Mirko Mayer je eden tistih srečnežev, ki je že zelo hitro vedel, kaj bi rad počel v svojem življenju. Kot nam je povedal, je bila vloga televizijskega voditelja njegova želja že vse, odkar pomni, kot pravi, pa tudi njegova hčerka že kaže naklonjenost do nastopanja. Novi je Mirko zaupal vse od svojih delovnih izzivov do novih situacij, ki jih je prinesla družina.
Vaš obraz je poznan predvsem po vaših vlogah pri informativnih oddajah. Je to smer, ki ste jo v novinarstvu vedno želeli osvojiti?
Je. Rad imam ta pritisk dnevnega pogona, pa naj gre za poročanje s terena ali vodenje v studiu. Ob tem sem novičarski zasvojenec, priklopljen na spletne portale, Twitter, Facebook. Skozi leta sem nabral širok krog virov, informacije me poiščejo tudi, ko nisem v službi. Skratka, res je. Zanimata me dobra informacija in analiza.
Kaj pa kakšne bolj sproščene tematike? Če se igrava igro v slogu, če bi ... Kaj bi, če bi lahko delal karkoli?
Saj me nihče v nič ne sili. (smeh) Počnem točno tisto, kar želim, in v tem uživam. Upam, da se vidi na izdelku. S kolegom sva pred časom razmišljala o politični satiri. Na način, da bi glavne akterje čisto resno izpraševala in soočala v studiu. Pa sva se hitro strinjala, da naš trg to težko prenese. Tudi zato, ker politik pri nas kljub vsem zdrsom uživa večji ugled od novinarja in bo večina rekla, da se to ne spodobi. Sploh ne marajo, če v politika podvomi mlad novinar. Verjamem, da bomo še kaj napredovali kot družba.
Z leti in z dosežki pa verjetno nastajajo vedno novi cilji, kajne? Kaj je vaš naslednji korak? Želja?
Sčasoma drugačen, nov format pogovorne oddaje. Vem, kako bi to počel, in vem tudi, s kom to rad počnem. Mislim si, da nas bo tudi ta priložnost slej ali prej našla.
Na kakšen način pa se vam zdi, da vaše delo vpliva na vašo družinsko dinamiko?
Nič se mi ne zdi. (smeh) Dobro vem, da še kako vpliva. Gre za zelo poseben način življenja. Potrebuješ veliko razumevanja in podpore v družini. Hvaležen sem, da to imam. Skupni čas, ki ga imamo res manj od večine, pa zato živimo toliko bolj intenzivno.
Zdaj ste prevzeli vodenje debat. Če se ne motim, ste enkrat omenili, da nikoli ne popuščate ... kako pa ta lastnost vpliva na vaše vodenje debat?
Kadar vem, da smo dosledno opravili preiskovalno delo, gostu pač ne bom popustil samo zato, ker se izmika. Mu bom tudi v živo povedal, da se spreneveda, kadar je to preveč očitno. Nisem pa prepirljiv in nered skačem v odgovor, če ni nujno. Všeč mi je misel, da je tudi gost avtor dobre debate. Ni nasprotnik. Tudi kadar dvomim o tem, kar počne.
Kaj pa vas najbolj pogreje? Vaša služba je namreč takšna, da ste vedno v stiku z najbolj perečimi vprašanji.
Tu ni veliko prostora za čustva. Si predstavljate, da bi se srčni kirurg lotil operacije pod vtisom tega, kar se dogaja pacientu. Katastrofa. Si pa mislim svoje. Veliko povem v studiu, še več gostom povem pred oddajo ali po njej, če tako čutim. In to je to. Ostajam profesionalen, ohranjam distanco.
Ali kdaj ta gnev odnesete tudi domov? Kako vi navadno narišete ločnico med delom in družino?
Sem zelo pozitiven, vesel karakter. Mogoče celo malo naiven, ker v Sloveniji ne vidimo radi človeka, ki ga delo zabava, ki mu gre med delom veliko na smeh. Ampak tega ne bom spreminjal samo zato, da bi se kdo počutil bolje. Zato raje kot gnev domov nosim zanos, kadar nam kaj res uspe. Z ločnico pa nimam težav. Vsak večer, ko pridem domov, je mini dopust in odklop do naslednjega jutra.
Jutra znajo biti z dvema otrokoma pravi mali cirkus. Kako rituali prebujanja potekajo pri vas?
Postopoma smo našli formulo, ki vsem ustreza. Žena in hčerka, ki hodi v vrtec, odhajata od doma kakšno uro pred mano in sta zelo obzirni do svojih dveh moških. Midva se skotaliva med sedmo in osmo, sva zelo počasna pri umivanju, oblačenju, ker dajeva prednost zabavi. Tako da grem praviloma zelo dobre volje v službo.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del