Robert Kristan: “Počutim se kot gladiator”

8. 9. 2012 | Vir: Story
Deli
Robert Kristan: “Počutim se kot gladiator” (foto: Helena Kermelj)
Helena Kermelj

Robert Kristan, ki zadnje štiri sezone igra pri Medveščaku iz Zagreba, velja za enega izmed najbolj cenjenih hokejskih vratarjev v Evropi. Čeprav ga septembra čaka spektakel v puljski Areni, ki se bo za en vikend spremenila v ledeno dvorano, pa si bo to leto zapomnil predvsem po enem dogodku, saj je pred šestimi meseci postal očka.

Story: Prvič v zgodovini se bo hokejska tekma odigrala znotraj rimskega amfiteatra. To bo zagotovo nekaj posebnega, kajne?
Glede na to, da smo s klubom Medveščak tovrsten tako imenovani winter classic turnir na prostem igrali že dvakrat, smo bolj ali manj navajeni takšnih razmer, bo pa tokrat v Pulju zagotovo drugače, saj se bo ledena ploskev naredila znotraj rimskega koloseja in tudi temperature bodo bolj poletne, kot smo jih navajeni sicer. Strokovnjaki pravijo, da naj bi bilo v Areni okoli 20 stopinj, kar načelno ni nič neobičajnega, saj se v ledenih dvoranah ob polni zasedenosti temperature lahko dvignejo tudi do 26 stopinj. Bolj kot vročina nam lahko nekaj preglavic povzroči veter, saj se bo igralo na prostem, ampak pustimo se presenetiti. Zagotovo pa bo celoten dogodek pravi spektakel, ki nam bo do konca življenja ostal v spominu.

Story: Lahko rečemo, da boste tokrat kot novodobni gladiatorji na drsalkah ...
Tako nekako. (smeh) Tudi mi komaj čakamo, da vidimo, kako bo celoten dogodek potekal, prav temeljito nam niso obrazložili, sem bil pa sam že tam in sem resnično presenečen nad celotnim projektom, saj gre za edinstven načrt, ki je že požel veliko zanimanja.

Story: Mrežo Medveščaka branite že četrto sezono. Se v Zagrebu počutite kot doma?
Glede na to, da igram v tujini, sem zelo zadovoljen, je pa res, da sem zelo blizu doma in se tudi zaradi tega v Zagrebu počutim bolj domače. Ljudje so me lepo sprejeli, čeprav so bila pred mojim prihodom ugibanja, da bo ravno nasprotno, vendar moram priznati, da so bili v klubu do zdaj vedno pravični do mene in so se potrudili, da bi se tako v klubu kot tudi v mestu počutil čim bolj dobrodošlo.

Story: Predvidevam, da so 'domači' obiski torej bolj pogosti, saj ste le dobro uro oddaljeni ...
Pogosto ravno ne, saj za to ni časa, se pa vrnem domov ob vsaki priložnosti, ki mi jo urnik dopušča, predvsem med dvema glavnima reprezentančnima blokoma.

Story: Vam je kaj lažje, ker so v klubu poleg vas še trije Slovenci?
Glede na to, da sem v svoji karieri veliko časa preigral v tujini, nikoli nisem imel težav, da bi se navadil na spremembo okolja. Tudi v Medveščaku so moji soigralci večinoma Američani in Kanadčani, tako da težav s komunikacijo nimamo, je pa zagotovo dobrodošlo, če imaš ob sebi kakšen znan obraz, še posebej tiste, s katerimi smo skupaj tudi v slovenski reprezentanci. Se pa tudi s hrvaškimi igralci odlično razumem.

Story: Torej znotraj ekipe ni tega zloglasnega slovensko-hrvaškega rivalstva?
Seveda ne. Ne nazadnje igramo za isto moštvo, tako da moramo držati skupaj.

Story: Igrali ste za slovenske, za švedske klube in zdaj na Hrvaškem. Kako bi jih primerjali med seboj?
Kar se hokeja tiče, je na prvem mestu zagotovo Švedska, saj ima najmočnejšo ligo, takrat sem bil mlajši in pogoji tam so bili res idealni, da se mlad igralec razvije v vrhunskega športnika. Se pa v Zagrebu res počutim kot doma in bi kar težko rekel, da dejansko igram v tujini. Tu sem spoznal tudi veliko prijateljev zunaj hokejskega kroga, kar mi ustreza, saj z njimi lahko debatiram tudi o kakšni drugi stvari, ne le o športu in hokeju. To mi pomeni največ, saj se mora človek občasno tudi odklopiti in odmisliti 'službene' obveznosti. Seveda pa imajo tudi Jesenice posebno mesto v mojem srcu, tam sem rojen in nekoč bi se rad vrnil v klub, kjer sem začel svojo hokejsko pot. Mislim, da bi bil to najlepši zaključek moje športne kariere.

Story: Letos sta z ženo Sonjo postala ponosna starša male deklice. Pa se s plenicami v roki enako dobro znajdete kot s hokejsko palico?
Mislim, da se s plenicami kar dobro znajdem, so pa zagotovo stvari, ki jih še ne vem, pa bi jih že lahko, ampak po šestih mesecih je logično, da ne moreš vsega obvladati. Bolj kot previjanje mi preglavice povzroča hranjenje, mislim, da bi moral o tem prebrati kakšno knjigo več, če bi moral za hčerko sam poskrbeti za več kot en dan. (smeh) Življenje se nam je zagotovo popolnoma spremenilo, z ženo spiva veliko manj kot prej, ampak ni večjih težav, saj lahko čez dan malo nadoknadiva.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord