Za čarobni trenutek v gledališču šteje, ko predstava pride gledalcem do živega. Tega v predstavi Miniteatra Zapiranje ljubezni ne manjka. Partnerja v predstavi, pa tudi zasebno, igralca Marko Mandić in Pia Zemljič, sta v tem neusmiljena. Seveda pa tako postorjeno delo zahteva veliko ukvarjanja s sabo, pa tudi trenutke, ko se ima lahko preprosto rada, je prepričana Pia.
Mora biti igralec pripravljen na spremembe?
Nujno, prevetri te. Če bi bilo po mojem, bi tega bilo še več. Jaz sem bila sedem let v SNG Drami Maribor, nato dve leti na svobodi in zdaj že četrto leto v SLG Celje, v katerem imamo 13. septembra premiero predstave Krči, ki jo režira Jure Novak. Igrava pa Minca Lorenci in jaz, skratka, komorna zasedba, spet delam v duetu z vznemirljivimi sodelavci in sem zelo zadovoljna.
Kako se lotevate nove vloge?
V procesu dela, sploh pred premiero, te vloga celega posrka. O njej razmišljaš, sanjaš, hote ali nehote te v glavi zasleduje. Sem pa zelo rada osredotočena na tukaj in zdaj, se pravi, da sem tukaj in zdaj na vaji, ker če nisem, gre vaja v nič. Ko pridem domov, pa prav tako želim biti povsem z otrokoma. Na koncu sem kdaj popolnoma izčrpana. Zato mi bo počitek prišel zelo prav. Se ga že veselim. Za zdaj pa sem še v pogonu.
Vas je katera od vaših vlog osebno prizadela?
Marsikatera na zelo različne načine. Seveda je vedno najbolj intenzivna zadnja. Ta hip je to vloga v Zapiranju ljubezni, ki od mene zahteva ogromno mentalne in čustvene angažiranosti. Čeprav so zanimivi tudi Krči, ker gre za temo dogajanja s posameznikom. Tuhtam, raziskujem, sprašujem se, kje je ta oseba, ki jo igram, pozabila biti človek, kje je postala zgolj funkcija, podaljšek podjetja, kje je izgubila človeškost ... Vloge ne želim delati na pamet.
Kako prebrodite utrujenost?
Včasih pomaga že, če ležim z nogami v višjem položaju, tudi če ne zaspim, da se vsaj malo napolnim. Pol ure, 20 minut, pa dobim nov zagon.
Sinova razumeta?
Prav uvidevna sta, že razumeta, da potrebujem kratek počitek v teh intenzivnih dneh pred premiero, spat hodim ob enih zjutraj, vstajam pa ob 7. uri, zato mi zmanjka. Obljubim jima, da bom kmalu sveža z njima, da se bomo igrali ali kaj počeli skupaj, in obljubo tudi držim. Na srečo pa niso vsa obdobja tako intenzivna, kot je trenutno, ker sem preskočila počitnice. A ni mi žal, sploh za takšno predstavo, kot je Zapiranje ljubezni, ki je umetniško in osebnostno zadovoljujoča. Malo je tako izvrstnih priložnosti.
Se vam dogaja, da kdaj kakšno vlogo zaživite?
Gotovo vsako vlogo spustim skozi sebe in dovolim, da si vzame del mene. Vsaj poskušam tako delovati, ampak ne toliko v realnem življenju v smislu, da bi se transformirala, temveč na odru ali na vajah. Spomnim se študija Debeluhi v krilcih, ko sem govorila s spremenjenim glasom in bila 'šašava do amena'. Tudi na Marku sem vadila, on pa se je režal in na koncu sem prav s pomočjo teh improvizacij našla vlogo in jo doumela.
To pomeni, da svoje naredite že med vajami in na odru ter tako ni potrebe po igri še v zasebnem življenju?
Zelo cenim svoje intimno življenje, da je brez 'glume', veliko mi pomenijo odprti odnosi, iskrene stvari. Manipulacijo začutim na koži, vidim jo, vem, da v življenju obstaja, ampak je ne želim uporabljati. Zato se obdajam z ljudmi, ki so odprti in se v tem smislu z njimi počutim varno. Imam takšen poklic, da je tam tega dovolj in si ne želim manipuliranja s čustvi in mislimi v zasebnem življenju.
Ste za naravno?
Sem. Za naravo in naravno v sebi in v odnosih. Z Markom sva si zelo podobna v jasnosti osnovnega odnosa in v najinih vrednotah, čeprav sva v marsičem čisto nasprotje. Zdi se mi, da gledava v isto smer. Kdaj se tudi brcneva v rit, da vidiva, ali sva na isti stopnici. Ne gre, da bi vlekel en sam, vlečeva oba, samega sebe in drug drugega.
Lahko rečemo, da z vami ni dobro češenj zobati?
Zakaj? Nisem konfliktna oseba. In če komu nisem všeč, mu pač nisem všeč. Kaj naj naredim? Mlajša sem se mogoče bolj obremenjevala s tem, a saj nikogar ne posiljujem s svojimi razmišljanji, ne hodim naokoli in ne trosim nasvetov ... To se mi zdi nehigienično, če me kdo prosi, vpraša, pa se mi zdi edino fer, da svoje povem in sem iskrena.
Je iskrenost ena izmed vaših vrednot že od nekdaj?
Mislim, da je. Medtem ko sem to, kako zelo pomembno je biti zvest sebi, doumela malo pozneje. Čutila sem, da je kdaj kaj zelo narobe, nisem pa vedela, da je narobe to, da same sebe ne poslušam. Bila sem precej zgodaj medijsko izpostavljena v stvareh, ki si jih v resnici sploh nisem želela, saj sem čutila, da to ni moja pot, ne vem pa, zakaj sem to dovolila. Že pri 16 letih sem bila z bendom in vodila na televiziji, dogajale so se stvari, ki jim še nisem bila psihično, socialno kos, da bi jih predelala. Nisem se dovolj poslušala. Če bi se, bi že zdavnaj prej marsičemu rekla ne. To pot sem morala prehoditi. Zdaj mi je veliko lažje, saj kadar povsem preprosto začutim, da nekaj ni zame, brez kakršnekoli težave tudi rečem ne in nimam več slabe vesti. Za iskrenost še vedno mislim, da je zelo pomembna stvar v življenju, treba pa je biti tudi tako pošten do sebe, da na račun tako imenovane iskrenosti ne postaneš brutalen in samo dviguješ svoj ego. Iskreno ubiti koga z besedo tudi ni najlepša lastnost, kajne? Pripravljen moraš biti priznati lastne napake, potem gre bistveno lažje tudi z drugimi ljudmi.
Se vam zdi, da na račun naravnosti izgubljate ženstvenost?
Ne, ne zdi se mi. Rada sem brez dodatkov. Kot igralka moram seveda znati uporabljati 'ženske čare', če ne na odru, pa kje drugje ... Telesa se je treba zavedati, moram ga znati uporabljati, ne pa se ga sramovati. Zdi se mi strašno osvobajajoče, da je Marku toliko do moje naravnosti in sem lahko res takšna, kot sem. Spodbuja me in podpira. Včasih pa tudi terorizira - še maskara in šminka se mu zdita odveč, če nisem na odru.
Vas kaj moti to, da se Marko na odru tako razgalja?
Meni se to zdi absolutno njegova stvar, na kraj pameti mi ne pade, da bi ga kjerkoli 'rezala'. Naj to počne do nezavesti, do smrti, pa še naprej. Če tako začuti, je to njegova stvar. Jaz sem drugačna, čeprav sem imela nekaj golih scen v filmu. A to ne pomeni, da se mi bo jutri zdelo edino logično in nujno, da se slečem. V tem smislu je Marko definitivno bolj osvobojen od mene. Vem pa, da bi me podpiral, če bi se morala sleči. Rada imam odnose, ki so odprti in razumevajoči do različnih človeških lastnosti in stanj. Strašno ljubo mi je, da si z ljudmi, s katerimi smo si naklonjeni, če kdo za koga vpraša, kakšen je, rečemo: Naš je, všeč ti bo. In je res naš, to je neubesedljivo in neoprejemljivo. Gre za bogastvo odnosov in da imamo možnost drug drugemu postavljati ogledala brez krvavenja. Ko rečem naši, pomeni, da se med sabo razumemo, čeprav smo zelo različni. Med nami je nekaj čarobnega.
Kaj vam je v življenju čarobno?
Ljubezen. Ampak res - ljubezen. Ko pridem do trenutka, ko se imam preprosto rada, kar je najtežje. Ko bi se le lahko imela tako brezpogojno rada, kot imam rada otroke in Marka. Za to moraš zelo delati. Eni se s tem rodijo, drugi pa se rodimo s kompleksi. Ampak čarobno je, ko se rešiš frustracij in samo zaživiš. Zelo rada imam tudi trenutke, ko smo vsi štirje na postelji.
Suzana Golubov za revijo Story
