Nina Pušlar: Glasba je bila zame vedno odklop

Pevka Nina Pušlar se z nostalgijo spominja svojega otroštva v rodni Ivančni Gorici, ki je ni zapustila vse do danes. Za Story je spregovorila o tem, da je morala tudi zaradi mamine bolezni zgodaj odrasti in zakaj se je že drugič zapored odločila, da veliki koncert izpelje prav v domačem kraju.

Story: V domači Ivančni Gorici pripravljate veliki koncert. To ima za vas gotovo še dodatno vrednost. Boste imeli kaj več treme zaradi tega, ker boste nastopali pred domačim občinstvom?

Ja, to je res drugačen občutek. Čutim veliko povezanost s tem občinstvom, sploh ker se še dobro spominjam, kako so me podpirali, ko sem tekmovala v bitki talentov. Zaradi tega sem se že lani odločila za koncert in želim si, da bi to postalo tradicionalno, da bi to postala stalnica.

Story: Ste sploh kdaj zapustili Ivančno Gorico? Tam namreč še vedno stanujete ...

Ne, nikoli. Včasih se pošalim, da sem se preselila z obrobja malo bolj v center.

Story: Kakšne spomine imate na odraščanje v majhnem kraju?

Stanovali smo malo ven iz Ivančne Gorice, imela sem tipično otroštvo na vasi. Imeli smo veliko kmetijo. Bili smo ogromno zunaj, bilo je lepo. Bila sem bolj fantovski tip in veliko sem se družila s starejšimi fanti. Včasih smo kaj ušpičili in velikokrat sem bila za kakšne stvari seveda tudi jaz kriva.

Story: Vas je torej velikokrat doletela kazen? Katera je najbolj zalegla?

Starši so bili kar strogi, in če pogledam nazaj, je prav, da je bilo tako. Kazni mi niso ostale v spominu, so bili pa to še časi, ko so ti starši lahko navili ušesa. (smeh) No, recimo, včasih so mi prepovedali tudi klepetanje po telefonu. Tako se spominjam, da sem imela zvečer, skrita pod odejo, debate z najboljšo prijateljico.

Story: Je bila puberteta huda?

Obdobje pubertete je bilo zelo pestro in zanimivo, poleg tega pa je bilo to obdobje, ko smo se vsi veliko posvečali moji hudo bolni mami.

Story: Ste morali zaradi tega na hitro odrasti? Se niste prepustili pubertetniškim neumnostim?

Vedno je bila prisotna odgovornost za mami, vedno je bilo treba poskrbeti tudi zanjo, tako da je bil to sestavni del mojega življenja in dogajalo se je hkrati s puberteto. Hitreje sem morala odrasti, sprejeti odgovornost in začeti delati.

Story: Torej ste svoj denar služili že kot najstnica?

Ja, s 16 leti. Najprej sem delala v športnem centru pri stricu. Vem, da pri nas ni običajno, da začnejo otroci že tako zgodaj služiti denar.

Story: Se vam ni zdelo, da ste bili zato za kaj prikrajšani? Je bilo to za vas nekaj popolnoma normalnega?

Čisto nekaj normalnega. To sem sprejela kot del življenja in nikoli nisem razmišljala, zakaj in kako. Še vedno sem imela vse in moja družina mi je dala ogromno, čeprav smo imeli težave.

Story: Kako ste spopadali mamino boleznijo, multiplo sklerozo? Ste bežali v domišljijski svet? Glasbo?

Vedno sem veliko pela. Zdaj to pogrešam, saj živim v stanovanju in se vse sliši in ne želim s tem obremenjevati sosedov. Spomnim se, da sem v najstniških letih res ogromno pela. Na steni v sobi sem imela nalepljena besedila znanih pesmi, najraje sem pela Kelly Clarkson. To je bil odklop od vsega in to me je osrečevalo. Še vedno sem zelo vesela, ko pride dan, ko nimam nobenih obveznosti. Takrat grem domov, k očetu, in si dam duška.

Story: So vas starši pri tem podpirali?

Seveda, smo glasbena družina, moj brat Miha pa v mojem bendu igra tudi kitaro.

Story: Kako pa ste se znašli v šoli?

Večjih težav nisem imela nikoli, sem pa vedno iskala bližnjice, priznam. Zdaj mi je žal, da me kakšne stvari niso tako zanimale. To je bil tudi čas, ko smo s prijateljicami ustanovile svojo skupino. Bile smo najstniška pop skupina in za valeto smo pripravile skupno točko in dobile veliko lepih odzivov, občinstvo nam je ploskalo in takrat sem prvič spoznala ta občutek, kako je, ko ti ploskajo.

Story: Ste dobile tudi kakšne ponudbe za nastope?

Smo. Posnele smo tudi tri svoje skladbe in nastopale po okoliških krajih. Zaslužile nismo nič, kvečjemu so naši starši imeli s tem minus ... Vadile smo pri Katji, eni izmed članic. Tam smo se tudi snemale, njena sestra pa je s kamero zabeležila tudi vse naše nastope. Sočasno sem začela prepevati tudi v neki rokovski skupini, kjer je bilo poleg mene še šest starejših fantov. Takrat sem stopila v popolnoma nov svet.

Story: Je bil tudi starejši brat razlog, da ste bili bolj vajeni fantovske družbe?

Mogoče res.

Story: Kakšen odnos sta imela z bratom?

Večinoma sva se super razumela, sva se pa seveda tudi stepla. Pred dnevi sva obujala spomine na enega izmed prepirov, ko mi je izbil dva zoba. Bil je sicer fizično močnejši, vendar sem ga s svojo trmo kar dobro spravljala ob živce.

Story: Kaj pa vam je dalo odraščanje s starejšim bratom?

Vedno je bil moja opora. Vedno sva imela drug drugega, zaupala sva si večino težav. Vedno sem se zanesla nanj, ko sem začela kariero, me je vozil okoli. Ker mislim, da drug drugemu premalokrat povemo, da se imamo radi, sem mu zadnjič povedala, da je on eden izmed redkih ljudi, ki je vedno ob meni. Je stalnica in družine ne moreš zamenjati.

Story: Je odgnal tudi kakšnega fanta?

Ne, z njimi se je razumel. Z mojim nekdanjim fantom Matejem sta bila in sta še vedno prijatelja. Pravzaprav smo vsi še vedno prijatelji. Je bil pa vedno zaščitniški in na pol v šali mi je že večkrat omenil, da bom morala naslednjega domov pripeljati 'v kontrolo'. Čeprav je bil starejši, ni veliko žuriral, starše sem morala na to navaditi jaz. (smeh)

Story: Zdaj pa večkrat ponočujete tudi po 'službeni dolžnosti' ...

Ja. (smeh) Koncerti so v bistvu tudi moja zabava. Tudi če sem ves teden popolnoma brez energije, se potem ob koncu tedna, ko je koncert, to spremeni. Na odru lahko uro in pol skačem in se osredotočim na občinstvo, dam vse od sebe, vendar sem potem popolnoma izmučena. Koncert vedno poskušam izpeljati tako, da se imam tudi jaz super, ne sme ti postati rutina.

Story: Vaše življenje je zdaj popolnoma podrejeno glasbi, kajne?

Ja, res je. Za seboj imam ekipo, ki se trudi zame in za organizacije nastopov. Svoj čas si krojim sama, kar pomeni, da moram biti še toliko bolj organizirana. Ogromno pojem doma, vadim klavir. Rada se razvijam, se tudi kaj novega o petju naučim. Pred letom dni sem se začela učiti klavir in nikoli ne bom pozabila treme, ki sem jo imela, ko sem morala prvič na odru sesti za klaviature in odigrati skladbo.

Story: Vrniva se k vašemu prihajajočemu koncertu. K sodelovanju ste povabili hrvaškega zvezdnika Petra Graša. Ga je bilo težko prepričati? Je vedel, kdo ste?

Petar je res velik izvajalec in velikokrat sva se že srečala. Nazadnje sva se pogovarjala v Murski Soboti, klepetala sva v zaodrju in beseda je dala besedo. Takrat sem dobila zamisel o skupnem nastopu in mu to samo omenila. Resneje sva se začela dogovarjati pozneje. Pred koncertom v Murski Soboti me ni poznal, ni poznal moje ekipe in prepričalo ga je tudi to, da nas je videl na odru.

Story: Skupaj z vami na odru bi si recimo prej predstavljala kakšnega rokerja, ne pa Petra Graša ...

Ko razmišljam o gostih, mi je pomemben tudi oseben stik z njim. Pomembno je, da se s človekom začutim, poleg tega pa svojemu občinstvu s tem ponujam tudi raznolikost. Grašo bo dal temu koncertu zagotovo tudi svoj pečat. Z menoj bo na odru tudi Zlatko. Je res poseben, odštekan. Vem, da nekaterim ni všeč, vendar ga imam res rada. Je iskren in čutiš, da vse prihaja od srca. Ko sva skupaj posnela duet V iskanju sreče, sem bila res vesela in moram priznati, da ima ta najin skupni komad na YouTubu več ogledov kot moje pesmi.