Priljubljeni igralec in stand up komik Matjaž Javšnik je bil prepričan, da je popolnoma zdrav. Dobro se je počutil in nasploh ni imel nobenih simptomov, ki bi nakazovali na to, da se nekaj v njegovem telesu spreminja. Potem pa si je po naključju izmeril krvni sladkor in ugotovil, da ima tihega ubijalca.
Lea: Matjaž, zdajle, ko imava tale intervju, je ura 10 dopoldne. Je to za vas zgodaj ali pozno?
Matjaž: To je zame že sredi dneva, ob tej uri običajno že oba otroka odložim v vrtcu in sem že na kakšnem sestanku.
Lea: Kaj ste do zdaj danes že postorili?
Matjaž: Danes pa prav nič, ker sem imel včeraj premiero in sem prišel domov ob štirih zjutraj. Imeli smo premiero V.a.u. cabare, to je miks plesa, glasbe, stand upa, improvizacije, dramskega teksta ... V bistvu zanimiva mešanica različnih stilov, ki ponuja veliko plesa, glasbe in zabave. Je pa to tudi sprostitev, namenjena predvsem organizatorjem novoletnih dogodkov, kongresov, prireditev ... je torej prilagojena organizatorjem dogodkov, ki jim vmes med predavanji prav pride še kakšna sprostitev. V njem nastopa tudi veliko lepih deklet v bogatih kostumih ...
Lea: 10. novembra boste nastopili na dobrodelnem zumba partyju v Celju. Imate točko stand upa že pripravljeno?
Matjaž: Teh variant imam toliko, da ko stopim na oder in vidim ljudi, začnem. Kaj bom povedal, se odločim na odru, ko vidim strukturo občinstva, starost, socialni profil, jih malo na hitro ocenim in se potem odločim, v katero smer bom peljal zadevo.
Lea: Ste kot psiholog.
Matjaž: Ja, v stand upu mora imeti človek razvit občutek za psihoanalizo, če tega nima, je bolje, da sploh ne gre nastopat. To je poleg ritma in tempa najpomembnejša stvar stand upa.
Lea: Ta dobrodelna zabava v dvorani Zlatorog bo namenjena sladkornim bolnikom v Velenju. Se pogosto odzovete vabilom na dobrodelne zadeve?
Matjaž: V bistvu je tako, da niti ne toliko rad – glavni razlog je, da me organizatorji itak vedno prepozno pokličejo, tik pred zdajci, in imam termine polne, poleg tega pa delam tudi sam veliko dobrodelnih stvari. Sicer pa mi je za dobrodelne zabave, ko se na koncu zbere nekaj sto evrov, škoda časa, pa tudi tisti izkupiček izpade bolj miloščina kot pa prava pomoč, zato se odzovem na tista vabila, kjer vidim, da je organizacija dobra in kjer je projekt osmišljen, torej da ni nič prepuščeno naključju, ampak je vse, od začetka do konca, izpeljano profesionalno.
Lea: Sicer pa imate tudi sami sladkorno bolezen. Že dolgo?
Matjaž: Ja, že kar nekaj časa. Dolgo sploh nisem vedel, odkril sem jo čisto po naključju pred štirimi leti.
Lea: Kako ste izvedeli, da ste bolni? Kakšne simptome ste imeli?
Matjaž: Prav nobenih simptomov. Enkrat sem si po naključju izmeril sladkor in je bil zelo visok. Zdravnik mi je ponovno vzel vzorec, preveril je tudi holesterol, ki je velikokrat povezan s sladkorno boleznijo, in mi predlagal, kako bi me zdravili.
Lea: Je bil to za vas šok?
Matjaž: Po naravi sem flegmatik in na življenje gledam drugače kot večina ljudi. Bolezen sem si vzel kot prijatelja, ker me je opozorila, da je z mojim življenjskim stilom nekaj narobe. Vesel sem, da sem to pravočasno ugotovil, preden bi bilo res kaj zelo narobe. Je pa res, da sem moral kar precej spremeniti svoje življenje in prilagoditi prehranske navade, skratka, če ima en v družini sladkorno bolezen, se je treba obnašati, kot da jo imajo vsi. Poleg tega pa je še dedna in je treba paziti, da se otroke nauči, na kaj naj pazijo, kako kombinirajo obroke ...
Lea: Torej vas ta bolezen ovira v vsakdanjem življenju?
Matjaž: Zaradi narave poklica sem zelo težko discipliniran, težko si ustvarjam urnike, to je pri meni vse sproti. Pri meni je vse improvizacija, prilagodim se trenutku. Žena Petra pa je vse vzela zares in začela biodinamično kmetovati, doma ima vrt, kuha in uporablja samo zdrave stvari, kar je biološko, eko, neoporečno ...
Lea: Sicer pa na diabetes opominjate tudi na veleplakatih po Sloveniji. Ste dolgo razmišljali, ali se želite tako izpostaviti z boleznijo?
Matjaž: Jaz nimam s tem nobenega problema. Nekateri to skrivajo, jaz pa mislim, da je življenje eno samo. Kaj naj s sabo nesem v grob to, da sem bil bolan? To je čisto brez zveze. Zdi se mi prav, da opozorim ljudi tudi na to bolezen, saj sem slišal, da je blazno veliko neodkritih sladkornih bolnikov. Ljudje se ne zavedajo, da so bolni, ker nimajo zunanjih znakov. Ne opozarjam pa samo z veleplakatov, z zavodom DITA pripravljamo namreč tudi videospot, ki je namerno narejen zelo šokantno, ker Slovence strezni samo šok ali če jih udariš po denarnici. Bili smo tudi na sejmu Narava-zdravje, prihodnje leto pa bomo razširili akcijo in naredili lutkovno predstavo, na kateri bi s humorjem mlade seznanili s problematiko sladkorne.
Lea: Kako hud diabetes imate? Jeste tablete, imate injekcije?
Matjaž: Noben diabetik ni lahek, jaz imam tablete. To je bolezen, ki je ne moreš popolnoma ustaviti, lahko pa jo nadzoruješ. Bolezen je zelo zahrbtna, je tihi ubijalec, ker ljudje zelo dolgo ne opazijo simptomov, posledice pa so lahko zelo hude. Šokantno je, da je največ imputacij noge posledica prav sladkorne bolezni, ta bolezen pa vpliva tudi na vid, srčne težave ... Sliši se zelo sladko, ampak bolezen je zelo trpka.
Lea: Kako pa to urejate na primer na potovanju? Letos ste bili na primer že v Mehiki in Rusiji, pogosto pa odpotujete tudi v Prago ...
Matjaž: Tablete vzamem s seboj, so moj redni spremljevalec. Pri hrani pa vem, katera živila so v redu in katera ne.
Lea: Aja, po kaj pa sploh tako pogosto hodite na Češko?
Matjaž: Tam zelo veliko delam. Scenariji, snemanja, predavanja ...
Lea: Veliko pa pripomorete tudi k prepoznavnosti kraja, kjer živite – vasi Krka. Kako ste se kot Štajerec ujeli z Dolenjci?
Matjaž: V redu, dobri in slabi ljudje živijo povsod. Ne živijo pa vsi v lepih okoljih. In tukaj imamo super okolje! Imam srečo, da sodelujem s tistimi, ki so v redu, nikoli nisem imel nobenih težav. Sodelujemo in se družimo ter peljemo stvari v skupno vaško dobro. Prav dobro se počutim. Tukaj je gozd, tukaj je voda – vse, kar rabim. Mislim, da tudi otrokom ne morem dati več v življenju kot neko zdravo okolje, v katerem odraščajo.
Lea: Je boljši cviček ali laški rizling?
Matjaž: Meni je cviček super, tudi laški rizling, ampak predvsem je odvisno, kdo ga dela. Če je cviček fino žameten, je odličen, poleg tega pa drugega vina kot cvička zaradi sladkorne tudi ne smem.
Lea: Pred kratkim ste nastopili v oddaji Piramida na TV3 Medias in tudi zmagali. Ali vaščani Krke spremljajo vaše uspehe?
Matjaž: Pojma nimam. Nobenemu ne povem, kam grem. Bil pa sem presenečen, koliko ljudi to gleda, če sklepam po sms-jih. Bilo jih je namreč ogromno.
Lea: Katera je vaša najljubša gostilna v vasi?
Matjaž: Tukaj imamo Javornik in Magovac, Toplar je v Zagradcu, v Lučah je Pr Martinet, tam je sploh super za otroke, Toplarjeva loka je pa raj na zemlji. Če kam grem, izbiram prostore, ki so prijazni otrokom.
Lea: Sicer pa ste vzoren očka, imate dva majhna otroka. Tako sin kot hčerka sta blond, kot vi. Imata tudi vaš smisel za humor?
Matjaž: Zelo sta sproščena, duhovita, rada se smejeta, super sta! Nista kislice, ampak se vsega veselita, radovedna sta, iskriva, nagajiva ... Vse to, kar si lahko zdrav otrok privošči.
Lea: Kaj je bilo nazadnje takega, kar sta vam rekla in vas je vrglo na 'rit'?
Matjaž: Taki šoki so pa dnevni. (smeh)
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del