Rok Biček je zagotovo eno od imen, ki se zadnje čase pogosto pojavljajo v medijih. Kako tudi ne, saj gre za režiserja, ki je že s svojim prvim filmom Razredni sovražnik osvojil nagrado na filmskem festivalu v Benetkah. Poleg nespornega talenta je za to zaslužno tudi naključje, da je sploh postal režiser.
Filmsko pot ste začeli kot igralec, režiser pa postali po naključju. Vas igralstvo še zanima ali ste dokončno zapisani režiji?
Moje srednješolsko spogledovanje z gledališčem nima veliko zveze s filmom. A zaradi te povezave sem se začel poglobljeno ukvarjati tudi z njim. Lahko bi ostalo na ravni srednješolske ljubezni, vendar je preraslo v nekaj več. Mislim, da lahko veliko več povem na senčni strani kamere.
Kako gledate na svoje delo? Ste z narejenim zadovoljni človek ali nikoli čisto povsem zadovoljen perfekcionist?
Razredni sovražnik je dosegel svoj namen, ko je kar nekaj gledalcev po projekciji prikoval v tišino. Razmislek, ki ga vzbudi dobra gledališka predstava, film, dobra knjiga ali razstava, je zame ena ključnih stvari v umetnosti. Pri ustvarjanju težiš k perfekciji, ampak potem vidiš, kje si bil premalo vztrajen, kje si popustil. Zaradi tega se potem ugrezaš v stol v kinodvorani. (smeh)
Če film gledate zdaj, bi naredili kaj drugače? Je kaj, česar v filmu ni, pa bi želeli, da je?
Film je delo celotne ekipe, ki je naredila najboljše, kar je v tistem trenutku zmogla. O tem sem trdno prepričan in izjemno vesel, da sem imel možnost voditi tako srčne ljudi. Seveda pa so v vsakem filmu prizori, pri katerih kot režiser zlezeš malce globlje v stol in poskušaš biti čim manjši, da te le ne bi kdo v dvorani v tistem trenutku opazil. Za vsak naslednji film si želiš, da bi bilo takšnih trenutkov čim manj.
Dobili ste nagrado na beneškem festivalu. Bi šli v tujino?
Zanimajo me zgodbe, povezane z okoljem, iz katerega prihajam, in težko si predstavljam, da bi lahko z enako iskrenostjo govoril zgodbe nekih drugih ljudi, ki jih ne poznam tako dobro. Je pa res, da je naše zgodbe v domovini čedalje težje spraviti na platno in da se beg možganov dogaja tudi med filmarji. Upam, da se trend obrne in da tuji filmarji začnejo snemati filme v Sloveniji. To se je v zlatih časih naše kinematografije dogajalo in le nekaj dobre volje pri odgovornih bi bilo potrebne, da bi tuje produkcije privabili nazaj. Nikjer na svetu namreč na tako majhnem prostoru, kot je Slovenija, ni filmskega studia in toliko različnih filmskih kulis na dosegu roke. Od Alp do morja, od panonskih ravnic do dolenjskih gričev. Vse v dobri uri. In čas je danes denar ...
Ste na festivalu spoznali kakšne znane ustvarjalce in navezali stike?
Sem. Festivali so v prvi vrsti namenjeni gledanju dobrih filmov in spoznavanju zanimivih ustvarjalcev.
Ali slovenski ustvarjalec lahko uspešno izkoristi tak uspeh kot priložnost na tujem?
Če se bo ta priložnost ponudila, jo bom zgrabil z obema rokama. Ponosni smo, da lahko letos zastopamo Slovenijo kot nacionalni kandidat za tujejezičnega oskarja, sicer pa Razrednega sovražnika čaka vroča festivalska jesen po Evropi, v novo leto pa bo vstopil čez lužo.
Je poleg Rosvite Pesek še kakšen igralec, ki ste ga želeli v filmu, a ga ni?
Hugh Laurie. (smeh)
Kljub težkim časom nekateri slovenski ustvarjalci uspešno delajo tudi v tujini. Ste že s kom sodelovali in ali se obeta kakšno združenje slovenskih filmskih moči?
Glede na to, da se mlada generacija vse bolj povezuje in si pomaga pri ustvarjanju, je le vprašanje časa, kje se združimo.
Vas je zaradi uspeha prvega filma strah morebitne 'neponovitve'? Je edino merilo uspeha še boljši izdelek?
Zame je uspeh to, da mi po projekciji ljudje rečejo, da se jih je film dotaknil ali da so po končani špici tiho obsedeli v dvorani. To so mi govorili tudi po študentskih filmih, ki jih zagotovo ne poznate. Niso medijsko tako razvpiti kot Razredni sovražnik, vendar to ne zmanjšuje njihove vrednosti. Takšne filme bom snemal tudi v prihodnje, zato se ne bojim.
Je v filmski zgodbi tudi kaj vaše osebne? Bili ste tudi srednješolski učitelj.
Pred kratkim smo se zbrali sošolci iz gimnazije. Kar nekaj med njimi si je ogledalo Razrednega sovražnika in zanimivo je bilo, kje so sami prepoznavali medosebne odnose in določene dogodke v gimnaziji. Celotna zgodba pa je v bistvu zgoščen preplet resničnih dogodkov, osebnih izkušenj scenaristov in predvsem njihove domišljije. Izkušnja srednješolskega učitelja mi je bolj služila, da sem vzpostavil pristen stik z generacijo sedanjih srednješolcev. To je bila odlična popotnica za delo z mladimi igralci.
Kaj je glavno, kar ste želeli sporočiti s filmom? Česa ste se naučili sami?
Če bi bilo tako preprosto, potem nihče ne bi porabil treh let svojega življenja in enega kupa davkoplačevalskega denarja, da bi povedal to, kar lahko z enim stavkom v intervjuju.
Z uspehom je prišla tudi večja prepoznavnost. Pri nas pravega zvezdništva sicer ni, a vendarle. Doživljate kaj takšnega? Se odraža na zasebnosti?
Niti ne. Med beneškim festivalom je sicer neprestano zvonil mobitel, vendar se je pri tem tudi končalo. Zasebnost je stvar posameznika, zato se to na njej odraža ravno toliko, kolikor dovoliš sam.
Ali to, da si sam igralec, zaradi izkušenj pomeni, da si tudi boljši režiser?
Profesor za dramsko igro na AGRFT Tomi Janežič pri delu s svojimi študenti ne dela razlik med igralci in režiserji. Imel sem srečo, da sem lahko en semester obiskoval skupaj z njegovo prvo generacijo študentov. Si pa ne predstavljam, kaj se dogaja v glavi velikanov, kot je recimo Clint Eastwood ali pa pred njim Orson Welles, ki jim uspe režirati mojstrovino in hkrati v njej odigrati glavno vlogo. Občudujem!
Roman Turnšek
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču