Natalija Osolnik prvič spregovorila o osebnih stvareh

Veliko potujete in radi ste doma v Sloveniji. Kaj najbolj pogrešate, ko ste v tujini, in kaj, ko ste doma?

Ko sem v tujini, najbolj pogrešam jutranje zbujanje v svoji postelji, prijateljice, ki pridejo zjutraj na kavo, cigareto in klepet. Izjemno rada vrtičkam, ravno dan pred vašim prihodom smo uredili vrt in okolico.

Torej dostikrat zavihate rokave?

O, da! Če nočem, pa vseeno moram, ker naša mami ne pusti, da bi bilo neurejeno. Oba starša sta odraščala na kmetijah, ati je v mlajših letih celo pasel krave na planini, mama je delala, tako da imata kar odlične delovne navade, ki sta jih privzgojila tudi nam. Sama imam veselje za to in takoj, ko bi zaključila z manekenski posel, bi imela veliko kmetijo. Čeprav me bolj vleče k vrtičkanju kot k živalim.

Vrednote so se malce spremenile, še posebej, ker smo se znašli v slabi finančni situaciji. Koliko danes pomeni, da imaš kos zemlje, kjer lahko obdeluješ in si pripraviš kaj okusnega ter domačega?

Res je, da nas kriza počasi vrača nazaj k naravi, kar se mi zdi pozitivno. Ljudje tako ali tako lahko sami sebe preživimo, če seveda odvzamemo položnice. Kar se prehranjevanja tiče, da bi bili srečni ... Sreče ti ne prinese materializem, temveč medsebojni odnosi in seveda vedno tudi veselje ob majhnih stvareh, kot je kuhanje. Sploh je odličen občutek, če skuhaš hrano, ki si jo pobral z vrta. Meni je to nekaj najboljšega.

Življenje modela je povsem nasprotno temu, ki ga živite v Sloveniji. Kje se ta dva aspekta združujeta?

Naučiš se kombinirati eleganco s preprostostjo, kar je zelo dobro. Rada imam to, da se za eno noč pretvorim v šik dekle, drugi dan pa skočim v trenirko in grem na vrt. Ne pogrešaš ničesar in jaz imam občutek, da res živim polno življenje, ker lahko oboje kombiniram. Tako bi rada tudi nadaljevala.

Predvidevam, da moraš imeti za manekenski posel kar prilagodljivo in močno osebnost. Ste predani kakšni posebni filozofiji ali vas je življenje samo izoblikovalo v osebo, ki ste danes?

Najbolj je pomembno, da ohraniš svoj jaz, kar je v tej industriji tudi najtežje. Veliko zahtevajo od tebe in na vsakem koraku nekoga poslušaš, vsak od tebe hoče nekaj drugega. Če začneš poslušati druge in se spreminjati zato, da bi jim ugajal, hitro izgubiš samega sebe. Nikoli ne ugajaš vsem, a če ugajaš sebi, potem tudi drugim. Tistim, ki jim ne, jih ne potrebuješ v svojem življenju.

Ste se vedno tako počutili v svoji koži ali ste bili kdaj tudi negotovi?

Ne. Iskreno, še zdaj se ne. Z mami se zadnje čase veliko pogovarjava o tem, da je meni še vedno zelo nerodno pred kamero, pred vsakim snemanjem imam tremo. To pa je dobro, ker s tem premagujem svoje strahove. V modeling sem se podala ravno zaradi tega, ker me je bilo najbolj strah, kaj si o meni mislijo drugi. Zdi se mi, da sem v teh zadnjih devetih letih najbolj napredovala. Postopoma sem spoznala, da mi je povsem vseeno, ker je pomembno samo, da imam notranji mir in da sem si všeč.

Torej ste se v svet mode podali, ker ste želeli okrepiti svojo osebnost?

Tako je, v tem sem videla priložnost tudi za to, da nekaj naredim iz svojega življenja in da ne obstanem na eni točki. Najlažje je biti doma, zavit v vato. Če greš v tujino, moraš veliko delati na sebi. Mene je to tako vleklo, da sem nenehno menjala lokacije. Takoj, ko sem začutila, da se nekje počutim preveč domače, mi to ni več predstavljalo izziva in hitro sem prešla na drugo stvar ali zamenjala okolje. V vseh teh letih sem dosegla to, da sem si zdaj všeč.

Kaj vas je spodbudilo k takšnemu razmišljanju?

Do 18. leta sem bila izredno domotožna. Bilo je tako hudo, da sem po dveh dnevih počitnic pri babici začela pogrešati domače, da sem jokala. Po 18. rojstnem dnevu sem si rekla, da bom to spremenila, in začutila sem, da je zunaj ves svet, ki ga moram raziskati. Zelo me je bilo strah ravno zaradi navezanosti na dom, ampak takrat sem si rekla, da bom ta strah premagala, in to je bil prvi korak, da sem začela nekaj na sebi spreminjati. Takrat sem videla, da lahko veliko delaš na sebi. Vsi želijo spremeniti druge okoli sebe, meni pa je najboljše, da sama rastem in delam nekaj zase.

Že v zelo mladih letih ste torej začeli razmišljati o duhovnosti. Kaj vas je pripeljalo do tega?

V tem smislu sem podobna mami in z družino smo skupaj pretrpeli že marsikaj. Ko je umrl moj brat, mi je kliknilo v glavi, da je življenje kratko, in potem dojameš, da so vse samo spomini in kako živiš svoje življenje. Rekla sem si, ko bom enkrat prišla do te točke, da se ozrem nazaj na življenje, bom vesela, da sem veliko delala na sebi in čim bolje spoznala svet, ljudi, različne kulture, da ne bom rekla samo, imam lepe stvari. Kaj mi bo materializem, ko vse v trenutku gre in mine? Kar imam jaz od svojega življenja, mi ne more nihče vzeti. Ja, duhovnost je nekaj, kar me je zelo spremenilo.

Hitro ste prešli v svet odraslih ...

Recimo, da ti trenutno nekaj v življenju ni pogodu in te spravlja v slabo voljo ali depresijo. Pomisli na to, kako bi bilo, če bi nekdo rekel, da te jutri ne bo več. Se izplača? Kako bi živela na osnovi tega, kar imaš? Ne to, da bi šla takoj na Maldive, ampak da se ozreš okoli sebe in narediš najbolje, kar lahko, iz tega, kar imaš. To je težko narediti vsak dan in ne mislim, da moraš nenehno živeti v strahu pred tem, kaj se bo zgodilo jutri. To naj bo opozorilo, da dojameš, kaj je v življenju pomembno. Zato se rada vračam k svoji družini. Ni nujno, da imaš vse odnose razčiščene. Pomembno je, da veš, da si v odnosu naredil najbolje, kar si lahko. Vedno pričakujemo, da nas bodo drugi osrečevali, da nam bodo dali zagon, denar ... Če gledamo s te strani, je to nekaj, kar ti lahko ponudi modeling. Sama sem imela glede tega veliko srečo, saj so mi vsi v Sloveniji govorili, da ne bom nikoli postala model, ker nisem dovolj visoka, suha in imam imperfekcije, da nimam pravega obraza za to ... Meni pa sploh ni bilo do tega, da bi se pojavljala na naslovnicah in da bi ljudje o meni govorili. Skozi modeling doživljam stvari, za katere se drugim niti ne sanja. Nikoli mi ni bilo pomembno plačilo, vse sem delala za to, da bi lahko šla še kam drugam. Toliko časa sem že v tem, da je lepo biti doma, kjer lahko počasi predelam dogajanje preteklih let.

Gledate na zadnjih devet let z nostalgijo? Kako bi jih zapakirali?

Ni zapakirano, to sem zdaj jaz. To, kar vidiš, to se je dogajalo, jaz sem paket. (smeh)

Kako starši gledajo na vašo kariero in uspeh do zdaj?

Od nekdaj so me podpirali, čeprav sprva ni bilo sprejeto, da sem kar odšla v tujino. Živimo na vasi, kjer je to nekaj nenavadnega. Verjamem, da je bilo to staršema kar težko sprejeti. Potem smo se pogovorili in pojasnila sem jima, da moje delo pravzaprav ni takšno, kot si mislita. Pojasnila sem jima, da se ljudje, s katerimi delam, ne zanimajo zame osebno, ampak kako bo videti fotografija. Počasi so začeli razumeti, saj so rasli skupaj z menoj. Pred modelingom sploh še nisem imela visokih pet, kaj šele, da bi vedela, kaj sta Gucci, Prada ... (smeh) To mi ni pomenilo nič.

Ste se naučili pametno investirati denar, ki ste ga z modelingom zaslužili v tujini?

Ko nimaš nič denarja in ga potem naenkrat dobiš veliko, zapraviš vse. (smeh) Na začetku je šel denar kar hitro, postopoma pa mi je postalo jasno, da to ni vse in da se s tem delom ustvarijo tudi veliki stroški. Nikoli tudi nisem bila ženska, ki bi lahko pustila, da moški plačuje za vse, sama pa bi zapravljala samo za torbice. Vedno sem želela biti samostojna, saj mi je oče vedno govoril: "Natalija, nikoli ne bodi odvisna od drugih!" in to mi je tako močno vcepil v glavo, da sem se dolgo počutila nelagodno, tudi če mi je fant plačal večerjo. Bog ne daj, da bi mi kaj kupil. (smeh) Zdaj sem se navadila, da ni treba v takšne skrajnosti, in se v majhni meri prepustim.

Najbrž bo vseeno malce drugače, ko boste imeli družino, kajne?

Mislim, da je zdaj že postalo moderno to, da so prihodki ločeni.

Kdaj boste začeli razmišljati o tem, da bi si ustvarili družino?

Problem je, da sem se navadila na to, da lahko danes vse spustim in grem. Če imaš otroka, tega ne moreš narediti, in tudi če bi se odločila za otroka, se ne bi več ukvarjala z modelingom. Otroka nočem imeti zato, da ga bom dajala v varstvo, z njim bi se rada ukvarjala. Tudi ne zato, da bi koga želela s tem prikleniti nase. Trenutno še nisem spoznala pravega moškega, s katerim bi imela otroka, tako da o tem ne razmišljam.

Kje bi se ustalili?

Tam, kjer bi bila srečna.

Srečni ste lahko povsod ...

Slovenija je lepa, tujina privlačna, tako da ne vem. Tam, kjer bo.

Kaj boste počeli, ko zaključite z modnim poslom? Po nekaterih merilih pravite, da ste že stari.

Če bi bila prepoznavna in na svetovnem vrhu, leta ne bi igrala tako pomembne vloge. Tako pa imam okoli sebe dekleta, ki so stara 15, 16 let ...

Glede na izkušnje se vam gotovo ni lahko gibati v istem krogu z njimi?

Da bi živela z njimi, bi bilo težje, ker se pojavi težnja po tem, da bi jih kaj naučila. (smeh) Drugače pa je vsekakor malo čudno, ko si rečeš, da si deset let starejša.

Glede na kratek rok trajanja kariere modela me zanima, kaj bi počeli v prihodnosti?

Nekega dne se bo moralo končati. Strastna sem v neskončno veliko stvareh. Zdaj, ko sem doma, veliko razmišljam o tem. Gotovo bi počela nekaj, kar bi mi dalo veliko svobode in možnosti, da se izražam. Nisem navajena na dnevne rutine, saj postanem živčna, če je vsak dan enako.

Manja Plešnar