Nives Orešnik: Moja pot se šele začenja

Vir: Story
30. 8. 2012

Prešnji teden je na zagrebško letališče nekoliko utrujena, a vendar z nasmehom in dobro voljo po treh tednih na Kitajskem priletela miss Slovenije 2012 Nives Orešnik. Lepotico, ki je Slovenijo zastopala na finalnem tekmovanju za miss sveta, smo zaslišali nekaj minut po prihodu v Ljubljano, kjer jo je pričakala vodja tekmovanja Miss Slovenije za Miss sveta Jelka Šajn.

Story: Nives, dobrodošli spet v Sloveniji. Kakšni so prvi občutki ob vrnitvi?
Nekaj utrujenosti seveda je, saj smo v Pekingu čakale več kot 10 ur. A na srečo nisem čakala sama, ampak skupaj z dekleti s tekmovanja. Z miss Bolgarije, Bosne in Hercegovine ter Makedonije smo se kar prijetno družile. Čas je hitreje minil, hitro mi je minil tudi polet, saj sem nekaj uric prespala. Sem pa vso pot domov v svoji glavi urejala vtise, spomine in vse, kar sem doživela na Kitajskem, a kot pravijo, ljubo doma in jaz sem spet doma. Vesela sem.

Story: Kateri je vaš najlepši in najmanj lep spomin?
Joj, to je pa težko vprašanje. Nedvomno oboje obstaja, a je res veliko lepih utrinkov. Težko je izločiti le en spomin iz vseh, ki jih imam. Nedvomno najlepša stvar, ki se mi je zgodila, je, da sem spoznala tako veliko število deklet, s katerimi sem navezala stike. Videla sem, kaj počnejo druge misice, vse od njihovih dobrodelnih projektov do njihovega pojavljanja in vedenja. S tem se dobila veliko motivacije in idej, kaj početi kot miss v prihodnje. Zbrala sem veliko kontaktov za delo, s puncami smo se dogovorile, da bomo še sodelovale, in mislim, da bo ta izkušnja temu koristila. Moram pa povedati, da sem imela v primerjavi z drugimi dekleti, ki so imele čas za pripravo vse leto, malo časa, a sem se kar dobro izkazala. Moja pot miss Slovenije se dejansko šele začenja.

Story: Kaj pa ste najbolj pogrešali v času, ko vas ni bilo v Sloveniji?
Na začetku, če sem povsem iskrena, nisem pogrešala ničesar. Nekaj deklet je imelo že po nekaj dnevih težave z domotožjem, pogrešale so družino, fante, hrano, jaz pa sem bila kar vesela, da sem zamenjala okolje in da spoznavam nekaj novega. Slovenije nisem preveč pogrešala, urnik je bil povsem poln, sem pa proti koncu dobila te občutke. Pogrešati sem začela prijatelje, domače, svoje aktivnosti in navsezadnje tudi moje agente, s katerimi smo pred odhodom preživeli veliko časa skupaj.

Story: Po tem intervjuju odhajate domov v Maribor. Ima mama kakšno navodilo, kaj mora skuhati?
(smeh) Ne, nima. Ampak ne boste verjeli, čeprav sem ga jedla ves čas na Kitajskem, bi rada jedla riž. (smeh) Bi bilo pa lepo, če bi dobila na mizo kakšno dobro juho, tega tam ni bilo in tudi juhe mi niso bile všeč, pa želim si solato. Sladice so bile tudi slabe oziroma jih je bilo malo. Največkrat so bile vključene v glavni obrok, a sladic samih nismo prav veliko jedle, zato bi tudi kakšna sladica prišla prav. (smeh)

Story: Sobo ste delili z miss Madžarske Tamaro. Kako sta se ujeli?
Odlično. Na Kitajsko je Tamara prišla dan pred mano, in ko sem ponoči prispela v hotel, me je v sobi prav prijetno pričakala. Odlično sva se ujeli, nekateri so celo govorili, da sva kot sestri, saj sva si tudi značajsko zelo podobni. Sprva je bilo malo neprijetno, saj Tamara ne govori prav dobro angleško, pa ji je bilo nerodno. A potem sva se odlično sporazumeli in mislim, da sva stkali lepo prijateljstvo, podobni pa sva si tudi na pogled. Tamara je zelo razumevajoča ter prijazna in tako sva odlično 'zvozili' ta čas na Kitajskem.

Story: Kolikokrat pa ste se dekleta med seboj sprla?
Joj, ne boste verjeli, niti enkrat. Tudi mene je to presenetilo in verjamem, da je težko verjeti.

Story: Ne razumemo - 120 žensk na kupu in nobenih prepirov?
Ne, prav res ne. Tudi sama sem pričakovala, da bo pri toliko dekletih en kup ženskih muh, ogovarjanja, da bodo padle tudi kakšne težke besede, a se to ni zgodilo. Bila sem v krogu po mojem mnenju najboljših punc in dekleta, ki smo bila v moji, drugi skupini, smo bila zelo homogena. Dekleta so bila vljudna in prijazna, naučile smo se strpnosti, tako glede kulture kot značaja. Nenapisano pravilo je, da si raje tiho, če ti kaj ni všeč, in tako tudi niso nastajali neki prepiri. Presenetljivo, kajne? (smeh)

Story: Kaj pa sam finalni večer? Kako ste ga doživeli?
Generalko smo imeli že dan prej, ko smo posneli tudi del s tradicionalnimi kostumi, da smo imele sam finalni večer olajšan, kar se tiče preoblačenja in ličenja. Bil je lep, a otvoritvena slovesnost je tista, ki mi je bila zares všeč. Bila je veliko bolj spektakularna in tudi plesne točke so bile veliko boljše. Sicer nisem videla posnetkov prenosov, a bilo je noro in lepo. Finale sem težko pričakovala, zelo sem se ga veselila, mislim, da je bila to stvar, za katero smo ves mesec delali vsi, tako da smo bili potem vsi nekoliko čustveni na koncu finala. Koreografinje so nas nagradile z aplavzi, nekaj jih je celo zajokalo.

Story: Pa vi, ste kaj jokali?
Ja, sem, priznam. Nekajkrat pa sem. Predvsem zaradi kovčkov, saj kot veste, so jih izgubili že na poti na Kitajsko in še dan pred tekmovalno revijo oblek naših oblikovalcev mojih kovčkov ni bilo. To me je spravilo v jok, priznam, in šele po tem, ko sem govorila z gospo Morley, so se kovčki čudežno našli. Sicer mi je gospa Morley obljubila pomoč pri oblekah, a jaz sem želela tekmovati v svoji obleki oblikovalke Jerneje P. Zhembrovskyy in na srečo mi je tudi uspelo.

Story: Kaj pa boste zdaj počeli doma - imate namreč dva prosta dneva?
Najprej se bom naspala. Jutri bom s starši in prijatelji praznovala svoj rojstni dan, ki sem ga imela pred dobrim tednom dni, potem pa me od srede že spet čakajo obveznosti, ki se jih veselim, a čas z mojimi in s prijatelji bo seveda več kot dobrodošel.

 

Napisal Filip Kocijančič
Fotografije Dejan Nikolič, Filip Kocijančič

Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story