Mia Žnidarič: Steve je bil ljubezen na prvi pogled

Story: Kako se je 'zgodila' ljubezen med vama s Stevom?

Zgodila se je, ker se je bobnar iz Zagreba, Krunoslav Levačič, posebnež, veseljak, duhovitež, radoživec, povsem poseben tip, odločil iti v Köln, ko se je začela vojna. Takrat je veliko glasbenikov iz nekdanje Jugoslavije pobegnilo v to svetovljansko mesto. Tam je ogromno umetnikov od vsepovsod. Steve se je recimo rodil v veliki Ameriki, jaz v mali Sloveniji ... Ljudje z različnih koncev sveta imajo podobno kot ti radi džez. Potem pa se skupek takih ljudi sreča na odru, kjer ustvarjajo. In Krunoslav je v Kölnu srečal Steva.

Story: Kaj je Steve delal v Kölnu?

Hodil je na džez akademijo in nasproti te je imel najeto malo sobico, ravno toliko veliko, da sta šla noter postelja in kuhalnik. Stranišče za vse je bilo na hodniku, skratka, Steve je živel zelo skromno. Sicer prihaja iz ameriške družine srednjega razreda, starši so visoko izobraženi, kljub vsemu pa mu nikoli ni bilo težko živeti ob skromni juhici. Če je želel delati, kar dela, je moral živeti skromno, drugače ni šlo. Strašno si je želel, moč glasbe je tista, ki ga je gnala, kot mene na drugem koncu sveta. Steve se je tam družil v glavnem le z Jugoslovani. Zaljubil se je v njihovo energijo. Pekli so mu paprike in čevapčiče, kar ga je povsem osvojilo. Kruno mu je govoril, da je v Ljubljani neka Mia, luštkana punčka, taka čisto odtrgana, strašno nadarjena in ima zelo rada džez, Joni Mitchell, ki je obema ljuba pevka, in poetka.

Story: Kako se je odzval Steve?

Malo je poškilil in privzdignil obrv. Potem je Kruno prišel v Ljubljano in mi rekel, da je v Kölnu Steve, ki igra klavir tako, da padeš dol, in blazno lepo spremlja pevke. Takrat smo ravno nekaj posneli in sem rekla: "Zdaj bi bilo fino tega Steva povabiti sem, da vidim, kako igra klavir. Zdi se mi, da sem že zdaj zaljubljena vanj, čeprav ga še nisem videla." Kruno mi ga je tako opisal, da sem bila povsem 'fertik'. Pravzaprav sva bila oba. Ko je prišel Steve, je bila to ljubezen na prvi pogled, čeprav se še šest mesecev ni zgodilo nič takega, saj sva delala glasbo in bila ure in ure za klavirjem. Steve je prihajal tudi na obiske, imela sva koncerte, potem pa me je povabil v Köln. Bila sva tako zaljubljena, da se niti dotakniti nisva upala. Potem sva to gradila in zdaj sva že 20. leto skupaj. Hitro je minilo.

Story: Kaj vam je pomembno v skupnem življenju?

Niti enkrat se nisva sprla na smrt ali kaj podobnega. Preveč grdih stvari sem videla v življenju in rekla sem si, da sem raje sama, kot da imam dom, v katerem se ne bi počutila doma, ne bi mogla imeti mozoljev, biti skuštrana ... Raje sem sama, kot da doma ne bi imela človeka, ki bi me razumel in jaz njega. Sobivanje mora biti na nivoju. Vedela sem, da mora biti človek, ki bo živel z mano, kultiviran. Nasilja sem imela dovolj, pa tudi ljubosumja, vseh grdih jutranjih kislih obrazov. Ne maram, da je obraz zjutraj takšen, da bi kar pobegnil, da ne veš, ali je kaj narobe, in na vse paziš. Želela sem si, da sva lahko vsak svoj človek in da hkrati lahko lepo skupaj sobivava.

Story: Vama je to uspelo?

Mislim, da nama je. Steve je zelo zadržan, jaz pa zelo odprta, on ima natančno tisto, česar jaz nimam, in jaz imam, česar nima on. Nisva si moteča, ker imava preveč lepih skupnih točk, za nekatere stvari imava tudi podoben okus, če ne celo istega. Glasba je že tista močna stvar, ki naju zbližuje, potem so tu še knjige in poezija, ki jo ima Steve zelo rad. Ko je prihajal k meni, mu je iz vsakega žepa visela ena knjiga. Sedem let se je enkrat na mesec ali enkrat na mesec in pol vozil z vlakom iz Kölna in po 12 ur sedel na vlaku. Zato sem tudi potem rekla, da moram malo tja.

Story: Skratka, Steve je moški, kot ste si ga želeli?

Ne bi marala mačo kretena, ki bi se ves čas petelinil. Steve je umirjen, svetovljanski, izredno ljubek navznoter in nežen do konca. Vidi krivice. Pomije posodo, če je treba, brez težav, spodbuja me, kadar potrebujem spodbudo, in potolaži, kadar potrebujem tolažbo, ter hrabri, kadar sem na tleh. In v tej situaciji žal ne bi mogla preživeti brez njega.

Story: Torej skupaj v dobrem in slabem v vajinem zakonu drži?

Sicer je zelo dobro imeti denar, ki si ga zaslužiš sam. Nisem človek, ki bi jemal, težje vzamem, kot dam. Rada podarjam. Steve se lahko pogovarja z mano in jaz z njim, enkrat se moraš z nekom postarati.

Story: Kdo je koga zaprosil in kako?

Steve mene, in to tako, da me je vprašal, ali bi se želela postarati skupaj z njim. Rekel je, da sem povsem njegova in bi rad ostal z mano do konca življenja. Še zdaj, ko sem vsa okroglasta, mi reče: Moja lepa žena. Lepo se sliši.

Story: Verjetno pa se v zakonu ne cedita le med in mleko.

Seveda so tudi težke stvari. Zraven sodijo bolezni - ima  kronovo bolezen, kar je zelo hudo. Smo ga že reševali, ker je skoraj umrl. Če se dva ne razumeta, ne moreta zdržati skupaj. Pri nama nikoli ni bilo vprašanje, da si ne bi stala ob strani. Včasih je hudo, on je le Američan, tujec v Sloveniji. Čeprav še vedno šiba v Nemčijo in nazaj, kjer imava odprte stvari, prijatelje, glasbenike, s katerimi delava, in sva še vedno povabljena v iste klube, kjer sva že nastopala. Steva čutim in vidim tako močno, da točno vem, kdaj ima domotožje. Potem mu rečem: Imaš domotožje? Bi šel pogledat starše, bi rad šel domov, kjer si zrastel, kjer so tvoj jezik, okolje, kultura? Potem reče: Mogoče bi pa res. Misliš, da bi lahko? To reče tako nežno, obenem vpraša, ali bom lahko brez njega uredila štiri mucke in Žužo ter šla z njo na Golovec. Sprašuje, ali mi bo dolgčas, hudo. Znam biti sama, ker imam knjige, ljudi, ki me imajo radi, tudi rada sem sama, tako da to sploh ni težava. Potem gre in se 'skaypava' kot dva zaljubljenca.

Story: Imate vi kakšno priljubljeno destinacijo?

Moj priljubljeni cilj je Egipt, ki sploh ni tako drag. Ker si tam pozdravim avtoimunsko bolezen, ker luskavici pomagajo morje, sonce, zrak in toplota. Po treh dnevih tam dobim čisto kožo in vse moje rane se pozdravijo. Tudi meni Steve reče: Bi šla, je zdaj zelo hudo? Kako je  danes z nogo? Tako me sprašuje vsak dan. Dvakrat na leto grem v Egipt sama. Tam sem našla hotelček, ki je ob morju, samo stopim ven in sem na plaži. Vsi me že poznajo, tudi Steve je bil tam z mano. V Egipt grem le zato, da si pozdravim svojo luskavično bedo. S sabo vzamem cel kovček knjig, ker ni lahko biti sam v drugem okolju.

Story: Bi lahko rekli, da je glasba plod vajine ljubezni?

Je najin otrok, ker nama pravi otrok žal ni uspel. Steve je na srečo poleg pianista še zelo nadarjen skladatelj in poleg tega ima rad poezijo. Zato tudi lahko naredi glasbo na to temo, kar pomeni, da sem spet zmagala, ker banalnosti ne potrebujem. Sicer mu takoj povem, če mi kaj ni všeč. Kdaj se mu tudi povesi nos, pa mu potem rečem: Ti tega ne boš pel, če tega ne bom odpela dobro, bomo le posneli in potem nič več, ker te melodije ne čutim.

Napisala Suzana Golubov

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ