Pevec Nace Junkar je najbolj znan slovenski nudist, saj ga vsako leto kateri od paparacev ujame golega in bosega. A pravi, da mu ni mar. In pove tudi, zakaj.
Nova vas je največkrat ujela v Adamovem kostumu in vas ovekovečila na svojih straneh od nog do glave, nazadnje pred kratkim. Pa ste vseeno privolili v pogovor. Ne gojite nobene zamere?
Ne, nikakršne. Tudi če bi jo, zanjo ne bi imel nobenega razloga in tega se zavedam. Pač, ujeli ste me ... in potem? Če bi rekel pogojno, sem kriv tudi sam. Plaža, na katero zahajam, je divja, a javna in dostopna vsakomur. Ljudje prihajajo in odhajajo. Ne morem in tudi ne nameravam se umikati, oblačiti ali skrivati vsakič, ko kdo pride mimo. Tudi ne vem, zakaj bi se. Sem nudist in tako pač je. Če sem takšen zaradi svoje prepoznavnosti kljub letom komu zanimiv, sem pač zanimiv, in zoper to ne morem nič.
Pa ste se zaradi tega kdaj vseeno sekirali?
Mislite zaradi fotografij in objav? Ne. Pred nekaj leti, ko me je prav Nova prvič ujela, sem malce se. Človek namreč pride v določena leta, v nekaterih stvareh se temu primerno vidno spremeniš ... Sam sem vizualne spremembe doživljal tudi zaradi bolezni in jemanja zdravil. No, pa tudi hrane, če sem pošten. Človek to sicer nekako ve, a samega sebe ne vidiš. Na fotografijah pa je seveda druga stvar. Takrat mi je bilo malce nerodno in me je lastna podoba v časopisu tudi malo zaskrbela. Zdaj pa ne več in se na to tudi ne oziram več.
V Strunjanu ste reden in pogost gost, a na tamkajšnjo obalo ne zahajate le zaradi nudizma.
Sončenje in kopanje sta le dva razloga, zaradi katerih rad in često prihajam. Poglavitni vzrok je zdravstveni. Zadnja leta me pestijo različne zdravstvene težave, ki niso preprosta ali prijetna stvar. Imam vrsto različnih alergij, ki so se jim pridružile tudi alergije, povezane z vremenskimi in ekstremnimi spremembami. Zaradi teh se počutim slabo, dajejo me hudi glavoboli, težave z nespečnostjo, slaba volja, brezvoljnost in najhuje od vsega, depresije. Njihovo pogostost in intenzivnost blažim tudi s pomočjo bivanja na plaži. Del naše obale je znan po posebej dobrem podnebju, primernem za alergike, ima pa tudi posebne zdravilne energije in ponuja veliko miru. Morda kdo tega ne verjame, a sam verjamem, saj občutim in se pozna na mojem stanju ter počutju. Ne vem, ali boste verjeli in razumeli, a letos sem bil na obali prvič že februarja!
Omenili ste depresijo. O tej vse pogostejši sodobni bolezni, ki lahko doleti kogarkoli, ste med prvimi tudi javno in brez zadržkov spregovorili ter se izpostavili. Je to za nekoga, ki trpi za to boleznijo, dobro ali slabo?
Sam sem to dolgo tiščal v sebi. Sprva seveda nisem vedel, da je doletela tudi mene, pozneje pa sem se odzival podobno in značilno kot drugi. Skrival sem jo, celo zanikal, a ni izginila. Nasprotno, napredovala je. S tem, ko sem javno začel govoriti o njej, se je vsaj zame začelo neke vrste vzporedno zdravljenje. Ugotovil sem, da pogovor pomaga, in zagotovo mi je lažje. Bolezen je takšne vrste, da je nevarna, zato nikakor ne sme biti tabu, ampak je o njej treba spregovoriti. Kot javni obraz imam to možnost in vesel sem za to.
V obdobjih depresivnosti je ob sebi priporočljivo imeti ljudi in družbo. Vi pa ste se pred kratkim odločili za nenavadno potezo.
Res je, čeprav ne bi rekel, da je nenavadna. Po temeljitem razmisleku sem se odločil, da v življenju naredim neke vrste inventuro. Med drugim sem se odločil, da iz svojega življenja 'umaknem' nekatere ljudi. Do nekaterih sem bil tako ali drugače strpen celo leta dolgo, zdaj pa je čas, da se to spremeni. Res je, da sta pri depresiji nujna bližina in družba ljudi, vendar sem se odločil drugače. Tiste, ki so neiskreni, neprijetni in podobno, sem preprosto sklenil izločiti iz svojega kroga in menim, da je to prav ter koristno, saj so sicer škodljivi. Se pa, denimo, odlično počutim med znanci, prijatelji in domačini v Strunjanu. Sploh domačini, lahko rečem, so me vzeli čisto za svojega.
Pred kratkim ste po dolgih letih v roke spet vzeli harmoniko. Gre za nekakšno glasbeno vrnitev ali pa bolj za učinkovito zdravilo proti depresiji?
Harmonika mi je znova zbudila strast. Sploh ko so v mengeški Melodiji posebej zame izdelali unikatni primerek za 44 let zvestobe. Prej se je dolga leta nisem dotaknil, zdaj pa zaigram vsakemu obisku, ki pride v hišo. (smeh) Še note sem poiskal in privlekel na plan. Sam temu ne bi rekel glasbena vrnitev, gotovo pa je nekakšna pozitivna terapija, saj mi zelo koristi.
Bliža se vaš poklicni jubilej, in sicer 40 let na odru. Se počutite kot veteran?
Nikakor ne. Seveda vem, koliko let je minilo, ampak to jemljem kot del vsakdana in življenja, čas teče za vse. Ko se bom počutil veteransko, bom zares že zelo v letih.
Ali ob tej priložnosti načrtujete kaj posebnega? Kakšen jubilejni koncert, zgoščenko ali podobno?
Štiridesetletnica bo prihodnje leto, a smo iz različnih razlogov že začeli nekatere stvari v zvezi s tem. Prav česa posebnega še ne pripravljamo, čeprav počasi že nastaja dokumentarec o meni in moji poti. Rad bi naredil kakšen koncert v Kostanjevici na Krki, tudi na Obali. No, to je odvisno od situacije, mojega zdravja in podobno. Resno se bomo s temi stvarmi začeli ukvarjati jeseni. Sicer pa se zavedam, da počasi prihaja upokojitev. Kaj bom počel takrat, še ne razmišljam in ne vem, saj lahko življenje in zdravje prineseta marsikaj. Vsekakor si želim, da bi ostal povezan z opero in glasbo ter pedagoškim delom. Za zadnje področje bi upal celo trditi, da sem na višku, in upam, da bodo prenašali mojo tečnobo ter strogost. (smeh) Seveda pa so želje eno, zmožnost pa bo morda nekaj povsem drugega; ne nazadnje se počasi začenjajo nabirati tudi leta.
Imate kakšno posebno in še neuresničeno željo?
Zdravje, v kar je zajeto oboje. In tudi neko skrito strast, če hočete, povezano s tem. Če ne prej, bom v pokoju poglobljeno začel prebirati knjigo Interna medicina in podobne. Pa ne le zato, ker je s tem povezano tudi moje zdravje, ampak tudi, ker me to zanima. Vem, da se morda smešno sliši, a rad bi poglobil in razširil svoje poznavanje medicine. To me od nekdaj zanima in precej že vem.
In kaj zdaj počnete?
Običajne stvari. Trenutno se počutim dobro, kar se pozna tudi pri učenju in delu sploh. Jutri zjutraj, menda bo lepo vreme, me bo pot peljala čez mejo, v Italijo, nazaj grede pa bom vsekakor zavil tudi na plažo. Ne glede na paparace ... (smeh)
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču