Letos aprila se je 50-letni Miran Stanovnik s puščavskega relija v Emiratih vrnil z najboljšo uvrstitvijo v karieri; v izjemno težkem reliju po sipinah puščave Rub al Khali je pridirkal tik za štiri najboljše motoriste na svetu, ki jim njihov šport ni hobi, temveč služba. Sledilo mu je drugih deset najboljših, a to je že druga zgodba.
Avgusta je svojo življenjsko filozofijo brez dlake na jeziku delil z javnostjo v intervjuju za revijo Playboy in že tam med vrsticami nakazal, da ga mika politika.
Miran ni človek, ki bi počival na lovorikah. Zanj je (spet) prišel čas za nove izzive, a to ne pomeni, da se bo odrekel nekaterim 'starim' - motocikla ne bo postavil v kot, nasprotno, pred njim so še dolga leta tekmovanja, saj je očitno v življenjski formi.
Kombinacija mednarodnih izkušenj, vztrajnosti in močnega občutka za odgovornost ga po njegovem dobro usposablja za župana, ki svojih dni ne bo preživljal v pisarni, temveč bo tako kot na svojih podvigih težave reševal sproti in pri koreninah.
Srečala sva se v ljubljanski ribarnici, dober teden pred volitvami, in rekla eno o ribah, Dakarju ter ... politiki. Ali bo župan občine Log-Dragomer ali ne, v času najinega srečanja še ni vedel, saj ga je čakal še drugi krog volitev.
Miran, o čem trenutno razmišljate?
O tem, kako bomo rešili državo, reševati pa jo bomo začeli z nule, tam spodaj pri koreninicah.
Zakaj ste se odločili za ta korak?
Preprosto zato, ker imam na marsikaj dobronamerno pripombo in mislim, da ni prav, da o tem, kar me moti, govorim za šankom ali doma v družini. Nimam pravice kritizirati, če se nisem pripravljen izpostaviti, dvigniti roke in reči: "Jaz sem tukaj, imam ideje in izkušnje ter vem, kje je rešitev za tale izziv." Nekako v tem smislu. Poleg tega čutim posebno odgovornost do svojega kraja - moja družina že stoletje živi v Logu, moj stari ata je delal ceste in vodovod, moj oče je bil 42 let poveljnik gasilcev, zdaj je vrsta na meni. Mislim, da Stanovniki dajemo neki pečat temu okolju, meni pa tudi ni vseeno, kam bo hodil moj otrok, ki je na prvih korakih, v šolo, kako se bo učil, ali bo varen, bo šel po razsvetljeni cesti tja in nazaj, bo rasel v kriminalu, skratka ... to me zanima, kot tudi ne želim, da postane ta naša občina tisto klasično spalno naselje, kjer bodo na koncu ljudje dobesedno zaspali.
Prepričan sem, da bi se občani morali med sabo bolje poznati in si več pomagati. V to okolje je treba vnesti bistveno več optimizma, kot ga je zdaj, in tudi bistveno več samozavesti, saj je le optimističen in samozavesten občan najboljša referenca za našo občino in tudi edina kvalitetna reklama. Če bom ustvaril takšno občino, torej takšne razmere za življenje, se bodo k nam preseljevale tudi mlade družine in bomo imeli vedno več prebivalcev, s tem pa tudi večji dohodek. Ne bi drobil občine na zazidljive parcele po 200 kvadratov, ampak po 500 in tako naprej, da se bodo k nam priseljevali tudi tisti, ki si bodo želeli malo višji standard.
Nakazali ste že, da ste o teh stvareh začeli še bolj intenzivno razmišljati z rojstvom sina Martina. So se takrat 'rodile' tudi vaše politične ambicije?
Zagotovo sem o tem takrat začel še več razmišljati, saj je rojstvo otroka prelomnica v življenju vsakega človeka. Takrat ugotoviš, zakaj si sploh na svetu, zakaj se izplača živeti, delati in zakaj se izplača biti zgled nekomu. Otrok ti namreč nenehno nastavlja ogledalo, in kar bo videl, to bo posnemal. V življenju se vse vrača, in če ne prej, se ti to vrne skozi otroka. Ko vidim zaskrbljene mamice v vrtcu ali v trgovini, vem, da je čas za odločne korake. Dovolj je medlosti in govorjenja.
Pa mislite, da je čas sploh zrel za vas?
Upam, da je. Že dolgo opažam, da je Slovenec zelo srečen, če ima vzrok za jamranje, njegova sreča pa je popolna, če jamra tudi njegov sosed. Ko dvigne glavo čez plot in vidi, da je njegov sosed v še večjih težavah, pa čuti že pravo ugodje. Tu je treba zdaj seveda preklopiti na drugo zgodbo. Pred kratkim sem angažiral ljudi, da smo šli v gozd posekat posledice žleda. Bilo je v največjem nalivu, a ljudje so bili veseli, da so lahko pomagali. S skupnimi močmi smo spet odprli neko planinsko pot. Kakšno veselje! Če jih ne bi nekdo spodbudil, ne bi bilo nič - ne bi naredili nečesa dobrega in se ne bi počutili koristne, a to pomeni samo, da mora nekdo prevzeti vlogo vodje.
Nujno vprašanje: greste letos na Dakar? Če boste izvoljeni, boste baje edini župan med tekmovalci. Kako boste županovali od etape do etape?
Bom že nekako, vedno se najde način. In ja, seveda grem tudi letos na Dakar! Površni opazovalec bi lahko rekel, da sta županovanje in dirkanje nekaj povsem nezdružljivega, jaz pa bi rekel, da je ravno nasprotno. V današnjem času ne moreš voditi moderne občine tako, da si lokalno zaprt, šport, sploh pa šport na tako visokem nivoju, kot se ga grem jaz, pa čeprav je to moj izrecni hobi, odpira premnogo vrat. Lahko bi bil predsednik ne vem kakšne korporacije ali celo politik, pa ne bi imel toliko zvez, kot jih imam prek športa.
In v športu niso moje uvrstitve tiste, s katerimi se najbolj ponašam - resnično ponosen sem na nagradi Mednarodnega olimpijskega komiteja za 'team spirit' in 'fairplay'. Za nov izziv sem se odločil tudi zato, ker bi bilo neumno, da bi zdaj, ko sem obdelal velik poligon za učenje, svoje izkušnje zaprl in rekel, da ne potrebujem nobenega znanja, nobene izkušnje in nobene povezave z Evropo več. Zavedati se moramo, da nismo sami in da smo še kako odvisni od kohezijskih sredstev.
Vodstvenih položajev ste pa tako ali tako vajeni.
Že 20 let delam na vodstvenih položajih od vojske do državne uprave in športa, zato mi vodenje ni tuje. Še več, mislim tudi, da tisti, ki nima v telefonskem spominu od tri do štiri tisoč telefonskih številk, ne more biti župan, istočasno pa mora ta župan biti prizemljen in vedeti, kako je videti resnično življenje. To pomeni, da zna odgovoriti tudi na vprašanje, koliko stane kilogram kruha.
Koliko?
Veliko preveč.
Napisala: Tina Torelli za revijo Story
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
