Nekdanja miss Slovenije Lana Mahnič Jekoš je živela v že precej mest. Trenutno je njen novi dom v Rimu, kjer se je seznanila z mediteransko kulturo, ki ji je zelo pri srcu. Zaupala nam je, kakšni so njeni dnevi v nekoliko zaspani prestolnici.
Kar nekaj časa je že minilo, odkar ste predali krono najlepše Slovenke. Kako ste preživeli ta čas?
Predvsem se je moje življenje umirilo. Nimam več toliko obveznosti in se ne udeležujem različnih dogodkov, kar je bilo prej obvezno. Leta 2012 sem predala krono, od takrat sem se posvetila sebi in prihodnosti. Vpisala sem se na podiplomski študij na ekonomski fakulteti, poleg študija sem precej potovala in delala kot model. Zdaj sem na Erazmusovi izmenjavi v Rimu, kjer poleg tega, da študiram, obiskujem tečaj italijanskega jezika, precej pozornosti namenjam tudi raziskovanju italijanske kulture (še posebej kulinariki) in se nameravam vpisati na tečaj italijanske kuhinje. Sicer pa uživam v vsakdanjem življenju!
Nekako se je okronanih lepotic prijel vzdevek, da niso ravno inteligentne, čeprav v zadnjem času številne potrjujejo ravno nasprotno. Ste kdaj imeli občutek, da vas podcenjujejo?
Vsekakor! Tudi taki občutki so bili velikokrat prisotni. Od trenutka, ko je dekle okronano, se mora dokazovati, da ni tako rekoče 'tele'. Kar je precej žalostno, glede na to, da so dekleta, ki se potegujejo za ta naslov, večinoma inteligentna in ambiciozna.
Večina ljudi misli, da je 'misicam' življenje olajšano, da jim je z enim nasmeškom vse podarjeno. Vendar je ravno nasprotno. Moramo se več truditi in dokazovati, da se lahko otresemo predsodkov, da povemo samo, da si želimo le 'mir na svetu'. Boriti se moramo tudi za svoje pravice, da nas različni 'menedžerji' ne izkoriščajo kot vir marketinga za svoje uspehe in zaslužke, od česar pa same nimamo kaj dosti koristi.
Za vse, kar v letu, ko nosimo naslov miss, dobimo iz naslova sponzorstva, kot ambasadorke različnih znamk, moramo oddelati (reklame, promocije), saj v tem času ni čisto nič zastonj.
Diplomirali ste na univerzi Greenwich v Londonu, kjer ste študirali mednarodno podjetništvo. Nadaljujete z magisterijem. Zakaj vas je odneslo v podjetniške vode?
Na ameriški gimnaziji v Egiptu sem imela izbirni predmet podjetništvo, ki me je od vseh še najbolj zanimal in veselil. V njem vidim pravi izziv, saj se mi zdi dinamičen in perspektiven. Za vpis na univerzo žal nisem imela veliko časa razmišljati, saj so se prijave za študij v Londonu že zgodaj zapirale. Mednarodno podjetništvo se mi je zdelo zelo zanimivo in dovolj široko, da bi znotraj tega študija lahko pozneje izbirala zaposlitev med različnimi sektorji, tako v Sloveniji kot tudi v tujini.
Vse življenje ste nekako na poti. Živeli ste v Atenah, Kairu, Londonu in zdaj v Italiji. Kako vas je pot zanesla v Italijo?
Res je, da sem kar precej po tujini, in na takšen način življenja sem se že nekako privadila. Navadila sem se, da se na vsake toliko časa preselim, čeprav to ni najbolje, zlasti kar se zasebnega življenja tiče. To zlasti ni v korist poglabljanju prijateljskih odnosov in delu, ki ga opravljam. Razen Londona, kamor sem šla, ker sem sama tako hotela (na prejšnje lokacije bivanja nisem mogla vplivati), je bil Rim resnično moja odločitev za dušo. Zaljubljena sem v Italijo in vedno sem si jo želela bolje spoznati. Zares nisem mogla najti boljše možnosti, kot da grem na študijsko izmenjavo v Rim.
Kakšno je življenje v Rimu?
Sem na Erazmusovi izmenjavi za zimski semester, na univerzi, ki sodeluje z našo ekonomsko fakulteto. Živim v Trasteveru, predelu Rima, ki je turistično zelo zanimiv in živahen zaradi številnih dobrih italijanskih restavracij in lokalov. Moj vsakdan je zaznamovan z jutranjo budilko ob 8. uri (kar je za rimske standarde preveč zgodaj), z džogingom ob reki Tiberi in zdravim zajtrkom, ki ga potem ves dan zalivam z odličnimi kapučini. Dneve preživljam na fakulteti, domov pa se vrnem popoldne oz. zvečer. Mimogrede se ustavim na tržnici, kjer kupim sveže sadje in zelenjavo, slasten pršut in različne sire v specializirani sirarni 'salumerie', ali pa grem v kakšno italijansko trattorio kaj pojest s prijatelji. Imam tudi srečo, da živim v isti stavbi kot moj dobri prijatelj in bivši sošolec z osnovne šole v Atenah, ki mi je bil na začetku v veliko oporo.
Je Italija država, v kateri bi živeli?
Vsekakor me ne bi bilo treba dolgo prepričevati, da bi ostala v Italiji. Seveda je odvisno, v katerem mestu, saj se Italija od severa do juga zelo razlikuje. Na severu Italije je standard v primerjavi z našim dosti boljši in na splošno ljudje živijo dobro. Res je, da veliko delajo, vendar si tudi veliko privoščijo. Radi uživajo v restavracijah ob kvalitetni in okusni hrani ter čudovitih vinih, imajo pa tudi okus za modo (kar je slabo za kreditno kartico). Impresionirana sem, kako se dobro oblačijo. Tudi Italijani so zanimivi, so veliki kavalirji in še niso pozabili, da se ženskam odpirajo vrata. Na splošno znajo ženskam pihati na dušo, to se morda nam Slovenkam zdi malce preveč osladno, saj nismo vajene tako velike pozornosti. Je pa po svoje očarljivo.
Si znate predstavljati, da vas pot odnese še kam? Katero mesto bi to bilo?
Prepričana sem, da me bo življenjska pot peljala še marsikam, saj imam ambicije in želje delovati mednarodno. Imam nekaj idej, pustimo se presenetiti, kako se bodo te razvile.
Zanimivo je tudi to, da ste se rodili v New Yorku. Tja vas ne vleče?
Zagotovo, saj mi svojega rojstnega kraja še ni uspelo obiskati od svojega drugega leta. Vem, da so tam izzivi zame veliki in se svojega obiska tam zelo veselim. Časa do zdaj res še ni bilo, a bo prišla tudi priložnost, da se z NY ponovno srečava.
Obiskali ste tudi Dubaj, kjer ste iskali nove poslovne možnosti. Kako je s tem?
V Dubaj sem šla s predstavniki tujega podjetja, ki hoče tam odpreti podjetje. Skupaj smo raziskovali te možnosti, imeli smo veliko poslovnih stikov, srečali smo se s predstavniki različnih državnih institucij in se seznanili s postopki za odpiranje podjetja. To je bila zame zelo zanimiva izkušnja. Končna odločitev še ni sprejeta, v vidu so tudi druge lokacije.
Glede na to, da ste spoznali številne države, kako gledate na Slovenijo? Čedalje več mladih se namreč ne vidi več doma in si išče priložnosti v tujini ...
Žal sem tudi jaz ena izmed teh, ki vidijo več priložnosti v tujini kakor doma. Slovenija, žal, postaja država omejenih priložnosti, in čeprav se morda zgleduje po zahodu, v praksi še vedno marsikje deluje 'balkansko'. Bolj so pomembna poznanstva in zveze kakor pa sposobnosti človeka. Za mladega, ambicioznega človeka se v tujini zagotovo najde več priložnosti za zaposlitev in gradnjo kariere. Vseeno Slovenija še vedno zmaga pri udobju, ki ga lahko občutiš samo v domovini. Doma je vedno najlepše! Bolj ko sem v tujini, bolj cenim mamin domači kruh in solate, zelenjavne juhe z domačega vrta. Dom je zame tam, kjer sem srečna.
Napisala: MIMA
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
