Plesni klub Zebra, katerega članica je tudi Nina Wabra Jakič, je prvi plesni klub, kjer plešejo na vozičkih. S svojimi plesnimi predstavami in uvrstitvami na tekmovanjih so plesalci dokazali, da invalidski voziček ni ovira za ples, še več, kot pravi Nina: "Skozi ples nekako lažje sprejmeš svoje telo, vidiš, kaj ponovno zmoreš."
Koliko časa plešete 'wheelchair dancing' – ples na vozičku v Plesnem klubu Zebra?
Plešem nekaj več kot tri leta.
Pred prometno nesrečo ste bili precej aktivni, kako to, da ste se po nesreči odločili ravno za ples?
Aktivna sem bila, ampak plesala nisem nikoli tako, da bi se prav učila. Plesala sem povsem zase, ko pa sem bila po nesreči v Soči, na rehabilitaciji, mi je delovna terapevtka pokazala ples na vozičku, ki mi sploh ni bil všeč. To ni bil ples, ki sem ga bila vajena, ko se celotno telo brez kakšnega napora predaja glasbi in se z njo pogovarja. Ko sem jih gledala na prvem treningu, sem jokala, ker to ni bilo to. Nič mi ni bilo všeč, ker takrat še nisem sprejemala svojega novega telesa, bilo pa je manj kot leto dni po nesreči. Na srečo je moja terapevtka Petra vztrajala in me na plesišče zvlekla dvakrat. Ples na vozičku me je posrkal vase, zdaj si življenja brez njega več ne predstavljam.
Pridružili ste se Plesnemu klubu Zebra, ki skrbi za to, da se ples za ljudi na vozičkih razvija.
Da se razvija kultura plesa, da razbijamo stereotipe, nastopamo tudi na osnovnih šolah, tudi na tekmovanja hodimo.
Kako pa so videti vaši nastopi na osnovnih šolah?
Predstavljamo ga otrokom, da jim ga približamo in se jim ples na vozičku ne zdi nekaj nenavadnega in vesoljskega. Zanimivo je, kako otroci to zelo hitro sprejmejo. Se tudi usedejo na voziček, plešejo z nami, kar je res krasno.
Predstava, ki ste jo ponovno izvajali, ni najnovejša.
Predstava je od lanske zime, ko smo imeli dve razprodani uprizoritvi, zaradi česar smo se tudi odločili za ponovitve.
Kaj lahko poveste o plesu na vozičku?
Ples na vozičku mi je v prvi vrsti krasen duhovni terapevt, ker mi je optimalna varianta sprostitve, način, kako lahko odmislim vse skrbi, kar me teži. Ne glede na to, s kakšno prtljago pridem na ples, grem nazaj lahka, bistra, s prevetreno glavo. V drugi fazi pa je to zame najboljši način, da ohranim kondicijo, da se posvečam ravnotežju, moči. Tudi s fizičnega vidika sem ob plesanju ogromno pridobila.
Si s plesom dokazujete, da greste v življenju naprej?
Skozi ples na nekakšen način lažje sprejmeš svoje telo, vidiš, kaj ponovno zmoreš. Ugotovila sem, da sem lahko elegantna in še vedno žensko seksi, kar je vsaj zame bil eden od največjih problemov: "Kako bom ženska, kako bom seksi, če telo ni več isto?"
Zanimivo je, da ste se poročili po tem, po nesreči.
Res je. Res pa je tudi, da sem pred nesrečo bila povsem drug tip ženske. Zelo sem stavila na lupinico, ne pa na človekovo bistvo.
Kako se je vaše življenje spremenilo, odkar ste na vozičku?
Kar se tiče kakovosti, je moje življenje zdaj vsekakor boljše, ker sem si predvsem bolj všeč kot človek, ker se mi zdi, da sem pridobila globino, ki je prej nisem zmogla. Končno vem, kaj hočem in česa nočem, vem, katere stvari so v življenju pomembne, vsekakor ne površinske, plehke. Veliko bolj se veselim vseh drobnih zmag, opažam male zmage, ki jih prej nisem. Prej sem se vedno gnala za nečim velikim, nedosegljivim in bila ves čas nezadovoljna. Zdaj pa sem zadovoljna ob najmanjši zmagici, ki mi jo v tistem dnevu da življenje.
Mar se to ne navezuje tudi na predstavo, v kateri plešete?
Res je, tudi predstava Čarovnik iz voza sporoča, da imamo vsi v sebi tisto, kar iščemo, pa sploh ne vemo. Iščemo pa vsepovsod drugje, le v sebi ne.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del