Sara Isaković prednost dala ljubezni

Vir: Story
28. 8. 2014

Naša srebrna olimpijka Sara Isaković se pri 26 letih dokončno poslavlja od kariere vrhunske plavalke. Diplomantka znane ameriške univerze Berkeley se po koncu kariere odpravlja k družini v Dubaj, kjer si želi nadaljevati svojo študijsko pot. Več časa pa bo od zdaj imela tudi za še svežo ljubezen. 

Story: Ali ob koncu kariere ostaja kaj grenkega priokusa?

Žalosti ni, saj sem mislila, da bo nekako konec že po Londonu. Takrat sem si vzela eno leto odmora, toliko, da sem zaključila študij in našla službo v San Diegu, saj me je zanimala tudi ta pot. A takrat sem plavanju dala še eno možnost. Ker sem zelo ambiciozen človek in sanjam na veliko, sem si takrat rekla, zakaj pa ne. V sebi sem imela še toliko volje in moči, da sem verjela vase, da bi se lahko pripravila na Rio in tam šla še po eno medaljo. Tako zelo sem bila samozavestna lanskega oktobra. A vsa ta slika ni bila realna, saj sem dve uri in pol trenirala le zjutraj, nato sem osem ali devet ur delala v laboratoriju, včasih tudi do polnoči, zvečer še kakšen fitnes, ob šestih zjutraj pa znova v bazen. Bila sem zasedena tako na bazenu kot v službi, in to me je nekako izpopolnjevalo. Ko sem raziskave končala in se posvetila le treningu, prehranjevanju in spanju, tako kot je to vedno bilo, pa sem ugotovila, da me to ne veseli več, saj sta prevelik psihičen in fizičen napor. Težko se tako mučim, če v tem ne uživam.

Story: Poti nazaj torej več ni?

V tem trenutku se počutim zelo mirna in srečna, ker vem, da je to zame konec. Ko sem plavanju dala še eno možnost, sem videla, da moje srce ni več v tem tako, kot je bilo, zato sem danes lahko mirna in nasmejana. Nisem žalostna, saj danes praznujem svojo celotno kariero. Premamilo pa me bo zagotovo vsako leto. Že čez en teden, ko bo evropsko prvenstvo, mi bo srce bilo, zakaj nisem na startu. To bom vedno doživljala, a en dan se moram odločiti, kdaj bo konec.

Story: Vrhunec kariere je bila zagotovo olimpijada v Pekingu?

Ni bilo vedno vse lahko, a z olimpijado se mi je izpolnila največja želja, o kateri sem sanjala že kot devetletna punčka. Uspehi so se vedno stopnjevali, sem bila pri vrhu in nisem bila. Iz leta 2007 na 2008 pa se je vse obrnilo, Miha (Potočnik, trener, op. a.) je zame sprejel dobre odločitve in kot evropska prvakinja sem bila takrat tako motivirana, da sem štiri mesece pred olimpijado res trdo trenirala. Danes se to vse tako lepo sliši, čeprav je bilo v moji karieri veliko razočaranj, a se nisem predala.

Story: Kaj je danes za vas večji uspeh, olimpijska kolajna ali študij?

Olimpijska medalja in študij sta dve stvari, ki mi ju ne more nihče vzeti.

Story: O slabih stvareh neradi govorite, a jasno poveste, da odnos države do vrhunskih športnikov ni takšen, kot bi moral biti.

Nikoli nisem plavala zaradi denarja, a kot vrhunska športnica si zaslužim tisto, kar mi pripada. To sem si prigarala sama, in ne zato, ker imam tako mamo ali očeta. Dve leti sem čakala na prvo tretjino olimpijske nagrade od Plavalne zveze Slovenije, po štirih letih sem dobila drugo tretjino, zdaj je minilo že šest let in mislim, da je prav, da dobim še zadnjo tretjino. To niso milijoni, gre za 30 tisoč evrov. To je le najbolj osnovna zadeva, bilo je še veliko obljubljenega, a nikoli poračunanega.

Zato sem tudi tako pridno študirala, saj sem vedela, da od plavanja nikoli ne bom nič imela, razen štipendije za študij, to je 250 tisoč ameriških dolarjev, ki je zame največja nagrada. Bilo je ogromno krivic, niso bile le mavrice in sončki. Vse te stvari te prizadenejo. Jaz sicer nikoli ne bi nič rekla, a so na srečo moji starši, saj je to denar, ki mi pripada. V klubu in olimpijskem komiteju je bilo vse super, odlični pogoji in financirane priprave, s Plavalno zvezo pa smo prijatelji in nismo prijatelji. Tudi za Rio bi se morala ponovno boriti sama in iskati sponzorje. Če ne vidiš interesa ... Tudi Miha kot trener si zasluži tisto, kar je vložil v svoje plavalce. Ne vem, Miha, ali bi to smela povedati, ali tega ne bi smela povedati? Nekaj moram reči, saj sem 26 let stara punca in vem, kaj je krivica. Ne želim, da se to zgodi še komu.

Miha: Ne vem, jaz bom tukaj raje modro tiho.

Sara Isaković

Story: Kaj vas čaka v prihodnosti?

Ogromno stvari, zdi se mi, da sem dobro pripravljena za življenje. V Ameriki sem se veliko naučila, delala sem v enem od najboljših laboratorijev v San Diegu, kjer smo preučevali možgane vrhunskih športnikov. Ta nevroznanost in nevropsihologija se bosta vedno bolj razvijali, ravno včeraj sem na poročilih slišala, da bo to stoletje stoletje možganov. Zelo pomembno se mi zdi, da se v športu bolj razume smer nevropsihologije in psihologije - kako prenašaš stres in kako se v takih situacijah pripraviti na optimalen nastop. Nekateri športniki imajo velik potencial, na treningih so izredno pridni, a v trenutkih, ko morajo to pokazati, zatajijo. Kako pomagati takim športnikom, to bo moja pot. Sebe si predstavljam kot dobro osebo, ki pomaga ljudem. Kje in kako, še ne vem, trenutno se selim v Dubaj, kjer je moja družina, in veselim se, da bomo po toliko letih spet malo skupaj.

Story: Je Dubaj le vmesna postaja?

Če bom imela tam možnost nadaljevati študij in se bom prebila do kakšne službe, bom ostala v Dubaju.

Story: Kako velik preskok je za vrhunsko športnico, da skoči iz bazena v laboratorij?

Bilo je težko, zato sem se tudi vrnila k plavanju. Sprva sem bila tri mesece le v službi in po devetih urah sem bila že živčna, nisem več vedela, kaj naj počnem na stolu. (smeh) Včasih sem malo počepnila, kupila sem si žogo za sedenje. Res sem bila malo šokirana, glede na to, da sem bila vedno tako aktivna, a všeč mi je, da me izpopolnjujejo tudi druge stvari, in ne samo plavanje. Bom že zdržala, počasi se bom morala navaditi tudi na to. Drži pa, da se še vedno vsak dan ukvarjam s športom - joga, tek, kolesarjenje, ponovno bom začela smučati, in plavanje. Energijo bom prelivala v športe, za katere do danes nisem imela časa, in seveda v ljudi, ki ga potrebujejo malo več. (smeh)

Story: Na vašem prstancu se nekaj sveti, ali to pomeni, da se spremembe obetajo tudi zasebno?

Ne, to je prstanček kar tako. Zasebnega življenja pa ne komentiram.

Napisala Ana Fetih
Fotografije Goran Antley, Facebook, Helena Kermelj

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

StorySTORY 35/2014

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story Story 35/2014

Story Story 35/2014, od 21. 08. 2014

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri