Stand-up komičarka Martina Ipša že nekaj let živi v istospolni zvezi. Martinino ljubezen do ženske okolica, v kateri živi in dela, spremlja tako negativno kot pozitivno. Danes ji ni težko spregovoriti o tej temi tudi na nastopih, zaradi česar so jo nekateri že obsojali.
Kdaj ste začutili, da boste ubrali drugačno pot?
Če se ozrem nazaj, so bili znaki prisotni že zgodaj. Nikoli mi niso bile všeč 'punčkaste' stvari, vedno sem se raje igrala s fantki, in če smo se že igrali z barbikami, sem vedno želela biti Ken. (smeh) Ampak to so stvari, ki jih pozneje opaziš, in ni nujno, da kaj pomenijo. Veliko deklet je bilo podobnih, pa so v heteroseksualnih zvezah. Če se torej vaša punčka igra raje z avti, brez panike! V najstniških letih, ko pride do prvih simpatij, sem sicer imela - tako kot prijateljice - simpatije, ki so bili moški, ampak nikoli nisem čutila stvari, o katerih so mi prijateljice govorile: metuljčkov v trebuhu in zaljubljenosti.
Bolj sem sebe prepričevala, da to imam. To je edino, kar sem poznala, in nisem vedela, da je kaj drugega sploh možno. V poznih najstniških letih, ko odkrivaš svojo seksualnost, sem v slogu eksperimentiranja poljubila neko punco in začutila to, o čemer so moje prijateljice govorile. Takrat sem mislila, da sem morda biseksualka, ker mi je bilo to bolj sprejemljivo. Bilo pa je tudi kar nekaj punc, ki so bile (kot jim pravim) 'vikend biseksualke', kar pomeni, da so se morda kakšen vikend poljubile s prijateljico zaradi zabave. Pozneje sem si priznala, da me privlačijo res samo ženske.
Kako je bilo takrat, pred leti, ko ste se s tem spopadali?
Bila sem zelo zmedena. Nisem vedela, kam naj se obrnem, s kom bi se pogovorila o tem, kaj to pomeni. Nekaj časa sem mislila, da sem verjetno edina. V šoli se o tem nikoli nismo pogovarjali. Vsa vzgoja je bila namenjena odnosu moški-ženska in potem sploh ne veš, da je kaj drugega možno. V nekem trenutku pa sem ugotovila, da res ne morem biti srečna v zvezi z moškim, ne glede na to, kako bi si to morda želela. Odločila sem se, da si želim biti srečna in da si to srečo tudi zaslužim.
Vas je družba zaradi tega kdaj obsojala?
Na začetku je bilo nenavadno. Ker sem živela v majhnem mestu in sem bila glede seksualnosti odkrita, so nekatere prijateljice takrat postale veliko bolj pozorne na moje obnašanje. Če so bili do takrat objemi ob pozdravu nekaj normalnega, sem včasih začutila, da se zdaj objemi in njihov pomen analizirajo. Ko sva se z neko punco poljubili, je naslednji dan - verjetno zaradi občutka krivde - skupnim prijateljem dejala, da sem se ji vsilila. To me je res strlo. Ta večer sem analizirala v glavi tisočkrat, da bi videla, ali sem res to naredila. Zaradi tega sem se potem zaprla vase in začela nadzorovati vsak svoj gib, da se ne bi kdo slabo počutil ali si česa narobe razlagal, kar je neumnost. Samo zaradi tega, ker so mi všeč punce, mi niso všeč vse ženske, kot ženske pa smo vse imele kakšno izkušnjo s pijanim moškim, ki si je dovolil preveč. Ravno zaradi tega nikoli ne bi naredila nič takšnega drugi ženski. Ampak takšen dogodek te zaznamuje, postaneš bolj previden, zaprt vase in posledično malo osamljen.
Diskriminacija takšnih parov je pri nas še vedno zelo močna. Zakaj še vedno obsojamo drugačnost?
Drugačnost se vedno obsoja, kakršnakoli je. Obsojamo ljudi glede na njihovo veroizpoved, barvo kože, način oblačenja ... pa vse do tega, kako ima sosed urejeno okolico. Veliko lažje je obsojati in sovražiti, kot pa poskušati razumeti. Pa tudi, kot kaže, nekateri potrebujejo to, da nekoga ponižajo, da se sami počutijo bolje. Istospolne pare pa je zelo lahko obsojati, ker se razlikujemo od osnovnega, kar si ljudje predstavljajo kot 'družino'. Že matere samohranilke obsojajo, kako potem ne bi istospolnih partnerjev? Še pred kratkim je bila že ločitev nekaj zelo sramotnega. Zdaj je to že malo bolj sprejemljivo in upam, da bo čez čas istospolna zveza tudi.
Komu ste se lahko zaupali glede istospolne usmerjenosti in kdo vam je stal ob strani?
Na začetku sem povedala samo prijateljem, oziroma bolj kot da sem jim povedala, so bili z menoj, ko sem šla skozi proces odkrivanja sebe. Prvič pa sem to izrekla na glas socialni delavki, ker sem takrat sodelovala pri nekem projektu kot prostovoljka in sem ji zaupala. Ko sem to izrekla na glas in se ni zgrozila, ni zavila z očmi, svet se ni ustavil in strela me ni zadela, sem prvič zadihala in verjela, da bo vse okej.
Kako je to izvedela vaša družina? Ste imeli kakšne pomisleke, dvome, preden ste jim priznali, da ljubite žensko?
Izredno strah me je bilo povedati staršem. Niti sama na vem v bistvu, zakaj. Nisem jih želela razočarati. Mislim, da vsi starši nehote načrtujejo otrokovo življenje. Imajo neko sliko, kam bo otrok hodil v vrtec, v šolo, kaj bo po poklicu, da se bo poročil in imel tri otroke. Ko prideš na dan s takšno izpovedjo, porušiš nekomu to sliko, in to ni nikoli lahko. Ne za tistega, ki pove kaj takega, in tako niti za starše ne. Jaz sem se takrat tako bala, da nisem vedela, kaj naj naredim. Prek interneta sem spoznala dekle. Verjela sem, da sem vanjo zaljubljena, in ker se nisem mogla s tem soočiti, sem zbežala k njej in staršem napisala pismo z mojimi razlogi. Zdaj bi ravnala drugače, takrat pa sem bila v stiski in posledično povzročila staršem še več bolečine. Ko sem se vrnila nazaj, so starši razumeli, da sem morala biti v hudi stiski. Sprejeli so me z odprtimi rokami, za kar jim bom večno hvaležna.
Sami ste začeli glasno poudarjati istospolno partnerstvo tudi skozi stand-up nastope. Se spomnite prvega odziva, kako je bilo in kako ste premagali te ovire?
Verjamem, da je treba v stand-up nastopih biti iskren. Zdelo se mi je, da lažem občinstvu in da si zaslužijo več, če bom zamolčala ta velik del sebe. Ko sem začela govoriti o tem, je bilo nekaj minut tišine, ker ljudje niso vedeli, kaj bo sledilo, kam jih peljem s svojim nastopom, potem pa so se vedno sprostili in smo se nasmejali. Res je, da mi je nekaj ljudi odkrito povedalo, da sploh ne bi smela o tem govoriti, češ kaj pa to koga briga. Ampak če ne bomo o tem govorili, če se bomo delali nevidne, bomo to tudi postali. Sprememba se ne more roditi iz tišine. In spremembe so potrebne.
Pred dvema letoma je bil zavrnjen nov družinski zakonik, ki bi urejal tudi pravice istospolnih partnerjev. Nekateri so poudarjali, da je konservativnost kriva za padec referenduma. Kaj menite?
Stran, ki je nasprotovala, je odlično igrala na strahove ljudi. Strahove, ki izhajajo iz nevednosti. Geji so se enačili s pedofili, govorilo se je, da bomo vzgajali homoseksualne otroke, kar je absurd, ker nazadnje, ko sem preverila, sta bila moja starša heteroseksualca in ni bil njun načrt vzgojiti lezbične stand-up komičarke. Na koncu je bilo že videti, da bomo (če bo zakon sprejet) kar masovno posvajali otroke. Morda celo prišli v vašo hišo, vam vzeli otroka in pobegnili z njim. Kampanja sovraštva je bila tako močna, da kampanja, ki je temeljila na 'Hej, mi vas imamo radi, bi lahko, prosim, vi vsaj nas sprejeli', ni bila dovolj močna. In ljudje, ki so bili za ali pa pač niso imeli nič proti, niso šli na volišča. Kaže, da je sovraštvo boljši motivator kot ljubezen.
Velikokrat raje pogledamo stran, kot da se spopademo z resnico. Kako to sprejemate?
Ljudje smo bitja udobja in velikokrat naredimo tisto, kar je lažje. In pogledati stran je lažje. Če nekaj vidiš, tudi morda kaj začutiš, morda začutiš dovolj, da imaš občutek, da bi moral kaj narediti, in če ne narediš, se počutiš krivega. Zato je lažje pogledati stran, ni nevarnosti. Pa to ni samo značilno za to temo. Isto delamo, ko slišimo podatke o lačnih ljudeh, ljudeh, ki nimajo doma, otrocih, ki so zapuščeni ali pa v družinah, kjer je nasilje. Če bi vprašali ljudi, kolikokrat so slišali kraval in nasilje pri sosedih, pa niso naredili ničesar, bi nas število presenetilo. In ja, vem, ljudje ne vejo kaj storiti, ali je prav, da pokličejo policijo, bojijo se maščevanja. Vse te razloge dobro razumem, zato nikogar ne obsojam.
Če se ozremo po svetu, vidimo, da je homoseksualnost odprta in del vsakdanjega življenja. Kako je pri Slovencih? Smo še vedno homofobni?
Zagotovo si zatiskamo oči. Nas je več, kot si mislite, in povsod smo. Okej, to se je slišalo kot grožnja. (smeh) Ljudje so vsak dan v stiku z istospolno usmerjenimi posamezniki, pa tega ne vedo. To je lahko zdravnik, h kateremu greste. Gospa, ki dela v trgovini, ali natakar, ki vam pripravi odlično kavo. Lahko je gospa, ki dela v vrtcu in jo vaš otrok obožuje, ali sodelavka, ki z vami kritizira šefa. To so isti ljudje kot vi, z vsemi problemi, ki jih imate vi, in še s kakšnim več, ker si ne upajo javno povedati, koga ljubijo, ker lahko njihova ljubezen spodbudi vaše sovraštvo. Škoda. Veste, koliko odličnih ljudi ti, ki sovražijo, nikoli ne spoznajo?
Če se vrnem v zgodovino. Po podatkih javnomnenjskih raziskav izpred 14 let več kot polovica Slovencev takrat ni želela imeti homoseksualca za soseda. Kako je danes?
Verjetno je danes kar podobno. Veliko ljudi deluje po principu, da jih naj ne bi motilo, a blizu ne sme biti. Ko bi le vedela, od kod ta strah. Bolj smiselno se mi zdi, da si ne bi želeli soseda, ki pije in včasih ljubeče udari ženo, ali pa soseda, ki kriči na svoje otroke in jim izgovori grozljive stvari, ki jih vaš otrok sliši. Te stvari me strašijo. Imeti za soseda par, ki je v monogamni ljubeči zvezi, pa naj bo ta zveza med dvema ženskama ali dvema moškima, res ne more biti tako grozno, ne? Vaš otrok bo srečeval na hodniku stavbe ljubezen, ne pa strah. Saj to si vsi želimo, ne? Da bi bili vsi otroci obkroženi z ljubeznijo in smehom.
Po zadnjih podatkih (sicer iz leta 2012) je v istospolni zakonski skupnosti živelo okoli 40 parov. Za homoseksualce pa se označuje več kot 700 ljudi. Nekateri se še vedno skrivajo. Zakaj se ne upajo opredeliti?
Veliko težavo imajo posamezniki, ki so v poklicih, kjer delajo z otroki. Ker se je med kampanjami tako lepo enačilo homoseksualnost s pedofilijo, bi nekateri starši zagotovo začeli pohod proti tej osebi, ne glede na to, kako usposobljena bi bila za to delo. Zaradi tega bi lahko izgubila službo, in ja, zato je ljudi strah. In tudi nimajo vsi tako razumevajočih staršev, kot jih imava jaz in moja partnerici. Najini starši so veseli za naju, ker vidijo, da sva zaljubljeni in srečni, ter ker so si to tudi vedno za naju želeli. So pa tudi grozne zgodbe staršev, ki so se otrokom odpovedali, jih zapustili, odrezali od družine in iz svojih življenj. Ne vem, ali si ti ljudje zaslužijo naziv starši.
Ste imeli kdaj zaradi tega na kakšnem področju težave? Recimo, da so vas obsojali zaradi vaše istospolne usmerjenosti?
Težava je v tem, da razlogov za neuspeh nikoli ne iščem v drugih, ampak v sebi. Če kakšnega dela ne dobim, si rečem, da že nisem naredila dovolj, da moram več delati in se bolj truditi. Zagotovo se kakšno podjetje ni odločilo za moj nastop zaradi tega, ker so se bali, da ne bom preveč lezbična, karkoli pač že to pomeni. Njihova izguba, ker sem zelo smešna. (smeh) Slišala sem tudi že, da sem uspešna samo zaradi tega, ker vsa LGBT scena stoji za menoj. Če je res teh samo 700, bi jaz težko živela, če bi bilo to res. Na tej točki bi rada samo še povedala, da če obstaja ta famozni 'gejevski slovenski lobi', se prekleto dobro skriva, ker mene še niso sponzorirali. (smeh)
Tudi pri nas so že družine, kjer istospolna starša posvojita otroka. Boste sami kdaj razmišljali o tem koraku?
Za zdaj še ne. S partnerico sva se veliko pogovarjali in za zdaj ne vidiva, kako bi lahko otroku dala vse, kar si zasluži. Zaradi dela sva veliko odsotni in tega ne bi privoščila otroku. Nama se otrok ne more kar 'zgoditi', in če se istospolni par odloči za otroka, ste lahko prepričani, da je to odločitev čiste ljubezni in da bo otrok dobil ogromno. Imava pa obe radi otroke in moj nečak naju pozna kot par, odkar je bil zelo majhen, in naju kot par sprejema. Prav tako sestričnina punčka, ki je še posebej navezana na mojo drago. Tako da imava otroke v svojem življenju, ki jih imava radi in oni naju.
Že nekaj časa ste srečno zaljubljeni. Kako doživljate danes pojem partnerstva v zvezi z žensko?
V partnerskem odnosu si z osebo, ne s spolom. Ja, res je, da sem v zvezi z žensko, ampak je najin odnos kot vsak drug. Včasih se spreva, občasno ji grem na živce, razdelili sva si hišna opravila, imamo družinska nedeljska kosila z govejo juhico, plačujeva račune in davke, imava tašči (moja tašča je seveda najboljša, če to bere), druživa se s prijatelji, ogromno delava, vsak dan se smejiva in, kar je najpomembnejše zame, vsak dan, ko se zbudim in vidim, da je z mano v postelji, se nasmehnem in se zavem, kakšno srečo imam, da je tukaj. Kaj torej pravite o tem, da mi dovolite, da se poročim? Glejte, moram to zacementirati, preden si premisli. (smeh) Obljubim, da ne bova nasilno posvojili vaših otrok, sami ste jih razvadili, zdaj pa jih imejte. Aja, pa samo še malo sporočilo ljudem, ki sprejemajo zakone: se lahko zmenimo, da mi zmanjšate davke, glede na to, da nimam istih pravic kot drugi državljani, plačujem pa isto? Pač pomislek.
Napisala: MIMA
Fotografije: Natalija Jelušič Babič
Make up: Mateja Naberšnik
Frizura: Kristian Škamljič
Prostor: Salon uporabnih umetnosti Maribor
