Sanja Modrić: "Košarka je šport, ki ga obožujem"

Sanja Modrić (foto: Stane Sršen) Stane Sršen
Vir: Story
9. 10. 2013

Ko smo z dušo in telesom navijali za naše junake, nas je z zaslonov pozdravljala nasmejana Sanja Modrić. Spregovorila je o svoji ljubezni do košarke in o tem, kako je doživljala Euro Basket 2013.

Kako se počutite zdaj, ko je konec?

Prazno. Nekaj manjka. Spomnim se, kako sem se približno 15. dan prvenstva spraševala: Ali bo tega sploh konec? 18. julija sem prišla s kratkega dopusta, 19. so se začele priprave in potem je bilo to to. Ne vem, ali sem imela od takrat pa do konca prvenstva pet prostih dni. Ko vidiš vso to energijo, vso to borbenost, je res lepo. Sicer ne vem, kako so se fantje počutili na sprejemu na Kongresnem trgu, ampak jaz sem bila ves čas na robu solz.

Mislite, da ženska lahko korektno poroča o športnih vsebinah?

Ja. Moja prva taka izkušnja je bilo svetovno prvenstvo 2010 v Turčiji. Tam smo bili v televizijskem studiu. Okrog tebe se sicer dogaja, ampak ti si v sterilnem okolju, navijači in dvorana vendarle dajo neki adrenalin. Tokrat je bilo super, da nismo predolgo delali analiz, ker nihče ne bi eno uro poslušal taktik, ki jih bodo fantje igrali.

Kako pa ste lahko vse tri tedne vzdrževali svoj nasmešek?

Meni je bilo všeč. Počutila sem se, kot da sem delček neke zgodovine. Košarka je šport, ki ga obožujem. Tukaj nikoli več ne bomo doživeli česa takega in take evforije ne bo. Čutiti je bilo podporo na vsakem koraku. Po finalu, ob podelitvi, sem stala ob parketu in si samo želela zapomniti tisti trenutek in tiste občutke. Bila sem evforična in ponosna, da sem tam in da lahko to spremljam.

Bi naredili kaj kako drugače?

Premalo časa je minilo, preveč je vse še živo. Da, oddahnila sem si, ker končno nisem 14 ur na dan v dvorani, ne bom pa šla analizirat same sebe za nazaj. Bilo je, kar je bilo, popravit za nazaj tako in tako ne morem. Zagotovo bi bilo lahko kaj boljše, zagotovo me je kdo od gostov postavil v zadrego s kakšno svojo izjavo.

Ja? Kdo pa?

Dino Murič. (smeh) Postavila sem mu vprašanje, ali je težko odgovarjati na tudi tista manj lepa vprašanja, denimo, ko se je poškodoval, on pa je odvrnil: "Tako lepi ženski ni nikakršen problem odgovarjati." Takrat sem za trenutek prav okamnela. Še dobro, da obstaja televizijski puder. (smeh) No, vsekakor sem se počutila polaskano. To je program v živo in nemogoče bi bilo speljati vse perfektno, vsekakor se dogajajo napake. Navijači so glasni, bobni nabijajo, včasih ne slišiš ne sebe ne gosta. Grozno je, če ne veš, kaj sogovornik govori, in samo upaš, da ni povedal česa takšnega, na kar bi se morala v trenutku odzvati.

Koliko pa vas je sodelovalo pri projektu?

Glede na to, da je bil to domači projekt, je vsak izmed nas dodal svoj košček v ta mozaik. Naj razmislim ... Tesno vpletenih ljudi je bilo v najožjem novinarskem smislu več kot 10, ob tem še snemalci, montažerji, cel kup tistih, ki so delali od jutra do večera. Montiranje prispevkov v zadnjih sekundah, ko napoved skoraj že teče, zelo adrenalinsko.

Pa še gledalci tega ne smemo opaziti ...

Da, videti je, kot da prideš ob 20. uri in nekaj govoriš. Ampak za tem je ogromno pri-prav. Stvar je treba dobro izpeljati, da pogovor vedno prinese nekaj novega, in to zahteva ure in ure brskanja za podatki iz zakulisja. Na začetku so bile tri tekme na dan. Začeli smo ob 10. uri in ob polnoči smo končali. Ne nazadnje je treba narediti načrt, pogledati prispevke, da veš, o čem boš govoril.

Kaj pa zdaj?

To se tudi jaz sprašujem. Tako dolgo smo čakali ta projekt, se pripravljali, razmišljali o njem, da se nazadnje počutiš, kot da čakaš konec sveta. Kaj pa zdaj? Ob vsem tem vznemirjenju si težko predstavljam, da bom šla v studio prebrat poročila. Saj ne, da ne bi uživala v tem, ampak kar se pa vznemirjenja tiče ... Dajmo še enkrat!

Je še kak šport, ki vam prinaša toliko veselja kot košarka?

Moj prvi šport je bila smučarija. Kar počne Tina Maze, je super, ampak da bi bilo popolno, manjkajo tudi rezultati drugih. Košarka mi je res všeč, sploh za gledati, tudi fantje so postavni, ko se enkrat navadiš gledati gor, se je kar težko spet postaviti nazaj in gledati v svoji višini.

Saj res, obstaja kakšen trik, da niste toliko nižji od košarkarjev?

Petke so zakon! (smeh). Predvsem zaradi kadra bi bilo res smešno, če bi se fantje pripogibali na pol, da bi lahko govorili v mikrofon.

Kako tako lepo dekle, ki bi jo prej dali v razvedrilni program, pristane v športu?

To je bila moja želja. V drugem letniku gimnazije sem mislila, da bom pediatrinja, potem pa sem ugotovila, da sem bolj za družboslovne predmete. Že v Mariboru sem, kadar je bila Zlata lisca, stala v vrsti in pobirala avtograme smučark. (smeh) Starši sicer niso bili najbolj navdušeni nad novinarstvom, saj vedo, da to v Sloveniji ni najbolj spoštovan poklic, tudi sama nisem imela velike želje iti v Ljubljano študirati, ampak to je bilo to: odločilo je novinarstvo.

No, zdaj ste verjetno srečni, da imate tak poklic.

Vsekakor, sploh v teh razmerah, ko se ljudje bojujejo za kakršnokoli službo, sem počaščena, vesela in hvaležna, da imam tako službo, v kateri uživam.

Ana Marija Mitić

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

StorySTORY 41/2013

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story Story 41/2013

Story Story 41/2013, od 02. 10. 2013

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri