Sabina Gosenca: Zdaj na smrt gledam drugače!

Story: Ste po po postavitvi diagnoze takoj dojeli, kako resno je?

Po kirurški odstranitvi znamenja so ugotovili, da je maligno in da bo potreben še en bolj obširen poseg. Tega sem imela dan po svojem 25. rojstnem dnevu. Moja prva misel takrat je bila, kako bom praznovala rojstni dan, kako bom praznovala božič in novo leto ... Ne, v tistem prvem trenutku se sploh nisem zavedala, kako resno bi lahko bilo vse skupaj.

Story: Ampak imeli ste srečo, da so vam znamenje odstranili pravočasno in niste potrebovali nobenega drugega zdravljenja ...

Na srečo. Dobro sem jo odnesla in tudi celotno zdravstveno stanje je bilo brezhibno. Zanimivo pa je, da po vseh merilih ne sodim v skupino ljudi, ki je bolj ogrožena za maligni melanom. Sem temnopolta, sonce me v življenju ni opeklo, nimam peg, solarij sem obiskala le dvakrat v življenju ...

Story: Ste se tudi vi spraševali, zakaj jaz?

Mislim, da sem bila takrat že v tistem obdobju, ko sem vedela, da je bilo v mojem življenju preveč stresa. O raku pa se je tako ali tako takrat že govorilo na glas, prebolel ga je na primer tudi moj kolega, nogometaš Jaka Jakopič, in z njim sem se tudi pogovarjala o tem. Veliko stvari mi je predstavil z drugačnega vidika. Vedela sem, da rak pri meni ni prišel kar tako. Bil je globlji razlog, da se je to v meni nabiralo, in zagotovo ni bilo krivo le sonce. Organizem mi je tako povedal, da moram v svojem življenju nekaj spremeniti.

Story: In ste rekli stop dotedanjemu načinu življenja?

Sem. Sama sebe sem vprašala, kaj v življenju mi je res pomembno.

Story: Torej to izkušnjo dojemate kot eno izmed življenjskih lekcij?

Ja, seveda. Prva stvar je bila sprememba prehrane. Izključila sem belo moko, sladkor, beli kruh, konzervanse, zmanjšala sem vnos nekaterih živil, tudi mesa. In naučila sem se reči ne! Zdaj si tudi vedno vzamem čas zase, saj sem prej imela občutek, da imam za vse ljudi čas in da se lahko nenehno posvečam delu. Tudi ko je bilo v igri zdravljenje z interferonom, ki potem na srečo ni bilo potrebno, sem si v mislih že razporejala čas za dni, ko se bom bolje počutila. Potem pa sem se preprosto sprijaznila s tem, da je to zdravilo, katerega stranski učinki bi me za kakšne tri dni malo oslabili, in rekla sem si, da bo pač moj delovni teden imel štiri dni. In v trenutku, ko sem se sprijaznila, ko sem si rekla, okej, moje življenje se bo pač spremenilo, je bilo vse v redu in sporočili so mi, da tudi to zdravljenje ni potrebno.

Story: Ste se o raku brez težav pogovarjali z ljudmi okoli sebe?

Brez težav, veliko pa sem se pogovarjala tudi z ljudmi, ki so prestali podobne preizkušnje. Je bilo pa grozno takrat, ko sem prišla iz bolnišnice, saj se mi je zgodilo, da se me ljudje, znanci, ki sem jih srečevala na ulici v Novem mestu, sploh niso upali pozdraviti. Slišala sem govorice, da sem v zadnjem stadiju, da sem res hudo bolna, in to mi je bilo težko poslušati.

Story: Ste se o tem s kom pogovorili, na primer s psihoterapevtom?

Ne. Prebrala pa sem veliko knjig o osebni rasti in razvoju. Začela sem prebirati knjige Louise L. Hay, že v bolnišnici sem prebrala tudi izpoved kolesarja Lancea Armstronga. Res pa je, da so mi bili takrat v veliko pomoč tudi takratni fant in kolegi, ki so imeli podobne izkušnje. Začela sem znova pisati tudi dnevnik, ki sem ga nazadnje pisala v najstniških letih.

Story: Ste razmišljali o smrti?

Predvsem sem jo začela dojemati drugače. Prav med tistimi božično-novoletnimi prazniki je takratnemu fantu umrl oče, in ker sem se tudi sama spopadala z boleznijo, sem na vse skupaj gledala drugače. Preprosto sem si rekla, uživaj, saj ne veš, kaj bo jutri. Odločila sem se, da bom v življenju res počela meni ljube stvari in si večkrat vzela čas zase.

Story: Pa diagnoza rak ne visi nad vami kot nekakšen Damoklejev meč?

Ne. To pa ne, ker verjamem v moč misli. Verjamem v to, da bom privabila bolezen, če bom razmišljala o tem. Vem, da sem zdrava, počutim se dobro, skrbim zase in predvsem razmišljam pozitivno.

Story: Vendar bo rak vedno del vas. Kljub srečnemu koncu ...

Od prvega trenutka, ko sem izvedela za diagnozo, sem rekla: "To sem jaz! To je lekcija, ki mi jo je življenje namenilo z razlogom!" Če bom to nekam potlačila, če o tem ne bom govorila, ne vem, kaj bo.

Story: Ali po vseh letih še vedno strogo upoštevate odločitve, ki ste jih sprejeli po postavitvi diagnoze?

Glede tega, da počnem stvari, v katerih uživam, prav gotovo. Pri prehrani sem sicer zelo disciplinirana, a me recimo zdaj zanese enkrat na mesec, prej pa me je enkrat na pol leta. Največkrat se ne morem upreti torticam, čeprav vem, da je v njih ogromno umetni snovi. Vendar si takrat navadno postavim vprašanje, ali v tem uživam - in odgovor je pritrdilen. Zato se s tem več ne obremenjujem, le kakšen mozoljček več se zaradi tega prikaže. (smeh)

 

Napisala Andreja Freyer

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec