Massimo Savić: "To so rane, na katere sem ponosen"

"Ko sem bil mlad, sem se stokrat zaljubil na prvi pogled." (foto: osebni arhiv) osebni arhiv
Vir: Story
3. 8. 2014

Hrvaški pevec Massimo Savić je že dolgo na sceni. Celo dlje, kot je kdo od njegovih mlajših kolegov sploh na svetu, saj je že zakoračil v 31. odrsko leto. V tako dolgem obdobju, o tem namreč v zvezi z njim vsekakor lahko govorimo, je naredil, ustvaril in doživel marsikaj, in čeprav danes živi bolj ali manj mirno življenje, mu zagotovo nikoli ni bilo dolgčas.

Lani ste praznovali 30 let kariere. Naredili ste veliko stvari. Kaj načrtujete?

Še veliko stvari je, ki bi jih rad naredil. Za začetek, poleti bom imel veliko koncertov, dogovoril sem se za sodelovanje z Davidom Rhodesom, kitaristom Petra Gabriela, pripraviti bo treba skladbe za nov studijski album, ki bo, kot upam in načrtujem, izšel pozimi, potem pa znova koncertni niz. Velikokrat sem že rekel, da se z glasbo ukvarjam zaradi igranja v živo. Posneti album je povsem druga izkušnja kot stati pred občinstvom s svojo skupino oziroma prijatelji, igrati na kraju samem ... To je tisto, zaradi česar živim.

Če se v zvezi s tem morda navežem na neko vašo precej neposredno in ostro izjavo, je res, da vas je sodelovanje z Zrinkom Tutićem stalo zdravja?

Ne, to je bila napačna interpretacija izrečenega. Sam sebi sem glavni krivec za turbulentno življenjsko obdobje, ki ga je zaznamovalo najino sodelovanje. Od Zrinka sem se ogromno naučil, spremenil nekatere poglede na svet in stališča, zato sem danes tu. Če bi me, recimo, leta 1987 vprašali, kaj bom počel leta 2014, bi moj odgovor najverjetneje bil, kakšna glasba, takrat me že več ne bo! V bistvu, če malo bolje pogledate, sodelovanje z Zrinkom Tutićem mi je omogočilo, da pridem do 'bonus' življenja in v tem neizmerno uživam. Poleg tega je Zrinko zelo dober človek.

Vprašanje mogoče ni prav izvirno, a vendarle neizogibno ob priložnosti, kot je 30 let biti na sceni. Bi lahko kritično in objektivno primerjali sceno takrat in danes? V smislu Massimo Savić pred tremi desetletji in zdaj?

Vedeti morate, da se je uspeh, ki sem ga doživel s skupino Dorian Gray, zgodil neverjetno hitro. Bili smo mladi in kar naenkrat so bili pred nami intervjuji, TV-snemanja, pravo malo morje nastopov ... Današnjim glasbenikom se takšne stvari ne morejo zgoditi v takšnem obsegu in tako hitro. Mislim, da potrebujejo veliko več upornosti, kreativnosti in energije, da jim uspe, po drugi strani pa je res veliko skupin, ki to imajo, in je močna scena. No, da se vrnem na vprašanje, moji začetki so moja mladost. To je nekaj, česar ne bi zamenjal nikoli, ker sem prav zaradi vsega preživetega in izkušenj danes takšen človek. No, rad bi imel to količino energije, ki sem jo imel takrat. Navsezadnje so me že malce pritisnila leta. (smeh)

Ko sva imela prejšnji intervju, ste med drugim govorili tudi o dobrih in slabih stvareh posla, kot je vaš. Če bi imeli možnost še enkrat začeti, bi stvari naredili enako ali drugače?

Ne, ničesar ne bi spremenil. Celo tako bom rekel, kar mislim. Če bi imel to zrelost in izkušnje, ki jih imam danes, in obenem veliko manj let bi to pokvarilo mojo mladostno kreativnost.

Lani ste v puljski areni naredili poseben koncert. Rekli ste, da se bojite, da ne bankrotirate. Zakaj?

Ker je produkcija takšnega koncerta zelo, zelo draga, a ne morete odločati in naročati, kdaj vam ustreza oziroma kdaj ste prepričani, da boste z vstopnicami pokrili stroške. Temu se reče skok vere, 'the leap of faith'. Ko se spustite v zelo veliko finančno avanturo in ste v prvi vrsti odvisni od dobre volje, v drugi pa od finančnega stanja občinstva, ki vas želi poslušati na takšnem prostoru in v takšnem ambientu.

Ampak vse se je končalo odlično. Ali od takrat še delate takšne koncerte oziroma na takšen način? Se to izplača in kakšno je tveganje?

Produkcijsko še močnejši koncert smo imeli na valentinovo v zagrebškem Domu sportova in je prav tako izpadlo dobro. Vendar se nikoli ne bom odrekel manjših klubov in gledaliških dvoran, ker je raven stresa na takšnih koncertih neprimerno manjša, kontakt z občinstvom pa nezamenljiv.

Čeprav ste priljubljeni kot pevec, je zanimivo, da večina ne ve, da v svojih skladbah igrate tudi kitare in da ste v bistvu zelo velik in strog perfekcionist.

Hvala za kompliment!

Pri vas je zanimivo tudi, da v nasprotju z večino hrvaških kolegov dobro govorite slovensko. Ali pa to morda sicer ne čudi, ker ste nekaj časa živali v Sloveniji?

Pri učenju jezikov največ pazim na naglas. Pazim na melodijo, ki se jo želim naučiti. Zame ima slovenščina zelo lepo melodijo in ta jezik je v meni preprosto prebudil željo naučiti se ga. Jasno, da ne govorim popolno in da delam napake, a občinstvu želim pokazati spoštovanje. Navsezadnje nastopam na območju, ki govori drug jezik. Da je to prav in da delam dobro tudi sam, sem se prepričal, recimo, na koncertu Petra Gabriela v Beogradu, ko je publiko pozdravil srbsko-hrvaško. Jasno, da je dvorana bila v transu.

Nekje sem zasledil vašo izjavo, da sta vam najdražje obdobje v življenju dve leti, ki ste jih preživeli v Sloveniji, natančneje v Kopru. Ima to kaj zveze z rojstvom vaše hčerke in ustvarjanjem družine?

Da, absolutno z ustvarjanjem družine, a obenem še kako tudi z nekim shizofrenim obdobjem mojega življenja, ko je v moji domovini Hrvaški divjala vojna, ki me je neizmerno žalostila. A po drugi strani se je takrat rodila hčerka, ki sem si jo vedno želel imeti.

Ob vašem okroglem odrskem jubileju lani je bil vaš posebni gost tudi Vlado Kreslin. Se poznata, prijateljujeta? Pogosto sodelujete s slovenskimi kolegi?

Jasno, da spremljam slovensko sceno, z Vladom pa se poznava že od leta 1982, ko je s skupino Martin Krpan nastopil v zagrebškem Lapidariju. Moj najbližji prijatelj v Sloveniji med glasbeniki pa je Zoran Predin. Vendar se na koncertu v Pulju nisem želel ponavljati in sem povabil Kreslina, ki ga prav tako neizmerno cenim in imam rad.

Časi so težki, povsod je kriza, tudi v glasbi. Za vas velja, da imate kljub temu drago koncertno produkcijo. Zakaj?

Ker sem tip človeka, ki večinski del honorarjev da v svoj žep. Moja prioriteta je dobro plačati ljudem, ki sodelujejo z menoj, imeti nadpovprečno produkcijo, če pa še zame ostane, sem zadovoljnejši. Vedno imate možnost vzeti, na primer, celoten honorar in ga dati v svoj žep, priti z najslabšo možno produkcijo in podobno, a je vprašanje, kako dolgo bo to trajalo. Poleg tega pa pri tem obstaja še en dejavnik, pogledati samemu sebi v oči.

Ena od stvari, ki so poleg glasbe na ljudi naredile velik vtis, je bilo tudi vaše odkrito priznanje, da ste v preteklosti jemali drogo. Tako odprto govorjenje o takšnih temah ni ravno pogosto pri znanih. Zakaj takšna odločitev?

Zato, ker sem s podpisom pogodbe z založbo Aquarius dobil ekipo, ki me spoštuje in mi želi dobro. Ko sem se reaktiviral, smo vedeli, da bo mnogo vprašanj povezanih z mojim najbolj boemskim delom življenja. Odločili smo se, da bomo iskreni, da ne bomo stvari pometali pod preprogo in skrivali, ker bo to vprašanje sčasoma postalo nezanimivo in deplasirano v primerjavi z današnjim uspehom.

Eden od najpomembnejših delov vaše kariere je tudi obdobje s skupino Dorian Gray, ki očitno še vedno močno živi v vašem občinstvu. Ali vam je uspelo kdaj v celoti ali vsaj večinoma osvoboditi se tega imidža? In če ne, vas to moti?

Niti najmanj ni moteče. To je del mojega življenja in verjemite, da je vsaka sekunda soustvarjala človeka, ki se imenuje Massimo Savić in ki si je prislužila tudi spoštovanje kolegov. To so rane, na katere sem ponosen.

Kaj vam glasba pomeni danes? Je po toliko letih aktivnega in uspešnega dela možno še vedno odkriti in narediti kaj novega?

Absolutno. Glasba, kot bi rekel moj prijatelj, dirigent Slovenske filharmonije Rok Golob, je neskončna harmonija. Torej se ne bom nikoli naveličal iskati glasbenega vesolja, ker je to brezkončno.

Savić

Z občinstvom imate odličen odnos, a nekje sem prebral, da v bistvu nikoli ne veste, kaj bi mu rekli med eno in drugo skladbo. Vam besede tudi sicer v življenju ne gredo najbolje? In zato vse, kar želite, poveste raje z glasbo?

Ne, prav nasprotno. Še kako sem elokventen. Nisem nespreten. In mislim, da ne potrebujem glasbe, da izrazim življenjske potrebe. Z glasbo izražam tisto, česar v normalnem življenju ne morem, a to je tista nedotakljiva nit, ki budi naša čustva.

Ste odličen glasbenik, a vendarle vas na odru še vedno spremlja trema. Kako to?

Preprosto, nikoli nisem postal rutiner. Ko je treba na oder, mi nikoli ni vseeno. Veste, ni preprosto iti na oder pred polno dvorano ljudi in vedeti, da od vas pričakujejo najboljše, pri tem pa peti, igrati kitaro, koordinirati skupino in komunicirati z občinstvom. To je vsaj dve uri in pol popolne koncentracije, kar je izjemno stresno.

Ste človek, čigar zasebni in profesionalni del življenja se prepletata. Je to prednost ali slabost?

To je najbolj normalna stvar, ki se dogaja. Ti dve stvari se morata prepletati. Če zasebnost in profesionalnost nista prepleteni, in to celo želite povsem ločiti, vam ne publika ne ljudje, ki vas obkrožajo, ne bodo verjeli.

V prostem času ste radi fotografirali. Še vedno imate ta hobi? Vas zanima in ali morda celo načrtujete kdaj kakšno razstavo?

Precej bolj me privlači slikarstvo. Vendar sem v fotografiji kompulziven, tako da ko je, na primer, v Zadru lep sončni zahod, ga vedno fotografiram z istega mesta in imam arhivirano kolekcijo vseh fotografij.

V dar ste dobili kitaro, ki jo je avtor in izdelovalec poimenoval po vas in za katero pravite, da bi nanjo bil ljubosumen celo Eric Clapton. Zaradi nje ste opustili prejšnjo, ki je bila celo ena od najboljših na svetu.

Res je, ampak zdaj imam že dve novi! Veste, z ženo sva sklenila, da ne bova več imela otrok, (smeh) pa sem to nadoknadil s kitarami.

Tempo in število vaših nastopov zahtevajo kondicijo. Še vedno tečete s svojim psom? Se sicer ukvarjate s kakšnim športom?

Največkrat tečem s psom, ki je nadvse priden in ki ga imam zelo rad, bolj kot mnogo ljudi. Ker je zelo energičen nemški bokser, mi je tovrstni fitnes čisto dovolj.

Delo, kot je vaše, ni ravno idealno za zvezo in zakon. Kljub temu ste eden od tistih estradnikov, ki imajo uspešno zasebno življenje. Je za to kakšen recept ali pa je preprosto odvisno od vsakega posameznika in njegovega vlaganja?

Ko sem bil mlad, sem se stokrat zaljubil na prvi pogled, sčasoma pa dojameš, da ljubezen vključuje tudi medsebojno spoštovanje, izkušnje, oproščanje, druženje, delitev intime in podobno, vse to pa sem našel pri svoji Eni, ki je zame idealna partnerica. Recept za uspeh zakona je individualen, moj temelji na veliki ljubezni in vzajemnem spoštovanju.

Vaša hčerka je odrasla ženska. Pričakujete že počasi in se veselite, da boste enkrat dedek? Sami imate hčerko edinko, bi zato morda želeli več vnukov?

Mislim, da Mirna še ne razmišlja o družini. Ko pa se bo to zgodilo, bom najboljši dedek. Ni mi pomembno, koliko vnukov bo, da bodo le zdravi.

Kako kot oče gledate na to, da bosta z ženo prej kot slej ostala sama? Da bo hčerka odšla na svoje?

Ne obremenjujem se s tem. Vse bo tako, kot mora biti. Del življenja je tudi to, da otroci nekega dne odidejo po svoje. To je nekaj, kar smo sprejeli s prihodom otrok na svet.

Bi rekli, da ste človek nasprotij, morda celo ekstremov? Rekli ste, da ste ponosni na številne nagrade, a obenem za večino ne veste, kje jih imate. Ne hranite medijskih objav o sebi, nimate niti vseh svojih albumov ...

Vse, kar omenjate, so fizične stvari. Nagrade, medijske objave, CD ... Mislim, da je veliko pomembneje, da ohranite emocije, se spominjate situacij, v katerih ste prejeli neko nagrado, in občutkov pri tem. To, da morda nimam vseh svojih albumov, ne pomeni, da ne uživam pri izvajanju skladb z njih. Vse pomembne stvari so shranjene v meni in se jih vedno rad spominjam.

Mnogo vaših kolegov skriva zasebnost in ne želi govoriti o njej. Vi po drugi strani odgovorite tudi na takšna vprašanja, a človek vendar dobi občutek, da odgovarjate najkrajše mogoče. Je to vaš način? Po principu: odgovorim, a le kolikor je treba?

Trudim se maksimalno zaščititi svojo zasebnost, a se tudi zavedam, da v medijih ne gre brez tega. Zato rad rečem, da inspiracijo črpam iz družine, a o njej preveč rad ne govorim. Mislim, da o tem res ni kaj posebnega povedati.

Ste kdaj pomislili, da bi napisali avtobiografijo ali naredili kakšen dokumentarec o svojem življenju?

Tu in tam dobim željo, da bi vse, kar sem doživel, dal na papir. Glede na tempo življenja, ki je hiter, mislim, da svoje biografije ne bom pisal sam.

Vas mika izziv, da bi napisali tekst za kakšno skladbo?

Ah, ne. Nimam potrebe, ker imam zares čudovito ekipo avtorjev, kot so P'Eggy Martinjak, Sandro Bastiančić, Zoran Predin ... ki to znajo veliko bolje od mene.

Skupina Dorian Gray je pustila pečat v glasbi in v vaši karieri. Imate kakšne kontakte? Se srečujete? Je celo kakšna možnost, da bi se ponovno združili?

Tu in tam srečam katerega od članov, a mislim, da se združitev ne bo zgodila. Nekateri so v tridesetih letih ustvarili kariere povsem na drugih področjih in se posvetili drugim življenjskim stvarem. Ni logično pričakovati, da vse to pozabijo, vzamejo v roke instrumente in stopijo na oder, kot da se v vmesnih letih ni nič zgodilo. Prepričan pa sem, da se vsak od nas kljub temu rad spominja časov Doriana Graya, ker je to vendarle bila tudi naša mladost.

Napisal: Roman Turnšek

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

StorySTORY 31/2014

Naročite se na revijo Story:

01 3000 780 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story Story 31/2014

Story Story 31/2014, od 24. 07. 2014