Nataša Tič Ralijan: "Nisem klasična mama"

Nataša Tič Ralijan (foto: Sašo Radej) Sašo Radej
Vir: Story
11. 9. 2013

Izvrstna igralka, humoristka in mama dveh fantov Nataša Tič Ralijan blesti tako v seksi podobi kakšnega ženskega lika kot tudi čisto zasebno, ko se prelevi v toplo in iskrivo sogovornico. Z njo smo na tipično sproščeni in humorni način poklepetali o svojem zadnjem projektu Bila sva mlada oba in o trenutnih razmerah tako v kulturi kot na svojem vrtu.

Kako se je razvilo sodelovanje v muzikalu po glasbi bratov Avsenik?

Povabil me je Borut Veselko in privolila sem, ker se mi je zdela dobra zamisel združiti Avsenikovo glasbo v muzikal. Nisem pa vedela, koliko bom plesala, koliko bom pela, scene si nisem znala najbolj predstavljati niti tega, kako bo vse skupaj delovalo. Kostumi in vse, prav odbito je! Zanimivo, toliko kostumov sem že imela, s tem pa sem se kar malo težko poistovetila. Ampak mislim, da je na koncu super uspelo.

Tudi sami ste namreč doživljali ta čas.

Spomnim se, da, neke počasnosti, pa recimo pitja enega soka ves večer ...

Zakaj pa to?

Takšni časi so bili, ne tako kot danes, živelo se je bolj skromno. Tudi stanovanja so bila bolj pusta, čeprav so bili neki vzorci, ampak povsem drugače. Takrat sem bila Titov pionir, svet je bil velik, vsaj meni se je zdel, saj sem ga gledala z otroškimi očmi. Takrat je imela Avsenikova glasba posebno mesto, to so bili zelo znani komadi, tudi za novo leto smo vedno žurirali ob njihovi glasbi. Ta Franc Košir je bil pa sploh tak fant, ki je kakšno 'razdrl', meni se je to zdelo strašno fino. Njihova glasba je tako ali tako ponarodela. Sicer nisem ravno ljubiteljica narodno-zabavne glasbe, sem pa strašna ljubiteljica narodne glasbe sveta. Zdaj se vidi, da je bila Avsenikova glasba kakovostna, ker je ostala do danes. Mi smo takrat dejansko živeli s tem. Zato se mi je to spraviti v predstavo zdelo tako zanimivo.

Kašno pa je bilo razpoloženje v ekipi?

Ekipa je super, izvrstno smo se ujeli, pa Gojc, seveda, lepo je delati z njim, tudi tokrat ni bilo nič drugače. Super smo se imeli.

Kaj pa je bilo najtežje?

Največji zalogaj je bil najti to osebo, to mojo vlogo. Je mama in babica, nositi mora to majhno tragičnost, pa da je hkrati možna romanca. Pomembno je, da je močna, vendar ne preveč. Materiala pa tekstovno ni bilo tako zelo veliko, zato sem imela nekaj težav, kako bi jo oblikovala. Vsak le pričakuje, da je komično, ni pa to celoten namen te vloge.

Po odzivih sodeč, vam je izvrstno uspelo.

Ah, ne, mi te ljudi plačujemo, da tako lepo govorijo okrog. To je zato, da bi prišli drugi gledat in da bi jim vlili vero in navdušenje nad življenjem ... (smeh)

Kaj pa počnete poleg tega projekta - vidimo vas lahko tudi v filmu Adria blues ...

Tam imam manjšo, luštkano vlogo, igram poduhovljeno lastnico drevesnice, ki vodi čutne delavnice. Zanimiva vloga, ki pa jo je bilo treba narediti verjetno.

Malo se povezuje tudi z vašim življenjem, saj ste privrženka bioveganstva, kajne?

Ja, težko bi ravno govorila o višji ravni zavedanja, spremenila sem se, morda malo napredovala. Včasih si tudi rečem, kaj pa še delam v tem poklicu, ampak se v njem še kar vrtim. Sicer še ne delam v drevesnici kot v filmu, tudi ne gojim kivijev kot v filmu; imam pa vrt. Zdaj prihaja jesen in prav veselim se obdobja pridelkov.

Kaj pa gojite?

Cvetačo, zelje, korenje sem že pobrala, da jih ne bodo voluharji. Imam tudi česen, por, brokoli, fižolete, malo paradižnička celo. Vrt je ravno prav velik, da 'guštiram'. Pa da mi ne zlomi čisto hrbta, ko moram skrbeti zanj.

Še nekaj drugega je zraslo na vašem vrtu, ne sicer dobesedno. Imate namreč dva krasna sinova.

Zdaj gresta v šolo, hodita v šesti in deveti razred. Nisem ravno neka klasična mama, poskušam delati tako, kot čutim in znam. Težko je pustiti otroku, da ostane, kar je, in mu tega ne pokvariti z vsiljevanjem nečesa, kar je tebi blizu. Včasih si tako želimo, da bi naredili ta svet lepši, in potem sebe silimo, da bi bili lepi, dobri, pametni. Včasih opazim, da tudi sama to počnem. Tudi pri otrocih bi radi kaj izboljšali, da bi prek njih imeli vero v boljše življenje.

Ko smo pa že ravno pri življenju - delovna sezona se je že začela?

Pozna se neki težji moment, strah, tudi finančni strah. Prejšnjo sezono sem uspešno zagnala tri nove predstave, za katere lahko rečem, da sem nanje zadovoljna, celo ponosna. Ampak ne grejo. Ljudje se jih bojijo vzeti, kupiti. S Snježano Martinović, na primer, imava predstavo Emigranta, ki je super, pove veliko o današnjem času. Vsem, ki so jo videli, je všeč, prodaja se pa ne. Tega ne poznam, včasih so mi drugi prodajali predstave, zdaj pa mora predstava očitno res biti nekaj na prvo žogo ali pa le v gledališčih, ki imajo abonmaje in jih sofinancira država. Jaz še kar upam, da se bo malo odprlo. Če ne, bomo pač jedli z vrta, pozimi pa ... glede na to, da ne jem suhih klobas in posušenih rib, verjetno suho sadje. Pa oreščke. (smeh)

Ana Marija Mitić za revijo Story

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

StorySTORY 37/2013

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story Story 37/2013

Story Story 37/2013, od 04. 09. 2013

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri