Nana Miličinski: Spregovorila o odnosu z dedkom

“Glede na to, da je bil zaradi bolezni dolgo med življenjem in smrtjo, je o tem verjetno tudi sam razmišljal in očitno je čutil, da se z mano lahko pogovarja o tej temi.” (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Story
4. 1. 2013

Vsestranska gledališka ustvarjalka Nana Milčinski je pred kratkim uresničila svojo tiho željo - interpretacijo dedkovih pesmi. Tako je nastal album Še ena pomlad, na katerem so uglasbene pesmi Franeta Milčinskega - Ježka.

Story: V sklopu koncertnega cikla SiTi za dobro musko ste s svojo skupino v petek, 14. decembra, nastopili v SiTi Teatru. Datum koncerta pa ni kar navaden dan ...

Res je, v petek bi moj dedek praznoval 98 let. Zaželela sem si, da bi decembra imeli še en koncert v Ljubljani, zato sem poklicala SiTi Teater, ali imajo morda kakšen prost termin. Vsi so bili že zasedeni, le 14. december je bil še prost. Po tiho sem želela imeti koncert na ta datum, da pa smo ga dejansko dobili, je bila sreča.

Story: Čutite večjo odgovornost pri izvajanju skladb, ki jih je napisal vaš dedek, kot bi, če bi šlo za vaše avtorsko delo?

Mislim, da. Velikokrat sem že rekla, da bi, če bi se znala tako lepo izražati, kot se je on, napisala točno to. Njegovo delo mi je zelo blizu in čutim ga, kot da je moje, seveda pa gre poleg vsega tudi za posebno ljubezen, saj so to njegove stvaritve.

Story: Kdaj je zaživela zamisel, da bi uglasbili dedkove pesmi?

Že v otroštvu sem si zaželela, da bi nekoč interpretirala njegove pesmi. Takrat sem poslušala njegove šansone, vedela sem, da so tudi besedila nekaterih popevk njegova, in to je bila moja tiha želja. Potem pa me je življenje popeljalo v drugo smer in nisem imela časa za vse. Prišel je trenutek, ko sem začutila, da je čas za to. Vedela sem, da ne želim začeti s šansoni, saj je to naredilo že kar nekaj ljudi, zato sem izbrala pesmi, ki so mi pisane na kožo. Tako je poezija iz njegovih knjig zaživela povsem drugače.

Story: Za album Še ena pomlad ste sami izbrali skladbe, ki so se vas posebej dotaknile. To verjetno ni bila lahka naloga glede na obširen opus, kajne?

Zelo težko sem se odločila za 13 pesmi. Ni jim bilo težko reči da, težko je bilo reči ne.

Story: Vendar ste po njegovi smrti potrebovali nekaj časa, da ste lahko spet začeli prebirati njegova dela. Kdaj se je zgodil prvi korak pri nastajanju albuma Še ena pomlad?

Res je, zelo težko sem prebirala njegovo delo in ga poslušala, saj so se mi takoj vlile solze. To se mi včasih še vedno zgodi. Po smrti babice, njegove žene, ki je bila moja velika prijateljica in zaupnica, pa sem začutila, da moram to narediti, saj bi si ona to želela, če bi vedela za mojo željo. To me je nekako spodbudilo, da sem naredila prvi korak.

Story: Je vaš dedek slutil, da je to vaša tiha želja?

Ne, tega nisem nikomur omenila. Vsak ima verjetno želje, ki jih ne deli z drugimi, in to je bila ena mojih. Prav zadnjič sem razmišljala, kako zanimivo je, da sem si vse, kar počnem danes, zaželela že v otroštvu. Kot deklica sem si že želela, da bi ustvarjala risanke, vedela sem, da mi je všeč gledališče, saj me je oče, ki je režiser, vzel s seboj na vaje, kadar nisem imela varstva, in želela sem si interpretirati dedkove pesmi.

Story: Kakšne spomine imate na svoj odnos z dedkom?

Imela sva posebno vez. Skupaj smo živeli do mojega osmega leta in popoldneve sva pogosto preživela skupaj, se pogovarjala, predvsem o resnih stvareh. Saj sva se tudi hecala, ampak večinoma sva se pogovarjala o življenju in življenjskih stvareh. Tudi o smrti. Ko sem slišala njegovo pesem, v kateri pravi: Ne smejte se, umrl je klovn, sem se zavedela, da tudi njega nekoč ne bo, zato sem ga spraševala o teh stvareh. Glede na to, da je bil zaradi bolezni dolgo med življenjem in smrtjo, je o tem verjetno tudi sam razmišljal in očitno je čutil, da se z mano lahko pogovarja o tej temi. Rad si je vzel čas in odgovarjal na zapletena vprašanja. Jaz sem imela 300 'zakajev', on pa 300 kilogramov potrpljenja.

Story: Ste se z njim pogovarjali o svojih poklicnih željah?

Rekel mi je, da bi bila izvrstna TV-napovedovalka. (smeh)

Story: Mislite, da bi zašli v glasbene vode, tudi če ne bi ustvaril tega opusa?

Mislim, da.

Story: Bo to prvi in edini korak v glasbi ali lahko pričakujemo še kakšen projekt?

Že razmišljam o drugih projektih, vendar za zdaj še v okviru njegovega opusa, ne pa o avtorskih. Zelo si želim, da bi lahko interpretirala Nanine pesmi, to so pesmi, ki jih je posvetil meni in jih je napisal o meni. Želim si tudi, da bi album Še ena pomlad zaživel kot svoj projekt, kot sodoben izraz, saj so teksti sodobni in zelo poetični.

Story: Ustvarjate v gledališču, na televiziji, zdaj še glasbo. Ste človek, ki težko miruje?

Sem zelo aktivna, rada počnem veliko različnih stvari, vseeno pa se mi zdi, da ustvarjam na enem polju, samo izražam se na različne načine. Kot da bi slikar izbiral med oljnimi barvami, svinčnikom ali pasteli. Je pa res, da je precej razlik med nastopanjem na odru in režijo. Zgodilo se je že, da sem v istem dnevu nastopala in režirala; moram priznati, da je zelo naporno, saj gre za dve različni koncentraciji in drugačen miselni tok.

Story: Ob omembi risank se v vaših očeh zasveti posebna iskrica. Od kod to navdušenje?

Sinhronizacije risank delam že več kot deset let. Očitno imam v sebi velikega otroka, ki se znova in znova veseli risank. Kot režiserka moram včasih risanko pogledati tudi po 20-krat, in to mi čisto ustreza. Prijatelja, ki je odvetnik, sem nekoč vprašala, kako lahko opravlja tako stresno delo. Najhujše, kar se meni zgodi med službo, je, da medvedku ukradejo med. In to je velika težava. Kot kaže, sem tak sanjač, da se laže znajdem v svetu iluzije.

Nova Story že v prodaji

Story