Ena izmed najbolj prepoznavnih manekenk v nekdanji Jugoslaviji in gotovo ena izmed najbolj uspešnih manekenk v Sloveniji Nina Gazibara je še vedno izjemno modna in naravno lepa ženska, ki nas navdušuje s svojo pojavo. Z njo smo se pogovarjali o času, ko še ni bilo raztegljivih materialov in ko je Tito z veseljem vrgel oko na naše lepotice, ki so na modni pisti paradirale zanj in njegovo delegacijo.
Kakšno je življenje po upokojitvi?
Z leti začneš čutiti, da si malo bolj počasen, to je edino, kar se spremeni. Malo manj zmoreš, ampak drugače sem jaz zelo živahna in me je povsod dosti, nisem ženska, ki bi sedela doma. Zelo rada imam ljudi, rada grem na dogodke, koncerte, revije, v mesto, v naravo, ker imava s partnerjem psa. Ampak ne glede na to, da sem v pokoju že tri leta, stalno nekam hitiva in velikokrat rečeva, da nimava časa.
Kako postopoma se je življenje za vas umirilo?
Zadnjih 13 let, ko sem bila še v službi, sem delala več, pa sem bila starejša. Imela sem redno službo od devetih do petih, vmes sem bila deset let pri oddaji o modi Sijaj, s katero smo hodili na vse dogodke in revije. Dvakrat na leto sem imela tečaj, poleg tega pa sem organizirala še modne revije. Ko sem šla v pokoj, se mi je zdelo, da bom imela več časa za svoje t. i. hobije, pa je prišla recesija in vse je utihnilo. Zadnja modna revija, ki sem jo organizirala, je bila pred tremi leti, in zadnji tečaj, ki sem ga imela, je bil pred letom in pol. Tu pa tam si najdem kakšno delo, ker pokojnina ni plača.
Grozljivo se mi zdi, da Nina Gazibara, ikona slovenskega modnega prostora, ne dobi zaposlitve ...
Ne gre za službo, bolj za občasno delo, ki ga je težko dobiti. Poleg tega je tu še neplačniška disciplina, ki mi je že prej delala preglavice. Neko podjetje sem morala celo tožiti prek delavskih sindikatov, da sem dobila plačo in regres, v drugem podjetju pa sem bila zmenjena za določeno plačo, ki so mi jo čez tri mesece za tretjino zmanjšali. To se kar naprej dogaja vsem, tudi meni.
Kakšni so bili honorarji takrat, ko ste še delali kot manekenka?
Delo ni bilo kaj dosti cenjeno. V socializmu so bile plače in honorarji v nekem srednjem razredu, ne preveč in ne premalo. Prijatelji v rednih službah so bili prepričani, da zaslužim trikrat več od njih, kar ni bilo res. Vse dohodke sem si zapisala in ugotovila, da je to izmišljotina. Vsake tri dni sem nekam potovala, nekje sem dobila 300.000, tam 100.000, revija 20.000 tolarjev ... Ampak ne delaš vsak dan, jeseni se je več delalo, pozimi pa se do marca ni kaj dosti dogajalo, ali pa od junija do avgusta. Vodila sem evidenco in ugotovila, da je to malo boljša povprečna plača. Če je danes to okoli 900 evrov, sem jaz zaslužila okoli 1.100 evrov do maksimalno 1.500 evrov mesečno. Po 30. letu sem začela delati v Avstriji in nekaj malega v Italiji, v Rimu in Milanu, a nisem mogla ostati. Ko sem dobila vabilo za Milano, sem imela majhnega otroka in nisem pričakovala, da bom pri 27 letih še imela kariero v tujini. Takrat je bilo že prepozno.
Kdaj pa je bilo v tistem času konec manekenske kariere?
Tam nekje pri tridesetih, ampak se je kar začelo podaljševati, ker bile punce videti še dobro in so, čeprav so imele otroke, bile fit in lepe. Meni so celo rekli, da sem videti bolj ženstveno po rojstvu otroka. Bile smo suhe, ampak ne tako anoreksične kot danes. Rodila sem 16. avgusta, sredi septembra pa že snemala reklamo za perilo. Sama sebi sem se zdela debela, ampak dejansko sem že slab mesec po porodu pred fotografskim aparatom stala v perilu.
Kako zdaj gledate na manekenski posel in kako ste takrat pazili na svojo linijo, kaj so takrat agencije in naročniki želeli?
Konec 70. letih je prišla aerobika in takrat je ena od naših manekenk, ki je hodila na fakulteto za šport, začela tečaje. Ampak enostavno nisem nikoli šla, bila sem bila že na jezikovnem in šiviljskem, a nobenega nisem dokončala, saj sem bila nenehno odsotna. Nemogoče se je bilo karkoli zmeniti, ker sem imela nor urnik.
Kaj je bilo v tistih časih najbolj glamurozno?
Nič glamuroznega ni bilo v socializmu. (smeh) Je pa res, da smo nosili tudi kakšne tuje znamke, ki so se pojavile pri nas na sejmih. Večni problem je bil, da se ni ničesar lepega dalo dobiti, čeprav smo sem in tja dobili kakšno stvar, ki smo jo nosili, čeprav ne vem, kako so to potem pojasnili na meji. Takrat smo hodili v Trst, Milano, Benetke, kjer smo si lahko kupili kaj boljšega. To ni bilo tako kot danes, ko imaš pri nas vse svetovne znamke.
Kako cenjeno je bilo delo manekenke, oziroma ali so vas sploh sprejemali? So tovrstno delo nekateri gledali zviška?
V 70. letih je bila prava revolucija v oblačenju in medsebojnih odnosih. Naenkrat so se mladi začeli poljubljati na cestah, nosila so se mini krila, ženske niso nosile nedrčkov, vse je bilo prosojno. Neverjetno je, kakšen premik se je zgodil od leta 1965 do 1972, gotovo največji preskok v zgodovini. Zdaj ne vidiš, da bi se na pet let kaj dosti spremenilo. Je pa res, da je v 80. letih prišlo do zasuka, ko so zelo slabo mislili o nas in delu, ki ga opravljamo. Za to so bile krive določene ženske, ki so želele to delo opravljati, pa zanj niso bile primerne. Pripravili smo konferenco za novinarje, kjer smo obelodanili, da nas počasi enačijo s striptizetami in kurbami, kar me nismo. Če je nekaj deklet spalo s fotografom ali direktorjem, da so prišle do posla, še ne pomeni, da smo vse slabe. Potem so sledila vprašanja novinarjev o tem, kako so videti te fotoseanse, kjer smo vsi v isti garderobi in se drug pred drugim slačimo. Niso razumeli, da za kaj takega sploh ni bilo časa, ker smo hiteli. Sicer pa smo bili stalni, ekipa, ki je skupaj delala po 15 let, potem je bilo nekaj tistih, ki so bili z nami po nekaj let, in sem in tja tisti, s katerimi smo delali modne revije za Tita in druge delegacije. Iz vsake republike so izbrali najboljše ...
Kako so videti te modne revije za Tita?
Vse so nas preverili. Moj strogi očim, ki je bil vojaški zdravnik, mi je rekel, kaj se dogaja, da so ga spraševali o meni, ker so prišli celo v njegovo službo. Ko smo enkrat prišli na Brdo pri Kranju, se spomnim prvega malega sestanka z Rokom (Lasanom, op. a.), ki nam je rekel, da bomo tu najbrž dobili kaj jesti, samo da ne bi kakšna zlata žlička zmanjkala za spomin. Temu smo se smejali in ne vem, ali je kakšna na koncu zmanjkala ali ne. (smeh)
Kako ste dojemali modo takrat, kaj se je nosilo in kaj ste iz tistega obdobja prenesli v današnji čas?
Za moj letnik v današnjem času ni kaj dosti izbire. (smeh) Nosijo se mini ali maksi krilo, podložena ramena, ozko in široko, debeli podplati, tanke špice in okrogli, štirioglati čevlji ... Mi smo vse to že imeli, nič ni novega. Včasih pogledam kakšne revije in pogledam modele in se v katero stvar zaljubim, veliko stvari pa smo že petkrat prežvečili, samo malo drugače so zapakirane. Bolj je sprememba pri materialih. Nekoč smo v kavbojke zlezle le leže, da ne govorim o tem, da potem nismo mogle jesti ali dihati. Danes si ne morem zamisliti življenja brez raztegljivih kavbojk ali pa nogavic, ki so bistveno boljše kvalitete, saj so nam nekdaj nenehno lezle dol. Tudi današnja sintetika ni enaka.
Manja Plešnar
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
