Radijski moderator Robert Roškar je pred nekaj leti iz Maribora zajadral v Ljubljano. Od takrat je zvest svojemu delu in svojim načelom. Čeprav se medijsko ne izpostavlja, je vendarle glas, ki ga vsako jutro slišimo na valovih Radia 1.
Robert, že pet let ste v Ljubljani. Ali nič ne pogrešate Maribora?
V Ljubljani sem pravzaprav že šest let! Kako čas beži, noro. Maribor je moje domače mesto in ga imam zelo rad. To se ne bo nikoli spremenilo, a sem v vseh teh letih tudi Ljubljano zelo dobro spoznal in zdaj se tudi tukaj počutim domače. Je pa res, da se pogosto veselim petka, ko se zapeljem na drugo stran Trojan. Ko grem mimo izvoza Fram proti Mariboru, mi zmeraj znova dogaja. Ko zavijem na Ptujsko cesto na Teznem, mojem rodnem delu mesta, pa imam kar cmok v grlu. Tam živita starša in tam je mama s svojo vrhunsko kuhinjo in ata s svojim vrtom. Tam je dom.
Vam je bilo, glede na to, da ste Štajerec, zaradi tega kaj težje?
Ne, sploh ne, v Ljubljani imajo radi Štajerce, čeprav se pogosto norčujejo iz našega naglasa, ki se vsem zdi sila smešen (čeprav nekaterim tudi seksi). Na Radiu 1, kjer delam, je čistokrvnih Ljubljančanov bolj malo, je pa ogromno Gorenjcev, Belokranjčanov, Primorcev, Dolenjcev. Ampak to je za vse prestolnice tako ali tako tipično.
Si lahko predstavljate, da bi se kdaj vrnili v Maribor?
Prevečkrat sem se že najedel zarečenega kruha, zato ne bom rekel nikoli, a trenutno tukaj res uživam, živim svoje sanje. Ljubljana je sicer res rada meglena, takrat ko je to najmanj treba. Megla se včasih ne dvigne po več dni, ko je povsod drugje sončno, a v poslovnem smislu Ljubljana ponuja največ od vseh mest v Sloveniji. To seveda velja še posebej za medije.
Vaši starši še živijo na Štajerskem. Vam kdaj potožita?
Res mi potožita glede slabih razmer v službah in pomanjkanju teh. Priznavata, da se kar malo veselita, da bo minilo še nekaj let in se bosta upokojila. Nimata več veliko in jima zelo privoščim, da si končno malce odpočijeta. Delata namreč petke in svetke. Oče dela v podjetju, ki izdeluje avtomobilske dele, in dela v neskončnih izmenah – jutro, popoldne, noč. Mama pa je kuharica in med tednom veselo dela v normalnem 'šihtu', čez vikende pa še na različnih porokah in obletnicah. Vse to, da zbereta skupaj neki osnovni denar. Prav hudo mi je, ko vidim, da je v Mariboru trenutno zelo težko dobiti dostojno plačo za težko delo.
Kako ste se znašli v delu na radiu? Je delo monotono?
Ravno zato ga delam! Vsi medijski kolegi mi bodo lahko potrdili, da tovrstno delo ni nikoli monotono. Radijsko delo je vsakodnevno povezano z ljudmi z vseh koncev in krajev, s stikom s poslušalci in z novimi in novimi dogodki. Ker dogodkov nikoli ne zmanjka in so zmeraj znova drugačni in ker nas pokličejo novi in novi poslušalci, noben dan ne more biti enak drugemu. Na Radiu 1, kjer delo ni samo govorjenje v mikrofon, ampak sodelovanje pri malem morju projektov.
Kako se človek navadi na jutranje vstajanje?
Se ne navadi. Nekateri pravijo, da se, jaz pravim, da se ne. Navadiš se samo na shajanje s tem, da si ves dan pobit in potolčen. Ne navadiš pa se na jutranje vstajanje. Vsa čast Denisu Avdiću, Jani Morelj, Mihi Deželaku in preostali ekipi, ki pri nas vsako jutro znova in znova vstanejo okrog 4.30. Jaz tega ne bi zmogel. To sem počel tri leta in se mi včasih zdi, da še zdaj 'not' spravljam' pomanjkanje spanja. (smeh)
Se morda spomnite kakšne zanimive zgodbe iz Ljubljane?
Za čuda mi še nihče ni ukradel kolesa! Pa ga puščam povsod. Čeprav je bolje, da se ne hvalim s tem, ker mi ga bo prej ko slej kdo izmaknil. Mi je pa poleti nekdo s ključem prav 'elegantno' potegnil po avtu, a to pač spada zraven k življenju v prestolnici. Vsekakor bi izpostavil krike in čudne poglede ljudi, ko sem poleti peljal kameleona na sprehod na dvorišče pred blok. Moj Vlado, ki je najbolj miroljubna žival na svetu, ima rad sonce. Zunaj mu je ekstra prijalo, pa tako ali tako je bil čisto pri miru, medtem pa se je med ljudmi razvedelo, kaj imam, in neka gospa mi je rekla, da naj nemudoma odnesem to kačo.
Ste se lahko privadili na življenje v prestolnici?
Na začetku ni bilo lahko. Čez noč sem se preselil (dobesedno na silvestrovo) in padel v novo mesto, dobil novo službo, nove delovne navade in nove sodelavce.
Kar nekajkrat ste se tudi selili. Ste si zdaj uredili dom?
Po več letih plačevanja bizarno visokih najemnin si končno urejam svoj dom. Če bo vse po sreči, se bomo selili nekje na začetku pomladi. Sicer bom zaradi kredita 'zapufan' za zmeraj, a raje zadolžen in plačujem v svoj lastni fond, kot pa da denar iz meseca v mesec dajem tujcem.
Letos ste na Švedskem pristali v zaporu ...
Pravzaprav se ni zgodilo nič posebnega, bolj kot ne po nesreči sem se znašel v nekem pretepu (pri tem moram poudariti, da kot gledalec, in ne kot pretepač). Nenadoma so se vsi okrog mene prerivali ter še mene potisnili zraven. Takrat je prišla policija in nas vse po vrsti odpeljala na pogovor. Mislil sem, da grem samo odgovorit na neka formalna vprašanja, a so očitno njihova pravila precej stroga. Ker niso imeli prevajalcev, so nas vse tujce čez noč vrgli v celice, kjer smo čakali na prevajalko, ki je vstala šele ob devetih. A nas tudi po tem niso izpustili, čeprav sploh ne vem, zakaj. Menda smo čakali na odgovor nekega preiskovalnega sodnika (kolikor sem razumel njihovo polomljeno angleščino). Vmes so me preoblekli v zaporniška oblačila, naredili moj 'mugshot' in me vrgli v celico, kjer sta bila samo jogi in majhna blazina za pod glavo. Ampak me ni skrbelo. Prosil sem jih za edino knjigo v angleščini in čez dan lepo bral The Client Johna Grishama. Potem so nas izpustili in je nisem prebral do konca, zato so mi jo pozneje prijatelji 'za foro' kupili za spomin. Končal sem jo doma.
Torej na Švedsko več ne greste?
Zakaj pa ne? Nisem še videl Stockholma! (smeh)