Nana Milčinski: "Po dolgem času sodelujem z očetom"

Nana Milčinski (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Story
1. 4. 2014

Ta prikupna rjavolaska je zelo nežna, vendar ne dolgočasna. Nana Milčinski ima v sebi dobro mero preudarnosti, s katero odgovarja na vprašanja, in isto količino sproščenosti, s katero se navihano povzpne na drevo, da pozira fotografu.

Kaj prinaša Nani letošnja pomlad?

Žarek najbolj zlat, kar jih ima pomlad ... Nekaj najlepšega, po dolgem času.

Ljubezen?

Jasno. Vsako pomlad se, tudi če nisem zaljubljena, počutim, kot da sem.

Kako pa to doživljate?

Tako da sem malce počasnejša. (smeh) Malo sanjarim, malo začnem zamujati, ko bi morala kaj delati, ugotovim, da je minilo 10 minut, odkar sem začela bolščati skozi okno. Veliko se smejem, predvsem sebi. Zgodi se, da kar hodim po cesti in se smejem. Letos je fino tudi to, da smo začeli delati predstavo.

Kako pa se bo imenovala?

100 svečk za Ježka. Po dolgem času sodelujem z očetom, ki bo režiral, in tudi brat bo zraven, Juš Milčinski. Povabili smo še Janeza Hočevarja - Rifleta in pianista Jožija Šaleja. Naredili bomo komorno, kabarejsko predstavo.

Kaj pa si lahko od nje obetamo? Domnevam, da bo bolj humorno naravnana?

Vsekakor. To bo naše praznovanje 100. obletnice Ježkovega rojstva - teksti so seveda njegovi. Dogajanje bo postavljeno na radio, priča boste prenašanju (izmišljene) radijske oddaje v živo. Vključeni bodo tudi elementi improvizacije. Radi bi, da publika sokreira predstavo.

Je to vaš prvi skupni projekt?

Vseh treh skupaj, ja.

Kako pa se razumete?

Sicer imamo vsak svoje življenje, a smo zelo povezani. Lepo se imamo. Iz tega seveda niso izvzete tudi naše punce: Tatjana (zdajšnja očetova žena) in obe sestri, Tara in Maša. Imeli smo tudi grenke trenutke, ki smo jih morali prestati skupaj, zdaj se imamo pa zelo lepo. Mislim, da je trenutno v naši družini eno od najlepših obdobij, ki jih preživljamo.

Kakšni pa so odzivi na ploščo Od tod do vesolja?

Predstavitev je požela veliko uspeha, in to mi je v veselje. Sicer je projekt vzel veliko časa, energije in mene, tako da še vedno malce prihajam k sebi. V prihodnosti bomo imeli nekaj koncertov, naj pa priznam, da sem vedno vesela klica, ko si določen glasbenik želi, da bi interpretirala kaj njegovega. Želim si, da bi lahko uglasbila tudi Nanine pesmi - te je Ježek napisal prav zame - in trenutno se ukvarjam tudi s tem, kako se bom lotila tega projekta. Ta plošča je bila res kar naporna, zdaj pa se moram malo spočiti. In zaslužiti za življenje. (smeh)

Kako pa je s temi eksistenčnimi stvarmi?

Od Akademije naprej sem 'na svobodi'. Kadar nimam projektov v gledališču, se preživljam tudi s prevajanjem. Poleg vseh stvari, ki jih počnem, sem režiserka sinhronizacije risank na RTV Slovenija. To zelo rada delam in to je tudi nekaj, kar najprej začnem pogrešati, ko grem na dopust.

Od petja pa dopusta kar ne vzamete. Hodite namreč v glasbeno šolo. Zakaj?

Leta 2007 sem delala avtorsko predstavo z naslovom Hamlet 60 minut. Od vsakega igralca sem zahtevala, da naredi nekaj, kar si je vedno želel, pa si ni nikdar upal ali ni imel priložnosti. In kar zahtevam od igralcev, naredim tudi sama. Zato sem se vpisala na ure petja pri Leli Radovan, vedno pa me je motilo, da nimam klasične šolske izobrazbe. Kar nekaj časa sem čakala na prosto mesto v glasbeni šoli. Potem pa me je neko rano jutro poklicala takratna učiteljica Irena Yebuah Tiran in rekla, naj takoj pridem na sprejemni izpit.

Očitno ste ga opravili. Pa je težko v šoli?

Kar hecno je, še posebej, ker hodim tudi k pouku glasbene teorije, sošolci pa so zelo mladi. Tam sem, ker se res želim učiti. Všeč mi je tudi odsev, ko vidim sebe pred 20 leti, ko opazujem te mlade ljudi. In potem se skupaj tresemo pred kontrolkami. (smeh) Je pa zanimivo, da sem v to šolo hodila že kot otrok, na glasbene pripravnice, in čeprav se šolam pozno, imam občutek, da sem končno točno tam, kjer moram biti.

Se razumete s sošolci?

Ja, zelo rada imam mlade ljudi. Sošolci s prejšnje glasbene šole, Manca, Eva in Gregor, so bili na moji novi plošči tudi spremljevalni vokalisti. Ko smo se spoznali, so bili še srednješolci. Globoko v srcu sem še vedno srednješolka. S tem, da nisem več najstnica in ni več hormonov, kar je veliko bolje. Ampak do določene mere se bom vedno tako počutila. Želim si seveda, da bi v določenih stvareh še dozorela, ampak jasno mi je, da se življenje nikoli ne umiri.

Česa pa se v prihodnje veselite?

Rada bi spet kaj delala v gledališču. Zadnje čase spet čutim močno potrebo po resnem konceptualnem delu.

Napisala: Ana Marija Mitić

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

StorySTORY 14/2014

Naročite se na revijo Story:

01 3000 780 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story Story 14/2014

Story Story 14/2014, od 26. 03. 2014