Boštjan Čukur nas v zadnjem času navdušuje s projektom Working Cross. Ker je zavihal rokave in se nesebično podal v polaganje keramike, nas je zanimalo, ali je bil s kvadraturo ploščic radodaren tudi do sebe in svojega domovanja z ženo Niko. Simpatičen par nam je z veseljem odprl vrata v svojo oazo miru, kjer živita skupaj z dvema psoma in mačkonom.
Hvala, ker sta naju sprejela v vajin dom, kjer ne manjka ploščic ... Koliko kvadrature je iz ploščic in kdo je bil glavni pri izboru teh?
Boštjan: (smeh) Veliko ploščic, vsi najprej opazijo to. Sicer jih ni veliko, vendar pa so vse kvalitetno položene. (smeh)
Nika: Pri izboru sva sodelovala skupaj, imava kar podoben okus, tako da tukaj ni velikih težav. Oba imava rada pisane, odštekane stvari. Bolj je pisano in nevsakdanje, bolj nama je všeč. Zemeljski toni niso za naju.
Kaj pa oprema stanovanja na splošno? Imata enak okus ali se v čem ne strinjata?
Boštjan: Stanovanje sva opremljala po navdihu in trenutni inspiraciji, in ker nisva velika načrtovalca, ponavadi kupujeva tisto, kar vidiva in nama je takoj všeč.
Nika: Velikokrat zaideva v butike in majhne trgovinice ter najdeva unikatne kose, ki jih nihče noče kupiti, nama so pa izredno všeč. Nisva ravno navdušena nad naročanjem prek kataloga in čakanjem po več tednov.
Kaj bo vajina naslednja investicija pri stanovanju? Kako bi ga nadgradila?
Nika: Idej za nadgradnjo je veliko, predvsem zato, ker je prostora okrog hiše res ogromno. Čakava še pravo zamisel, ki jo bova uresničila. Sicer pa se nadgradnja sobe, kjer je omara, nikoli ne neha. Vedno je premalo polic in stojal, to je brezno brez dna!
Ali raje vlagata v stanovanje ali živita za druge stvari? Morda potovanja?
Boštjan: Stanovanje je že samo investicija in največ sva vložila takoj ob nakupu, zdaj so zgolj vzdrževalna dela. Potovanja so gotovo ena izmed stvari, ki si jih rada in veliko privoščiva. Imava že načrte za naslednje potovanje v deželo, ki sva jo že večkrat obiskala in v katero sva noro zaljubljena ... Ameriko.
Kaj vaju najbolj združuje?
Nika: Združuje naju veliko stvari, in če bi naštevali, bi bil kar dolg seznam: od ljubezni do hrane in kuhanja, oba rada potujeva brez načrta, ponavadi kupiva karto in brez zemljevida ali rezerviranega hotela tavava po tujem mestu, saj tako najbolje spoznaš ljudi, ki tam živijo, in vidiš najbolj kul kotičke. Skupen nama je tudi način humorja, saj se ponavadi smejiva istim stvarem, sploh takšnim, ki se nikomur ne zdijo smešne. Predvsem pa naju združuje to, da res verjameva drug v drugega, si zaupava in se podpirava v vsem, kar počneva.
Imata dva odštekana psa, ki odlično pristajata vajinima karakterjema in umetniškima dušama. Kako se razumete med seboj?
Boštjan: Imava dva psa in še mačkona. Vsi trije so najboljši prijatelji in se skupaj igrajo ter počnejo neumnosti. Maček Oto je kot vsi drugi mački veliki šef. Pravijo pa, da so psi podobni lastnikom, s čimer bi se strinjal. Spiro je bolj kompleksna duša in ima različne stopnje čustvovanja, ki jih tudi zelo nazorno kaže, njegovo razpoloženje velikokrat niha in se lahko iz veselega in razigranega spremeni v najbolj žalostnega psička na svetu, podobno kot ženske. (smeh) Tonči pa je bolj enostaven um - kot jaz. Ne potrebuje veliko, da se razveseli, in najraje leži na kavču in se pusti 'čohati'.
Pred kratkim sta praznovala 10. obletnico zveze. Kaj sta se v tem obdobju naučila o sebi in zaradi česa je zveza uspešna?
Boštjan: Res se sliši dolga doba, ampak ko pomislim, je zelo hitro minilo. To verjetno pomeni, da je bilo in seveda še je lepo. V zvezi je pomembno, da ti ni dolgčas, da vedno rasteš, predvsem pa, da se zavedaš, da sta vidva eno, družina in da vse, kar počneš, počneš zato, da bo vama bolje in bosta vidva imela kaj od tega. Seveda pa je najbolj pomembna ljubezen, in to je osnova za uspeh.
Boštjan, kolikokrat je bila Nika muza vaših komadov?
Navdih za besedila črpam iz svojega življenja in Nika je velik del tega. Tako da je velikokrat tudi navdih, predvsem pa je ona moj največji kritik. Vedno ko napišem nov komad, ga najprej zarepam njej, in če ona reče, da je v redu, se komad izkaže za hit. (smeh)
Začeli ste s plemenitim projektom, ki se je zdaj že kar razširil, kajne? Sprva ste hoteli pomagati samo pri polaganju ploščic, zdaj pa prenavljate kar celotna stanovanja ...
Ja, res je, kar ne morem verjeti, da stvar tako raste. Working Cross je nastal iz čisto enostavne ideje, da bi lahko vsak obrtnik, ki ima delo, kakšen dan v mesecu namenil ljudem, ki nimajo take sreče in živijo v slabih razmerah, ter jim pomagal omogočiti boljše življenje.
Vendar želim s tem projektom pokazati tudi tisto, kar je v naši državi zvodenelo, in to je, da verjemi vase, v svoje delo in naj bo to tvoja vera. Vsi se preveč obremenjujejo s tem, kaj jim bo namenila država ali kdo jim bo našel službo. Treba je zavihati rokave in delati. Saj je treba za 'uspeh, ki pride čez noč' najprej najmanj deset let trdo garati. In to jaz in moji prijatelji obrtniki dokazujemo!
Kaj še potrebujete pri projektu in kam se lahko javijo tisti, ki bi radi pomagali?
Pri projektu vedno potrebujemo pridne roke in želim si, da bi se združili obrtniki iz vse države. Naše stičišče je Facebook - pod imenom Working Cross - in tam se lahko vsi željni pomoči javijo. Tisti, ki pa nimajo tega dara, pa lahko z nakupom srebrnega križca prispevajo v sklad humanitarnega društva Working Cross.
Kdo vse je pomagal do zdaj?
Pomagalo je veliko ljudi, moji prijatelji, vsi, ki so pomagali pri nastajanju društva Working Cross. V začetku oblikovalci, fotografi, ozvočevalci, da smo društvo sploh predstavili, potem pa seveda obrtniki, ki obnavljajo stanovanje v Mariboru, podjetja, ki so darovala okna in ploščice, in pa seveda se najdejo tudi tisti, ki nam delavcem prinesejo malico. Rad bi se zahvalil tudi tistim, ki so z nakupom srebrnega križca prispevali v sklad humanitarnega društva Working Cross in nam tako omogočili lažje delo.
Kakšne so bile reakcije tistih, ki ste jim pomagali?
Reakcij ne moraš opisati, kakor tudi ne občutka ob tem. To je občutek, ko se zaveš, da smo ljudje in da je svet lepši, ko si pomagamo, in da je vredno živeti za tovrstne trenutke. Da je včasih lepše deliti, pa čeprav je tisto, kar imamo, malo. Čeprav je občutek dober, si želim, da bi bilo ljudi, ki bi potrebovali mojo pomoč in me navdajali s temi občutki, čim manj.
Ste poskusili ta projekt predstaviti kakšni televizijski mreži?
Mediji v Sloveniji so zelo dobro sprejeli mojo idejo in humanitarno društvo Working Cross. Čeprav ponavadi radi povzemajo zgolj slabe zgodbe, je tudi ta, dobra zgodba, zbudila njihovo pozornost. Odlično je, da se veliko piše o tem, saj tako ljudje zvedo, da obstajamo, in nas lažje kontaktirajo. Tako tisti, ki pomoč potrebujejo, kot tisti, ki želijo pomagati.
Napisala: Manja Plešnar
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
