Pred 15 leti se je NK Maribor prvič uvrstil v Ligo prvakov. Takrat je bil na čelu nogometne ekipe tudi nogometaš Marinko Galić. Oče treh otrok se je nogometu posvetil s srcem in dušo, po končani profesionalni nogometni karieri pa znanje usmeril v lastni športni center, kjer svoje izkušnje prenaša na mlajše generacije.
Uvrščajo vas v čas zlate generacije slovenskega nogometa. Kako se spominjate tistega obdobja pred 15 leti?
S športnega vidika kot uresničitev sanj. Ne vem, kako opisati tiste trenutke, ko smo se s prihodom Srečka iz 'luzerske' ekipe čez noč prelevili v zmagovalno. Slovenija je bila takrat kot država na začetku svoje poti in nihče si niti sanjati ni upal, da bomo tako hitro dosegli tako velike uspehe. Kar naenkrat smo postali najboljši promotorji naše lepe Slovenije. Mi smo jo združili in jo nekako postavili na zemljevid sveta. O evforiji, ki smo jo povzročili s tistima dvema uvrstitvama na velika tekmovanja, pa je brezpredmetno govoriti. 'Prisilili' smo 12 tisoč Slovencev, da so nas bodrili na evropskem prvenstvu leta 2000 proti Španiji, 15 tisoč, da so nas ponoči pričakali na Brniku po zgodovinski tekmi v Romuniji ... Težko opišem te trenutke, še posebej v Mariboru, najbolj nogometnem mestu. Vem in prepričan pa sem o enem, da smo imeli res zlato generacijo.
Leta 1999 ste se z NK Maribor prvič udeležili Lige prvakov. Kako je bilo takrat?
To je bila senzacija!! Premagati belgijskega prvaka Genk, nato pa še hudo bogati in močni Lyon ... in to na kakšen način. Obe tekmi zmagati brez prejetega zadetka, vau, zaradi tega se še danes uščipnem za obraz in si rečem, daj, Marinko, to ni možno! O ponoreli evforiji, ki je zajela Slovenijo, še posebno Maribor, pa je z besedami težko opisati. To je bilo treba doživeti. Ljudje so taborili pred blagajno, da so lahko naslednji dan prišli do vstopnic za tekme Lige prvakov, ki smo jo kljub naši majhnosti proti še do danes najboljšim ekipam v zgodovini teh klubov odigrali izjemno dobro. Tri točke smo v Kijevu odščipnili ekipi, ki je nekaj mesec nazaj igrala četrtfinale Lige prvakov, točko v Leverkusnu ekipi, ki je naslednje leto izgubila finale Lige prvakov proti Realu, ter se kljub prepričljivima porazoma zelo dobro kosali z najboljšim Lazijem v zgodovini. Pavel Nedved, Dejan Stanković, Alesandro Nesta, Siniša Mihajlović, Marcelo Salas ... Uf, kakšna ekipa je to bila! Štiri osvojene točke, z malo več sreče bi lahko še kakšno.
Se vidite še kaj s takratno nogometno postavo in s fanti, med katerimi so bili Marinko Šarkezi, Amir Karić, Gregor Židan, Ante Šimundža, Dejan Djuranovič in drugi? Kaj počnejo fantje?
Z nekaterimi fanti se še kar videvam, predvsem z Vugdaličem, ki je trener mojemu Marinu, Karičem, ki prav tako trenira fante v NK MB, ter Simkom, ki je celo moj najbližji sosed. Z drugimi se večinoma slišimo prek mobilnega telefona. Vsi imajo svoje obveznosti, ki ob družinskem življenju ne omogočajo veliko možnosti za druženje. Žal pa se naše generacije slabo spomnijo tudi ponekod, kjer bi to najmanj pričakovali. Petnajst let je od uspeha, pa se še nihče v tem času ni spomnil organizirati kakšnega srečanja. Lahko bi bilo povezano s kakšnim dobrodelnim prispevkom, kjer bi ljudem pokazali, da še vedno lahko tečemo in brcamo žogo. (smeh) To nameravam storiti jaz! Res je, enkrat so poskusili organizirati srečanje naše generacije (pred tekmo NK MB in NK Sparta Praga), ki pa se je za nas končalo klavrno, predvsem pa podcenjevalno. Namesto da so večer posvetili nam, sta bila glavni zvezdi večera na naši sveti travi Anže Kopitar in Primož Kozmus. Vsa čast vsem njunim dosežkom, toda v čast desete obletnice uvrstitve v Ligo prvakov preprosto ne spadata zraven.
Kakšna kakovost nogometa je bila pri nas takrat in kakšna je danes?
Z mojega zornega kota (glede nogometa takrat in danes) se ni zgodila nobena velika revolucija. Nekoliko več je obrambno nastrojen, po vzeti žogi pa se kar se da hitro transformira v napad. Zato imajo ekipe, ki bi rade igrale lep in napadalen nogomet, obilico problemov. Nihče ne more reči, da se pred 15 leti ni igralo agresivno in kar se da hitro. Je pa bilo več kvalitetnih igralcev in ekip, kot jih je danes. Kdaj se je zgodilo, da se na svetovnem prvenstvu igra le s štirimi do petimi vrhunskimi igralci, kot je bilo to zdaj v Braziliji? Spomnimo se, samo Brazilci so imeli v svoji ekipi toliko vrhunskih nogometašev, kot so Ronaldino, Roberto Carlos, Rivaldo, pravi in boljši Ronaldo ... Včasih jih je bilo ogromno, danes pa so žal le tri res dobre in močne evropske reprezentance (Nemčija, Nizozemska, Španija). Kje so Italija, Francija, Anglija, Češka, Romunija, Danska, Norveška, Portugalska? Nihče naj mi ne zameri, toda prej je bil nogomet bolj konkurenčen in zanimiv.
Takrat ste bili eden od vodilnih igralcev nogometa pri nas. Prejeli ste tudi veliko športnih odlikovanj. Katera so vam bila najbolj draga in na katera imate še danes lepe spomine?
Vse nagrade so mi enako drage, tako za najboljšega športnika Maribora kot dvakrat za najboljšega igralca slovenske lige. Mi je pa najdražja nagrada tista, ki je žal nisem 'prejel', to pa je leta 2000 Fifin vpoklic v 'reprezentanco sveta', ki je imela v Sarajevu dobrodelno tekmo proti reprezentanci BIH. Ker pa se je igralo dan pred našo tekmo s Francozi v Parizu, me Srečko ni želel pustiti. Za nagrado sem dobil sedenje na klopi. (smeh) To mu še danes zamerim, čeprav sva prijatelja! (smeh)
Zastopali ste barve različnih klubov. NK Koper, Maribor, Dinamo, Zagreb, Apollon Limassol, Shandong Luneng ... Kakšni so bili takrat kriteriji in zahteve v klubih?
Zahteve so povsod približno iste. Pridno trenirati in se obnašati po klubskih pravilih ter dati vse od sebe. Razlika pa je bila le v tem, ali je klub upošteval pravila. Precej mi je ostalo takrat dolžnih, če sem iskren, razen Interblocka in Kitajcev praktično vsi ... Se pa razlikujejo navijači, temperament ljudi v različnih državah. Na Cipru smo po izgubljeni tekmi ostajali raje v garderobah, goreli so tudi avtobusi. Na Kitajskem sem imel srečo, da sem imel tri evropske soigralce, saj bi sicer težko zdržal.
Kakšno je bilo obdobje na Kitajskem?
Uh, zelo pestra izkušnja. Podpisal sem pogodbo po treh kontrolnih tekmah, čeprav mi je bilo rečeno, da bom imel samo zdravniški pregled. Mesec dni po podpisu se je na Kitajskem pojavila bolezen sars, zaradi česar se je prekinilo prvenstvo, a ne tudi treningi, ki smo jih imeli vsak dan, razen ob nedeljah, dvakrat. Vsak dan Cooperjev test! Ko je Sara prvič prišla na obisk, se je ob pogledu name zjokala. Suh sem bil kot še nikoli, želvinih juhic in kobilic na nabodalih pa niti pod razno nisem želel jesti. No, kakorkoli, Kitajsko je treba doživeti, a ne le za kakšen teden, temveč mesec. Meni osebno je zelo zanimiva in nepredvidljiva dežela. Predvsem ljudje, ki sta jim riganje in pljuvanje v pepelnik sredi lokala čisto normalen pojav. Ko se je širjenje bolezni ustavilo, sva začela s Saro kar uživati. Njej kot študentki sociologije je bila ta dežela nekaj posebnega. Veliko sva potovala in spoznavala izjemne ljudi.
Maribor si je znova odprl vrata v Ligo prvakov. Kje ste spremljali tekmo in kako ste jo doživljali?
Tekmo sem spremljal na terasi lokala v našem športnem centru, kjer smo imeli organiziran ogled za vse prijatelje in goste našega centra. Osebno ne doživljam preveč evforično tako porazov kot zmag. Bil sem seveda zelo srečen ponovne uvrstitve v Ligo prvakov, predvsem zaradi fantov, ki so večinoma zelo prijetni in spoštljivi. Takoj sem čestital Šimundži, Mertlju in Ibraimiju ... Privoščim jim. Še posebej pa mestu in ljudem, ki jim je ta uspeh za vsaj nekaj časa omilil vsakodnevne probleme, s katerimi smo žal vsi povezani.
Sami dobro veste, kaj to pomeni za moštvo. Kaj lahko pričakujemo v Ligi prvakov?
Glede na skupino, v katero so izžrebani, sem prepričan, da bodo trd oreh vsem. Nadejam se štirih točk, z malce več sreče tudi kakšne več.
Kakšni pritiski so zdaj za trenerja in kakšni za moštvo? Jim bodo dorasli?
Zdaj ni več nobenega pritiska, le sladke težave. Pritiski so bili do vključno zadnje tekme s Celticom, zdaj pa še samo uživanje v kosanju z zvezdami Chelseaja in ostalih. Če je bila naša generacija dorasla trem najboljšim ekipam v njihovi zgodovini, ne vidim razloga, da ne bi bila ta generacija kos predvsem Schalkeju in Sportingu.
Sami ste igrali pod Katančevo taktirko. Kaj čaka tokrat Anteja Šimundžo?
O Srečku vse v presežnikih. Odličen selektor, predvsem pa odkrit in pošten. O Anteju kot igralcu in osebi prav tako vse naj naj, kot trenerju pa ves poklon! Muro je vodil odlično, Maribor pa suvereno. Vemo pa, da se trenerstva v klubu in selektorstva nacionalne ekipe ne da primerjati. Srečka čakajo v kvalifikacijah muke, Anteja pa v Ligi prvakov veselje.
Sami ste se po končani profesionalni karieri posvetili novemu izzivu in uresničitvi dolgoletne želje. Na noge ste postavili športni center. Nam zaupate kaj več?
Veliko športnikov ima po končani karieri težave. Navajeni smo tempa, adrenalina in potovanj. Nekateri uberejo povsem napačne poti. Sam pa sem že proti koncu kariere začel razmišljati o lastnem športnem centru. Ljudem našega mesta sem želel omogočiti prostor za druženje, rekreacijo, sprostitev. Obdaja nas Pekrska gorca, ki je odlično izhodišče za sprehod v naravi. Pri nas imamo igrišči za odbojko na mivki, igrišče za košarko, inline hokej, pokrito nogometno igrišče z umetno travo, velik prostor za piknik, otroški igralni park in kavarno. Moja prioriteta pa je delo z otroki. S Saro sva ustanovila prvi nogometni vrtec, poimenovan Nogometno gnezdo. Najmlajši brcajo skoraj še v plenicah! (smeh) Delamo z otroki, starimi od 3 do 7 let. Skozi igro osvajajo nogometne prvine. V vlogi trenerja uživam, dokler ne želijo starši prevzeti moje vloge. Ti so lahko otrokov največji plus ali minus, žal. Ni pa lahko! Vsak bi bil trener članskemu moštvu. Z otroki je treba znati. Mislim, da mi uspeva, saj smo s svojo prvo generacijo dosegli rezultate, ki so odmevali po vsej Sloveniji in še dlje.
Z ženo Saro ste odličen športni tandem. Tudi ona je športnica. Kako se podpirata, dopolnjujeta?
Res je. Ne znam si zamisliti, da je ne bi imel ob sebi. Verjetno sem idejo o športnem centru dobil tudi zato, ker sva oba v svetu športa. Kako sva se spoznala? V Mariboru sta Ljudski vrt in Teniški klub Branik skoraj združena. Naš takratni fizioterapevt je delal v teniškem klubu, kjer je Sara trenirala. Nekega dne sem šel na terapijo v teniške prostore. Takrat je že delala kot trenerka. Od trenutka, ko sem jo zagledal, je vse ostalo le še zgodovina ... Enostavno sem vedel, da bo moja. Se pa ni vdala kar tako, in to me je še posebej pritegnilo. Nekega dne sva šla v kino. Predvajali so film Malena, ki jo je igrala Monica Bellucci. Rekel sem ji, da mi bo rodila Maleno. Pri svojih dvajsetih se je sramežljivo nasmehnila. Ampak zdaj jo pa res imava! (smeh) Ko sva se spoznala, sem bil na vrhuncu kariere. Sara je usklajevala študij, delo na tenisu in prilagajanje mojim obveznostim. Ni bilo lahko. Veliko sva doživela v teh 13 letih. Veliko potovala in živela v tujini. To je tista dodana vrednost, ki ostane v človeku za vedno.
Imate veliko družino. Kakšni so vaši otroci in kako preživljate skupne trenutke?
Imam še 21-letnega sina Mateja od prej, ki pridno študira pravo in s katerim imava zelo dobre odnose. Najina Marin in Malena sta vpeta v svet športa že od spočetja! Odraščata v okolju, kjer je gibanje vrednota. Midva ne leživa s čipsom na kavču in govoriva, da je šport nekaj dobrega. Otroka vzgajava s pozitivnim pristopom do gibanja, zdravega telesa in adrenalina. Marin je nogometaš, čeprav se je Sara trudila z loparjem. (smeh) Veliko več kot to, da je nogometaš, pa nama pomeni, da je zdrav, aktiven fant, ki ga ne premamijo računalniki, igrice in televizija. Vedno zmagata žoga in igra s prijatelji. Malena pa je pravkar dopolnila dve leti. Bila je nedonošenka, borila se je za življenje skupaj s Saro (infarkt posteljice v 31. tednu nosečnosti). Prav to jo je zaznamovalo. Prava borka je. Spretna, igriva, trmasta in vztrajna. Sara je kot mama zame popolna. Skrbna, ljubeča ... Popolnoma je predana otrokoma in ju postavlja pred vse drugo. Z Maleno je s svojo borbenostjo dosegla čudež. Žal pa nama zmanjkuje časa za naju. A tudi to še pride. Za zdaj proste trenutke raje preživljamo skupaj. Kaj počnemo? Igramo nogomet!
V vašem centru pa podpirate tudi številne dobrodelne dogodke. Nazadnje ste združili številne nogometne ekipe in zbirali sredstva v akciji podari 5. Za kaj je pravzaprav šlo?
Sara je tista, ki pri nas vodi dobrodelne akcije, in organizirali smo jih že veliko. Sara dobi idejo, jaz pokličem znane športnike, estradnike ... Pomagali smo Simonu do nove proteze za nogo pa lačnim družinam, žrtvam poplav ... Velikokrat se na otroških turnirjih odpovemo prijavnini in majhni nogometaši iz vse Slovenije nosijo pakete hrane, igrač, oblačil. Res so lepi in nepozabni prizori. Maja letos je Sara organizirala humanitarni turnir Nogomet podari 5. Podprli smo ga mariborski športniki z dresi števila 5 in vse ekipe. Za www.podarimalico.si smo zbirali denar za šolsko prehrano otrok iz socialno ogroženih družin. Stalno ponavljam isto zgodbo, če bi imel moč, a je žal nimam, ne bi bilo niti enega lačnega otroka, niti ene zaskrbljene matere, niti enega zaradi situacije, ko ne more prehraniti družine, potrtega očeta z izgubljenim ponosom. Skratka idej nam ne manjka. Prav te dni se pogovarjava o novem projektu, o katerem bo več znanega kmalu.
Napisala: MIMA
Fotografije: Borut Midlil
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec
