Pevka Mirna Reynolds se je pred dobrim letom odselila v Nemčijo. Zajadrala je v novo življenje in novo ljubezen, ki jo bo okronala še s prihodom dojenčka.
Tik pred porodom, ki ga že nestrpno pričakuje, nam je zaupala, kaj vse doživlja kot tujka v drugi državi in kako prenaša svojo prvo nosečnost.
Okoli božiča ste svoji družini zaupali, da pričakujete otroka. Kakšni so bili odzivi?
Moji najbližji so se odzvali povsem enako kot jaz. Najprej je bilo veliko presenečenje, saj resnično nisem načrtovala naraščaja, potem pa neizmerno veselje. Sicer pa se z drugimi ne obremenjujem preveč, saj je odločitev za starševstvo samo moja in partnerjeva. Sem pa seveda vesela, da nama vsi bližnji stojijo ob strani in se veselijo z nama.
Potem ko ste v domovini najdražjim zaupali sladko skrivnost, ste se takoj vrnili v Nemčijo. Kdo vam med nosečnostjo najbolj stoji ob strani?
Seveda mi najbolj stoji ob strani Alex. Kaj pa more, on je pač tisti, ki mora skupaj z mano prenašati moje nosečniške tegobe! (smeh) Zraven njega pa mi ogromno pomeni tudi odobravanje in veselje moje mame, ki me je pred kratkim tudi obiskala. Prav tako me bo obiskala pred predvidenim datumom poroda, da mi bo v prvih dneh pomagala z novorojenčkom. Sicer pa nama ob strani stoji tudi Alexova družina in moj dedek. Sploh z nakupi za dojenčka so se zelo potrudili, tako da imava že toliko stvari, da bi lahko jutri imela vsaj pet otrok! (smeh)
Nič ne pogrešate prijateljic iz Slovenije?
Seveda jih pogrešam. Ene bolj, druge manj. Šele ko si fizično oddaljen, očitno ugotoviš, kdo ti v življenju zares manjka. Malo pogrešam tudi svoj stari način življenja, ki je bil precej brezskrben in divji. Ampak vseeno ne bi več nič zamenjala za vlogo mamice in družinsko življenje. Hecno, kako nekateri ljudje na vse pretege leta in leta iščemo sami sebe in svoj namen, življenje pa vmes neopazno pripravi tako zelo drugačen in lep načrt. (smeh)
Kako je v Nemčiji poskrbljeno za nosečnice? Imate tam svojega ginekologa, zdravnika?
Za mlade mamice in nasploh za vse ljudi je v Nemčiji poskrbljeno neprimerljivo bolje kot pri nas. Seveda imam svojo ginekologinjo in druge zdravnike, ki jih potrebujem. Ker se zdravnikov sicer bojim, sem najprej opazila to, da je tukaj njihov pristop do pacientov precej bolj topel in oseben. Ali pa sem morda samo jaz naletela na neverjetno prijazne ljudi.
Kakšen pa je standard? Je veliko boljši kot pri nas?
Seveda. Tukaj o krizi, ki je na žalost v Sloveniji, ni ne duha ne sluha.
Ste se v nosečnosti kaj zredili? Za nekatere nosečnice je nosečnost glede hrane precej obremenjujoča.
Do zdaj sem se zredila samo 9 kilogramov, kakšna dva kilograma bosta pa verjetno še prišla do konca nosečnosti. Zares zredila se nisem, raste mi samo trebuh. Čeprav sem se prej vedno borila z odvečnimi kilogrami, pa se zdaj prvič v življenju zares ne obremenjujem s tem. Zdi se mi, da ravno zato, ker ni več stresa, lahko živim precej bolj zdravo. Sicer pa menim, da je pravilo, da naj nosečnica je za dva, popolnoma zgrešeno in je samo izgovor, da se nekatere nosečnice lahko tistih devet mesecev brez krivde nažirajo. Poznam jih nekaj, ki so si med nosečnostjo pridelale čez 20 kilogramov in jih vse nesrečne nosijo še danes.
Kako pa ste se počutili, ko ste začutili prve premike? In kdaj so bili?
Dojenčka sem začutila okoli 18. tedna, a sem seveda najprej mislila, da so prebavne motnje ali kaj podobnega. Seveda sem bila navdušena in od takrat se razveselim vsakega premika. Kmalu so nežni gibi postali prave brce, ki so jih lahko začutili tudi drugi, če so mi položili roko na trebuh. Zdaj, ko sem že proti koncu, pa se mi skupaj s plodom premika kar ves trebuh in je včasih prav smešen, ko recimo iz njega štrli dojenčkova ritka. Kot sem rekla, vedno sem vesela, ko začutim svojega sinčka. Z izjemo, ko me brcne v mehur! (smeh)
Katere preglede ste v Nemčiji vse opravili? Nuhalno svetlino, morfologijo ...?
Ker je nosečnost povsem brez težav, sem opravila samo vse nujne preglede. Preiskava nuhalne svetline ni bila potrebna, saj sva se s partnerjem že prej odločila, da si tega otroka želiva, tudi če bi vedela, da se lahko rodi z Downovim sindromom ali kakšno drugo anomalijo. Vsak ima sicer svoje mnenje, ampak jaz sem bitje pod svojim srcem vzljubila in želela od njegovega prvega dne v meni, zato se mi zdi edino logično, da ga brezpogojno sprejmem takšnega, kot je.
Vaš porod se hitro približuje. Že veste, kje in kako boste rodili?
Izbrano imam že porodnišnico, ki sem jo tudi obiskala in kjer so mi vse razkazali in razložili. Moram priznati, da sem od takrat precej bolj pomirjena in je tudi moj strah pred porodom v veliki meri izginil, saj je vse skupaj videti kot prijetna dnevna soba, pa tudi osebje je nadvse toplo in se porodnici posveča individualno. Poleg tega že imam svojo angleško govorečo poporodno doulo, ki me je že prej obiskala na domu in sva se zelo lepo ujeli.
Že imate izbrano ime? Kakšno bo, če ni skrivnost?
Da, končno sva z veliko težavo le prišla do imena, ki nama je obema všeč! (smeh) Tako sva se odločila, da bo sinčku ime Luca (izgovori se Luka), če si seveda v enem mesecu več ne premisliva.
Nekje sem zasledila, da imate konec leta že rezervirane karte za Tajsko. Boste s sabo vzeli tudi dojenčka?
Seveda! Sredi decembra odpotujemo na Tajsko, kjer bomo preživeli tudi prve skupne božično-novoletne praznike.
Vas ni nič strah potovanja v tako oddaljene kraje s tako majhnim otrokom?
Ko sem potovala po Aziji, sem srečala nešteto popotnikov z dojenčki, tako da me ni strah. Seveda gre lahko kaj narobe, ampak če človek tako razmišlja, potem lahko samo sedi doma. Pa še doma ti lahko na glavo pade, recimo, slika! (smeh) Z Alexom obožujeva potovanja in sva oba zaljubljena v Azijo, tako da bova tudi svojega otroka vzgajala v tem duhu. Po vsej verjetnosti se bomo čez dve leti, ko Alex dokonča šolanje, na potepanje po Aziji odpravili kar za vsaj kakšno leto.
Kako vaš partner prenaša vašo nosečnost?
Alex je zelo razumevajoč in mi popolnoma stoji ob strani. Sicer pa že zaradi svojega izobraževanja (bodoči zdravnik) ve, kaj prinaša nosečnost, in mu je vse zelo naravno in normalno.
Alexander vas precej razvaja. Bo dober oče?
Res je. Ob njem se počutim kot princeska in se včasih sprašujem, ali si to sploh zaslužim! (smeh) In ko opazujem, kako lepo in pozorno se obnaša do mene in do svojih bližnjih, vem, da bo dober očka. Že zdaj me neprestano boža po trebuhu in se pogovarja s svojim sinčkom ter načrtuje, kaj vse bosta skupaj počela. In prav na jok mi gre od sreče, ko ga zaskrbi, ali se bom z dojenčkom dovolj igrala, ko bo on v šoli ... Tak moški ne more biti slab oče.
Mima za revijo Nova
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del