Nuša Derenda: "Zaslužka s prodajo ne bo"

Nuša Derenda (foto: Dejan Nikolič) Dejan Nikolič
Vir: Story
7. 10. 2013

Za uspeh je treba prevzeti odgovornost in včasih plačati davek. Nušina prirojena skromnost ji je prepovedovala zganjati cirkus, tudi ko se je prižgala rdeča luč in je telo kričalo po počitku. Zgodbo o prelomnih trenutkih in drzni odločitvi, da bo pot nadaljevala z glasbo, prvo ljubeznijo, je omenila mimogrede in že pomirjena ob novici, da bo glas po 26 letih obremenjevanja glasilk tudi v prihodnje dosegal pričakovano in priljubljeno jakost.

Na domačih prodajnih policah se je znašel album Za stare čase, ki je zaznamoval 15 let vašega glasbenega delovanja. Bi, če bi imeli to moč, kaj spremenili v svoji pestri in razburkani glasbeni karieri?

Prav nič. Imela sem srečo in nekoga tam zgoraj, ki je bedel nad mano. Šele zdaj, ko so glasilke pokazale, da niso neuničljive, se zavedam, kako lepo mi je bilo. In tako bo tudi ostalo, le da bom zdaj bolezen preležala, namesto da bi vročična stopila na oder.

Je v zadnjem času opaziti krizo, je recimo manj koncertov, so honorarji nižji?

Za pevce krize ni bilo, vsaj zame ne. No, nekaj malega, a je prišla prav. Spet sem lahko zadihala in si spočila utrujene glasilke. A vseeno čutim, da sem izbrala pravo pot, in če mi bodo na njej še služile in če me bodo ljudje še radi poslušali, bom nadaljevala.

Ste imeli težave?

Ja, naprezala sem se tako dolgo, da je bilo treba usvojiti novo tehniko petja brez pretiranega mučenja glasilk, se umiriti, glasilkam ponuditi priložnost, da se obnovijo. Da, poiskala sem tudi strokovno pomoč, ki je namignila, da bi pomagal kak plejbek, a raje povsem obmolknem, kot da na koncertu zgolj odpiram usta. Vseskozi sem delala žive nastope in tako bo ostalo.

Ste poskusili s suhimi slivami, se izogibali rdečemu vinu? 

Oh, verjemite. V vseh teh letih sem počela vse, kar se je dalo, da bi imela lepši glas. Se izogibala gaziranim pijačam, pila surova jajca, jedla suhe slive in odločno zavračala rdeče vino. A spoznala sem, da tisto, kar prija, praviloma ne škodi. Zgodilo se je tudi, da sem po kozarčku rdečega ali dveh pela kot slavček. (smeh)

Pa ste razmišljali, kaj bi počeli, če bi se zgodil črn scenarij?

O, sem, poglobljeno, a nič konkretnega mi ni prišlo na pamet. A kot vedno bi se tudi v takšnem primeru znašla!

Imate podatke, kako dobro se prodaja zadnji album? Kateri je bil sicer najuspešnejši?

Če sem povsem iskrena, zaslužka s prodajo ne bo, nikoli pa zares nisem spremljala, kako dobro se prodajajo moji albumi, čeprav vem, da je bil prava uspešnica album Ni mi žal, ki je na police prišel leta 2000. Njegovo priljubljenost bo težko preseči.

Zadnji album je nastajal spontano, zdi se, kot da bi skladbe poskušali zgolj arhivirati? (op. a., smeh)

Na njem je 13 pesmi iz zadnjih let, med njimi že preverjene uspešnice, kot je Naj nama sodi le nebo z Markom Vozljem, s katero sva lani prepričala na Slovenski popevki, pa zmagovalka MMS 2012 Za stare čase. In tu so še številna sodelovanja, med njimi z Omarjem Naberjem, skupinami Panda, Latino in Srebrna krila.

Sinova odraščata, rasteta. Kako visoka sta in kam ju nese življenje?

Oba sta me prerasla že pred časom. Matevž ima 168 centimetrov in 17 let, mlajši Gašper pa že 187 pri 15 letih! Rasteta kot gobe po dežju. Sta v fazi, ko bi vse in več stvari hkrati. Kamorkoli ju bo že zaneslo, ali bo to šport ali glasba, imata mojo podporo. Saj veste, kako pravijo, ključ do sreče so sanje, ključ do uspeha pa je njihovo uresničevanje.

Pa sta vama s Frenkom kdaj očitala, da sta bila premalo doma? Ne nazadnje sta 26 let prepevala, tudi ko sta bila otroka majhna.

Za zdaj še ne. Zdaj si gradita življenje in trenutno sta v fazi, ko raje vidita, da naju ni doma. (smeh)

V Brežicah vas imajo tako zelo radi, da so na fakulteti za turizem v promocijski video Posavja vključili vašo glasbo. Se vas je to dotaknilo?

Počaščena sem bila, sploh ker imam rada Posavje. Tu imamo toliko lepih kotičkov, kjer si človek spočije telo in duha. Brežice so moje mesto. Artiče, kraj, kjer gojimo okusna jabolka, čeprav številni zaradi bližine nuklearne elektrarne dvakrat premislijo, preden ugriznejo v sadež. (smeh) In rada se zadržujem v našem vinogradu.

Je trgatev že za vami?

Že, bil je lep jesenski petek in s Frenkom se že veseliva suhega belega domačega vina.

Pa vendar, če bi se bilo treba preseliti iz Artič ali bolje iz Posavja ... recimo, da pride do jedrske katastrofe, kje bi poiskali nov dom?

Zadnje čase sem občutljiva za vremenska nihanja. Ne skrbite, rada imam sneg, a samo med počitnicami. Udobno bi bilo živeti recimo tam, kjer je stalno prijetno toplo.

In Eurosong? Vrnil se je v mesto, kjer ste bili energijska bomba, a letos ne bo ne Hrvaške niti Srbije, Turki še razmišljajo, Slovenci previdno molčijo ...

Oh, človek mora prespati, začutiti željo, da bi se spet podal v to misijo. Seveda bi me najprej morala prepričati primerna skladba. Vse je tudi povezano s financami. S pretiranim varčevanjem je težko doseči vidnejši rezultat. Da bi varčevali pri produkciji, spotu, obleki, predvsem pa pri promociji - to ni moja skodelica kave. In sploh ... tu je še toliko mladih talentov, ki znajo in zmorejo kakovostno zastopati barve slovenske zastave.

Gorazd Dominko

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

StorySTORY 41/2013

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story Story 41/2013

Story Story 41/2013, od 02. 10. 2013