Neisha: Mučna najstniška leta

“Oblačila sem se kot moški, v kariraste srajce, katerih rokavi so bili ‘pristriženi’, superge, obvezna so bila očala.” (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
1. 3. 2013

Glasbenica Neisha, ki je v sodelovanju z Big Bandom RTV pred kratkim izdala retro zgoščenko Radiofonika, je za revijo Story spregovorila o 'dobrih starih časih', ko smo otroci devetdesetih naokoli hodili s tisočakom v žepu, ko še nismo poznali mobilnikov in ko smo živeli za trenutek. To so bili časi generacije MTV, ki si je najstniške stene krasila s plakati izvajalcev, ki so za vedno spremenili glasbo.

Story: Neisha, lahko izhajamo iz prepričanja, da ste po duši rokerica?

Seveda! Ljubezen do rokenrola se je začela že v srednji šoli, ko sem začela igrati pri bendu Ulixes. Dovolj sem imela klavirja, rekla sem si, da bi rada poskusila še klaviature. Takrat sem si omislila prve klaviature in povsem spremenila slog, oblekla sem usnjene hlače, superge, jakno in s črno sem se obarvala okoli oči. V drugem letniku srednje šole se mi je začelo malo mešati, že po slogu sem se bližala panku, ampak tistemu 'skejterskemu'.

Story: Kam ste zahajali v tistem času?

Hound dog, Orto bar, Palma, Trubar ... Nikoli pa nisem zahajala na Metelkovo. Scena je bila bolj rokerska, z ljudmi, s katerimi sem snemala in delala, Big Foot Mama, Buco ... Rokerska srenja je bila takrat moja družba.

Story: Se teh 'retro' časov 'naše mladosti' spominjate s kaj nostalgije?

Ne želim gledati na to v smislu, da smo bili takrat še mladi, ker vem, da bomo večno mladi. Predvsem je bila poanta, da si imel v žepu tisočaka, potem si bil cel car. Šel si ven, lahko si pil in prišparal še nekaj drobiža za taksi. Takrat nam je več pomenilo iti ven kot pa 'sedeti' na nekih profilih oziroma telefonih in si nenehno nekaj tipkati. V Ljubljani smo se dobivali pred pošto ali na glavni postaji pod uro in nekatere stvari so držale. Meni so bila najstniška leta sicer precej mučna, ker se v svoji koži nisem počutila lagodno. Vso to ženskost, ki pride z razvojem in puberteto, sem težko sprejemala. Oblačila sem se kot moški, v kariraste srajce, katerih rokavi so bili 'pristriženi', superge, obvezna so bila očala ... Vsi smo bili videti kot kakšen Axl Rose.

Story: Kateri plakati so takrat krasili stene vaše najstniške sobe? Kaj ste poslušali?

Mi smo generacija otrok devetdesetih let, ki so poslušali vse, od hard roka in grungea do bendov, kot so Metallica, Nirvana, Guns N' Roses, in začetkov popa devetdesetih. Poslušalo se je Ace of base, New kids on the block ... Prva kaseta, ki sem jo kupila, je bila od Take That. Spomnim se, da sem imela kaseti Metallica/Black in Take That. Sploh je bilo to obdobje poslušanja kaset, presnemavanja z radijev, sledenja oddaj, odlično. Glasba je bila nekaj čarobnega, če si želel res kaj slišati, si moral ujeti lestvico, saj glasba ni bila tako dostopna in le klik stran ali celo zastonj. Veliko sem poslušala tudi Madonno in Mariah Carey, po drugi strani pa tehno, E. T., Skuter, skratka vse, kar je 'butalo'. Začelo se nam je malo bliskati, saj se spomnim, da je bilo na končnem izletu v osmem razredu za nas res nekaj norega to, da smo lahko plesali v klubu.

Story: Prva zgoščenka, ki ste si jo kupili?

Se ne spomnim. Vem pa, da sem si vedno kupila vsaj pet zgoščenk hkrati in da sem jih kupovala glede na naslovnice, nikoli zaradi glasbe. Kupovala sem jih povsem impulzivno.

Story: Kakšno glasbeno zbirko imate doma?

Nisem zbiralec, vsekakor pa ljubiteljica kompilacij in 'best of'. Z razvojem tehnologije sem si na računalniku naredila svojo kompilacijo, ker redko najdem album, ki bi mi bil v celoti všeč. Sicer pa poslušam stvari, ki me dvignejo. Imam tudi zbirko glasbe, ki jo je dobro poslušati, medtem ko pospravljaš. Potem je tu glasba, ki te zbudi ali uspava, največkrat pa prižgem televizijo in prestavim na MTV 2. V kuhinji imam vedno prižgan radio, ker imam doma mačka in mislim, da mu je to všeč. Imam pa tudi obrede, vsako jutro poslušam iste pesmi, na primer Silenced by the night/Keane in druge 'up tempo' pesmi, ki me zbudijo. Poslušam tudi Chicane, katerih glasba je primerna za zabavo po zabavi, velikokrat pa poslušam tudi kakšen etno ali celo tango. Vsekakor pa vedno tisto, česar ne izvajam sama. Ko pridem domov, se z glasbo ne ukvarjam več kot profesionalec, ampak jo imam za kuliso.

Story: Kolikokrat igrate klavir doma zgolj za zabavo?

Skoraj vsak dan, včasih pa se ga ne dotaknem tudi tri dni skupaj, sploh kadar grem na obisk k starim staršem. Vendar imam vedno, ko se vrnem domov, pravi kreativni naval. Če nekaj časa nimaš stika, potem šele vidiš, koliko ti je stvar manjkala. Ko pa se odpravim na počitnice, takrat izklopim vse in se ne premaknem z enega mesta. Najbolj pa mi gre na živce, ko je kakšen žur in me prosijo, da bi kaj zapela. To naredim le, če je v prostoru klavir, takrat sedem za glasbilo povsem intuitivno, ker me preprosto privlači. Sem gospodar vsega, kar delam, tudi po mojih navodilih gre, s tempom, ki ga diktiram sama.

Story: Kako veste, kdaj ste naredili uspešnico?

Ker imam nos za to in zavoham tudi, kaj imajo ljudje radi. Sreča je tudi, da imaš v sebi nekaj, kar lahko daš naprej, da imaš neko avro in karizmo, ki ju občinstvo pije. Ti moraš imeti višek tega, in to je sestavljeno iz kompletne osebnosti in značaja, talent je le 20 odstotkov, preostalo pa sta trdo delo in profesionalna ekipa, ki ti stoji ob strani. Ni ti treba biti totalitaren v kompletni podobi, če imaš nekaj, česar ti nihče ne more vzeti. Lahko ti vzamejo imidž, lahko te obrijejo, nihče pa ti ne more vzeti znanja. Nikoli tudi ne smeš biti srečen z razlogom, ker ti razlog lahko vzamejo.

Story: Kaj bi počeli, če ne bi bili glasbenica?

Prav gotovo bi se želela ukvarjati z živalmi, morda bi bila zoologinja ali pa bi šla reševat leve ... Ne vem, nekaj takega. Ni vprašanje, kaj bi bila, če se ne bi ukvarjala z glasbo, temveč kaj bi bila še poleg tega.

Story: V zadnjem času ste bili mentorica več pevskim talentom, ki so se pojavili na glasbeni sceni. Napisali ste kar nekaj pesmi, ki so postale uspešnice. Kako je delati z mladimi, vam to daje novo energijo, zagon?

To je v okviru moje dejavnosti dejansko tudi moj čas, imam namreč željo biti mentor, ker znam osebo dobro celostno voditi. Od tega, da zavoham potencial, da jo lahko prek svojih kanalov usmerim, da pozvoni na prava vrata in da se ji tudi odprejo. Povsem drugače je, če ob tebi stoji nekdo, v kogar verjameš in ti je tudi za zgled. Ne pišem veliko, pišem pa za ljudi, ki me prepričajo, da so mi, ko pride do končnega izdelka, tudi referenca, saj lahko potem tak izdelek suvereno pokažem. Ko delam za druge, delam enako kot zase, dela se pod mojimi pogoji in z mojimi merili, kaj je kakovost.

Story: Komu napovedujete odlično glasbeno kariero pri nas?

Vse je odvisno od tega, kdo stoji za njimi ... Težko bi s prstom pokazala nanje, bi pa rekla, da so to ljudje, ki ne želijo prehitevati časa, katerih želja ni večja od njih samih in ki znajo čas jemati za zorenje. Glasba je najbolj neoprijemljiva umetnost in s tem je najtežje prepričati. Če boš prepričal z glasbo, moraš vedeti, da moraš, tudi ko odstraniš vso to sliko, vizualno podobo, vse, prepričati s posnetkom. Nikoli ne boš prepričal povsem ovit v celofan.

Story: Z Big Bandom RTV Slovenija sodelujete že vrsto let, zdaj pa smo dočakali tudi zgoščenko Radiofonika ...

Tako je, vzporedno z mojim zadnjim singlom Krila je izšla tudi Radiofonika. Na plošči boste slišali predelavo vseh prejšnjih pesmi, ki so bile studijske. V izvedbi Big Banda in s celotnim imidžem dobi rahlo retro prizvok, kar me veseli, saj veliko dam na to, da ima projekt smisel. Pomembno je prav vse, od fotografije do stajlinga in vsega drugega, kar spada zraven. Poanta vsega je, da se Big Band sliši, kot da bi poslušali vinilko izpred 30 let, produkcija mojega vokala in benda pa je povsem surova, saj se slišijo vse anomalije. Ta kombinacija zvokov skupaj tvori nekaj posebnega. Glasbenim kritikom je bila zelo všeč, sicer pa poslušalcem ne morem ponuditi kaj novega, ker gre za predelave oziroma bolj zrele interpretacije. Na albumu je tudi nekaj pesmi, ki sem jih do zdaj pela samo v živo.

Story: Kako bi komentirali pesem in predstavnico, ki nas bo zastopala na Eurosongu?

Izbor pesmi je domena televizijske hiše, ki se lahko odloči za šov ali za avtorja ali izvajalca. Mislim, da smo bili gledalci prikrajšani za šov, ki bi ga bilo veliko veselje gledati, ker gre za valilnico potencialnih uspešnic in Ema kot oddaja je strašno zabavna, ker se vsi ubadajo z vsemi parametri. Sicer pa lahko rečem samo to, da imamo izkušeno izvajalko in najbrž se spet lotevamo kakšnega preverjenega recepta, in ne morem reči drugega kot to, da nam pa mogoče uspe.

Napisala Manja Plešnar

Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story