Nekdanjo miss Universe Mariko Savšek spremljamo že od takrat, ko je mala Nikolina bivala še v trebuščku, zdaj pa smo veseli, da jo lahko pokažemo v vsej njeni lepoti. Dojenčica je namreč prava paša za oči in ponosna mamica uživa v vlogi mame, sploh ker je Nikolina izredno pridna deklica.
Koliko mesecev je zdaj dopolnila Nikolina?
Kmalu ima rojstni dan, praznuje peti mesec. (smeh)
Boste posnemali starše, ki praznujejo prvih šest mesecev, kot da bi šlo za prvi rojstni dan?
Ne, nikakor ne. Nekateri res praznujejo, ampak Nikolina bo tortico dobila za eno leto. Sicer je pa tako in tako premajhna, da bi vedela, kaj se dogaja.
Še dobro, da živimo v svetu, kjer je tehnologija tako napredna, da si bo lahko pozneje ogledala nešteto video posnetkov in fotografij iz otroštva. Kako se vi spominjate svojega in ali imate kakšne videokasete?
Ne, tega ne, imam pa veliko fotografij, ker je moja mama veliko fotografirala in fotke vestno vstavljala v albume, za kar sem ji zelo hvaležna. Od mojega rojstva do 15. leta je urejala ona, naprej pa jaz, čeprav nimam tako urejeno. Ko zdaj vidim, koliko mi ti spomini pomenijo, sem tudi sama kar vestna, kar se Nikoline tiče, in večinoma imam vse izbrane fotografije razvite. Imam vse v albumih, od slike ultrazvoka, njene laske ... vse.
Ali zdaj, ko ste postali mama, kaj bolj cenite svojo mamo?
Ja, zelo. Z mami sva ravno govorili o tem, kako otrok potrebuje mamico nekje do sredine osnovne šole, potem se osamosvoji in je ne več. Jaz sem bila do zdaj popolnoma samostojna, zdaj, ko imam otroka, pa jo spet potrebujem. Velikokrat pomislim, da sem jo premalo cenila. Tega ne moreš vedeti, dokler nimaš sam otroka. Dejansko se mu podrediš in daš vse, kar lahko ... Res premalo cenimo svoje starše, zlasti mamice.
Se tudi vi bojite, da bo Nikolina takšna?
Mislim, da se ta odnos malo spremeni, saj mora mama pustiti otroka, da gre naprej, da raste. Trenutno si ne morem predstavljati, da bi bila brez nje.
Katerega obdobja pa se najbolj veselite s svojo hčerko?
Mislim, da čez kakšno leto ali še pozneje, ko bova že lahko hodili naokoli, skupaj zavili v kakšne trgovine, ko se bova družili in pogovarjali, saj imam zdaj bolj monologe. (smeh) Sicer pa se iz dneva v dan veselim vsakega njenega napredka, vsak dan je lep.
Kako se je odnos s partnerjem Jernejem poglobil po rojstvu Nikoline?
Zdi se mi, da sva še bolj povezana, ampak imava pa povsem drugačne teme kot prej. Zdaj je večinoma vse povezano z Nikolino, zato si moram večkrat sama pri sebi reči, da nisem samo mamica. Sem še vedno partnerica in še vedno si izkazujeva nežnosti, več se poskušava pogovarjati o naju in o vseh stvareh, ker se mi zdi to pomembno v odnosu.
Koliko časa sploh imata drug za drugega?
Glede na to, da Nikolina nenehno spi, imava zvečer dovolj časa. (smeh)
Ste bili tudi sami tako pridna dojenčica? Mislite, da je to karma? (smeh)
Ja. (smeh) Oba sva bila pridna otroka, ampak vsi, ki vidijo Nikolino, pravijo, da je pravi 'demo' otrok, šolski primer. Res je pridna, imava srečo.
Mala se že vzpenja po maminih stopničkah, saj je veliko pohval usmerjenih na njeno lepoto, kajne?
Ne vem, ali bo šla po moji poti, ampak za zdaj je zelo dolga in vitka. Nimam nobenega vpliva na to, ampak vsi pravijo, da bo manekenka, jaz pa pravim, da bo tako, kot se bo odločila sama. Sicer je pa na pogled bolj Jernejeva, ni podobna meni.
Se vam je življenje v sekundi spremenilo, ko je na svet prišla vaša dojenčica?
Res je, čeprav, ko si takrat pod vplivom vseh protibolečinskih tablet, potrebuješ nekaj časa, da dojameš, da je to tvoje. Življenje se ti dejansko obrne, ko prideš domov iz porodnišnice, saj tam skrbijo za tebe in dojenčka drugi, ti pa počivaš. Najbolj pa se vse spremeni, ko gre tvoj partner v službo in v stanovanju ostaneš sam z otrokom. Takrat se zaveš, da si sama in da se boš morala organizirati. Ni me bilo strah, na neki način je bilo celo lažje, ker sva si ustvarili neki svoj ritem.
Kako blizu živita mama in tašča?
40 kilometrov stran imam mamo, ki je sicer še vedno v službi učiteljice, taščo imam pa na Štajerskem.
Je zaznati kaj rivalstva med babicama? (smeh)
Ne, sploh ne. Tako daleč smo narazen, da sploh ne dobijo priložnosti. (smeh) Z Jernejem sva skupaj že šest let in najini starši so se prvič spoznali junija na krstu. Rada greva na obisk in vem, da jo imajo najraje, da jo lahko nekje tudi pustim za nekaj časa in da bo na varnem.
Ste se kot družina že odpravili na kakšno potovanje?
Na Vogel smo šli, kar je bilo zanimivo, saj smo se peljali z gondolo in Nikolina je ves čas mirno spala. Bili smo tudi že na poroki in z njo gremo povsod.
Je dopust zdaj kaj drugačen?
Vsekakor, predvsem je veliko prilagajanja njenim potrebam. Dva dni smo bili v hotelu na Debelem rtiču, kjer smo se morali menjavati, ko smo šli jest. (smeh) V bistvu te otrok tako preobrne, da ne moremo reči prilagajanje, bolj nov način življenja.
Že razmišljata o drugem otroku?
Ne. V naslednjih dveh letih prav gotovo ne, če bi se vmes zgodilo, bi seveda bila vesela, sicer pa tega nimava v načrtu. Nikolinca bo nekaj časa kar edinka, princeska.
Pa sicer dojite?
Dojim in zelo vesela in ponosna sem, da ji pri njenih petih mesecih še vedno zadostuje moje mleko, saj po navadi že dodajajo gosto hrano. Ko rodimo, mislimo, da je dojenje nekaj čisto naravnega, da samo steče, ampak dejansko ni tako. Sploh ne poznam primera pri ženski, ki se ne bi soočala s takšnimi ali drugačnimi problemi pri dojenju. Tudi sama sem imela težave na začetku, ker sem imela vnetja, kar nekaj časa me je bolelo, ampak se je po treh tednih uredilo in vesela sem, da sem vztrajala. Ni lepšega od tega, ko daš otroku hrano, ga dojiš in potem se ti ves srečen nasmehne ali zaspi. Ta stik je zelo pomemben, želja je bila že prej in sem velika zagovornica dojenja. Treba se je potruditi, je pa vredno.
Vi ste se neizmerno hitro regenerirali po rojstvu, kdaj pa ste se pravzaprav počutili tako kot pred nosečnostjo?
Po približno šestih tednih, bi rekla. Takrat sem bila že takšna kot prej, ampak normalno je, da ženska po porodu potrebuje čas, da pride k sebi. Ni mačji kašelj roditi otroka in tudi od poroda je odvisno, kako hitro se potem pobereš. Če je bil zelo zahteven, potem potrebuje telo malo dlje časa in odvisno je seveda tudi od tega, kakšnega otroka imaš. Če spi ponoči, potem je bistveno lažje, če pa vstajaš vsako noč, težje prideš k sebi. Pogovarjam se z drugimi mamicami in nekatere so prav uboge zaradi tega. Pa zelo pomembno je, da imaš partnerja, ki ti prisluhne pri vseh teh hormonih, in kdaj malo drugače odreagiraš, kakor bi prej. Fino je, da te zna nekdo pomiriti in predvsem, da pomaga, previje otroka ... ali pa, da pocrklja mamico.
Napisala: Manja Plešnar
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
