh odgovorov se ne da izvedeti takoj, ampak večino pa sčasoma izvemo. Nekateri odgovori pa za vedno ostanejo velik misterij. Mogoče se je treba včasih manj gnati in samo potrpežljivo počakati, da se kakšni vozli razvozlajo sami, čeprav se sama bolj držim slogana 'Just do it'. (smeh) A ni vedno vse odvisno od mene."
Story: V enemu od pogovorov ste pred časom omenili, da ima glasba za vas prav poseben pomen. Katera je tista pesem, ki nosi prav posebno sporočilo in vas spomni na kakšen prav poseben trenutek v življenju?
"Res je, glasba je zame užitek in sprostitev, hkrati pa tudi neke vrste 'zdravilo'. Pesmi, ki mi pomenijo nekaj več, je kar nekaj, recimo Samo edini (Siddharta), Balada in Ogenj (Demolition group), Trying not to love you (Nickelback) ali Dreamscape (Tuatara) in še veliko drugih."
Story: Svojo energijo zelo radi sproščate s slikanjem na platno. Vas slikanje pomirja? Ali skozi svojo umetnino razkrijete tudi kakšno skrivnostno sporočilo?
"Vsaka slika je seveda odsev misli in predvsem čustev, ki mi veliko pomenijo. Iz slik se da razbrati marsikaj o meni, ampak treba je znati 'brati' in videti. (smeh) Sicer pa seveda lahko v njih vsak vidi svojo zgodbo s svojimi očmi in ti pogledi so lahko zelo različni, kar je odlično."
Story: Ste v tem, trenutno razburkanem obdobju, tudi kaj naslikali? Kje nastane večina slik?
"Ja, slike nastajajo predvsem v Brkinih in v Kopru, kadar imam svoj mir in nisem vpeta v službene obveznosti. Tudi letos jih je med mojim oddihom in nabiranjem nove energije nastalo kar nekaj."
Story: V portoroškem Avditoriju ste pred časom že predstavili svoja dela. Si morda v prihodnje lahko obetamo še kakšno umetniško razstavo?
"Morda, ampak najbrž ne tako kmalu."
Story: V življenju s prihodom jeseni obračate nov list. Ste morda nanj napisali že kakšno besedo ali se boste prepustili toku časa, da vas popelje novim življenjskim izzivom naproti?
"Pustila se bom presenetiti. (smeh) Močno verjamem, da me moja sreča nekoč čaka nekje v naravi pod griči, kjer so doma škrati in vilinska bitja, ampak to ostaja za zdaj še vedno velik misterij. (smeh) Počakajmo! Včasih je bolje prepustiti se valovom, kar pa seveda ne pomeni, da zato ostanemo brezbrižni in brez želja. In želja imam kar nekaj. Ali se bodo tudi uresničile, pa bomo še videli."
Napisal Alojz Petrovčič
Fotografije Primož Predalič, Story Press, Helena Kermelj
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
